Jedro

Izpolnjeni so vsi zakonski pogoji za zavrženje tožnikove prošnje za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Predhodno je bila namreč izdana odločba, s katero je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila in ki je postala pravnomočna 3. 3. 2016. Poleg tega se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero je svojo prošnjo oprl tožnik, ni spremenilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z izpodbijanim sklepom prošnjo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, zavrgla (točka 1 izreka) in ugotovila, da stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka).

2. Svojo odločitev je utemeljila na ugotovitvi, da je pri vpogledu v uradne evidence Ministrstva za notranje zadeve ugotovila, da je bila tožniku z odločbo, št. 214-1712/2015 z dne 27. 1. 2016, že pravnomočno zavrnjena njegova prošnja za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik na območju držav pogodbenic o izvajanju Schengenskega sporazuma bival dalj časa, kot je to dovoljeno po ZTuj-2 in ker je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kar je skladno s šesto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tako je upravni organ izdal zavrnilno odločbo zato, ker so obstajali razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se stranka že v preteklosti ni podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Upravni organ je v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izdal na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovil, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo upravnega organa ne strinja in zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Priznava, da je bil obsojen zaradi navedenega kaznivega dejanja, vendar je bila ta obsodba dne 7. 12. 2015 izbrisana. Glede storjenega prekrška navaja, da je bil prekršek storjen 20. 6. 2013, prepoved pa je potekla 20. 6. 2016. Iz teh razlogov navedenih okoliščin ni mogoče šteti kot razlog zavrnitve prošnje, kot navaja tožnik. Po njegovem mnenju izpolnjuje pogoje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugodi njegovi prošnji za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da je v predmetni upravni zadevi najprej proučila zavrnilno odločbo, pri čemer je ponovila navedbe iz odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja. Pojasnila je, da je poleg tega, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ta že dvakrat kršil 14. člen ZTuj-2, in sicer je v Švici neprekinjeno bival od 6. 1. 2013 do 27. 6. 2013, kar pomeni, da je na območju Schengna bival po poteku, kot ga je določil pristojni organ. Prav tako je na območju Schengenskih držav bival od 18. 11. 2014 do 20. 12. 2014 in od 4. 1. 2015 do 8. 3. 2015. Tako ne držijo navedene tožbene trditve, saj je tožnik tudi v letu 2015 na območju Schengenskih držav bival več, kot je to dovoljeno po ZTuj-2, ta prekršek pa zastara 26. 5. 2018. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

7. Tožnik s predmetno tožbo izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je njegovo prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji zavrgla. Pravna podlaga zavrženja je 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bila med drugim izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Takšna odločitev tožene stranke je pravilna, ker so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zavrženje tožnikove prošnje za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Predhodno je bila namreč izdana odločba, s katero je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila (odločba Upravne enote Celje z dne 27. 1. 2016) in ki je postala pravnomočna 3. 3. 2016. Poleg tega pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero je svojo prošnjo oprl tožnik, ni spremenilo.

9. Glede na navedeno se izkažejo tožbene navedbe, da je bila obsodba za kaznivo dejanje izbrisana in da je prepoved za prekršek že potekla, kot neupoštevne. Sodišče tožniku pojasnjuje, da bi lahko takšen razlog uveljavljal v okviru predloga za obnovo postopka, v katerem je bila izdana predhodna odločba, za vložitev katerega pa morajo biti izpolnjeni strogi pogoji, določeni v relevantnih določbah ZUP. Ne glede na tožbene navedbe, pa je nedvomno, da vsaj eden od tožnikovih prekrškov (storjen v letu 2015) ni zastaral in je tako pravilna in utemeljena prvotna ugotovitev tožene stranke, ki sicer ni predmet izpodbijanja, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se stranka tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije in so bile kršitve zakonodaje v tem postopku že dejansko izkazane in ugotovljene, kar je razlog za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za prebivanje in delo po šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Upoštevajoč navedeno ugotovitev se sodišče do drugih kazenskih in prekrškovnih zadev, ki jih tožnik omenja v tožbi v zvezi z izbrisom obsodb in zastaranjem kazni, ne opredeljuje.

10. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.