Jedro

Kratkotrajno delo je izjema, izjeme pa je že v načelu treba razlagati restriktivno. To pomeni, da morajo biti, če naj se določeno delo obravnava kot takšna izjema, v zvezi z njim izpolnjeni vsi predpisani pogoji, dokazno breme o tem pa je primarno na stranki postopka in ne na organu, kot zmotno menita tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 0610-1318/2018-10 z dne 9. 4. 2018 pod I. točko izreka odločila, da se drugemu tožniku, državljanu BiH, ki je opravljal delo (vožnja taksija) v obdobju od 1. 3. 2017 do 28. 2. 2018 pri prvi tožnici kot delodajalki, ki mu je omogočila delo, ne da bi z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi in ne da bi ga prijavila v obvezna socialna zavarovanja, do odprave zaposlitve na črno prepoveduje opravljanje dela pri tej delodajalki. Iz izreka odločbe izhaja še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da se zahtevana povrnitev stroškov stranki ne prizna, stroški postopka, ki so nastali organu, pa bremenijo slednjega (II. in III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je FURS na podlagi Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 32/14 in 47/15, v nadaljevanju: ZPDZC-1) opravil nadzor nad izvajanjem določb 5. člena tega zakona pri prvi tožnici za obdobje od 1. 3. 2017 do 28. 2. 2018 (v nadaljevanju: obdobje nadzora). O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik št. DT-0610-1318/2018-7 z dne 28. 3. 2018 (v nadaljevanju: zapisnik), na katerega je prva tožnica podala pripombe z dne 6. 4. 2018. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da prva tožnica, ki je registrirana kot samostojna podjetnica, opravlja dejavnost, in sicer dejavnost obratovanja taksijev, kot postranski poklic ter je obdavčena po normiranih stroških. Drugi tožnik, voznik taksija pri prvi tožnici, je njen zakonski partner ter je bil od 1. 9. 2015 dalje zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, ker opravlja kratkotrajno delo, vendar pa prva tožnica za to predpisanega prispevka po uradnih podatkih FURS ni plačevala. Nadalje organ ugotavlja, da iz podatkov informacijskega sistema FURS o izdanih gotovinskih računih izhaja, da je v obdobju nadzora račune iz elektronske naprave v taksiju izdajal samo drugi tožnik, ki je izdal in v potrditev FURS v času od 3. 3. 2017 do 25. 2. 2018 poslal 438 računov v skupnem znesku 6.304,50 EUR. Prvostopenjski organ povzema določbe 17. člena ZPDZC-1, ki urejajo kratkotrajno delo, ter navede listine, ki so mu bile predložene, ko je prvo tožnico pozval k predložitvi podatkov in dokumentacije glede takšnega dela pri njej v obdobju nadzora ter licenc za opravljanje prevozov. Poleg dovoljenj za stalno prebivanje tožnikov, izpisa iz matične knjige zakoncev in licence za avtotaksi za vozilo z reg št. KP ... mu je bila predložena evidenca opravljenih delovnih ur drugega tožnika v obdobju nadzora (v nadaljevanju: evidenca), iz katere so razvidni ime in priimek samostojne podjetnice, ime in priimek delavca, ki opravlja kratkotrajno delo, čas prihoda na delo in odhoda z dela ter skupno število ur opravljenega kratkotrajnega dela, medtem ko evidenca ne vsebuje naslova in davčne številke delavca ter ni podpisana pred in po opravljenem delu, kot to določa 17. člen ZPDZC-1. 3. Prvostopenjski organ obrazloži, da je preveril usklajenost podatkov, kot izhajajo iz predložene evidence, in podatkov, s katerimi razpolaga na podlagi računov, ki so bili s strani drugega tožnika izdani strankam preko elektronske blagajne v obdobju nadzora (razvidni so v aplikaciji BOBj), ter ugotovil, da se podatki ne ujemajo. V ponazoritev primeroma navaja podatke za nekaj mesecev obdobja nadzora, in sicer tako, da za te mesece tabelarično prikaže podatke, razvidne iz evidence (o dnevih opravljanja kratkotrajnega dela drugega tožnika, času prihoda in odhoda z dela ter številu opravljenih ur kratkotrajnega dela), ter na drugi strani podatke o gotovinskih računih, izdanih s strani drugega tožnika (številka računa in zaporedna številka E računa, datum in čas izdaje ter znesek računa, šifra partnerja operaterja ter ime in priimek operaterja, kar je pri vseh drugi tožnik). Iz teh podatkov izhaja, da je drugi tožnik opravljal taksi prevoze v času izven navedenega v evidenci. Prvostopenjski organ to podrobno analizira za mesec marec 2017, pri čemer ugotavlja, da se za ta mesec v evidenci z izdanimi računi ujema le ena vožnja na dan 3. 3. 2017, v vseh ostalih dnevih se podatki ne ujemajo (npr. 14. 3. 2017 je drugi tožnik po evidenci delal od 9:00 do 13:00 ure, izdal pa računa ob 17:14 in 21:24 uri; 19. 3. 2017 je po evidenci delal od 17:00 do 21:00 ure, izdal pa štiri račune, in sicer ob 00:44, 1:20, 5:54 in 22:02 uri; 23. 3. 2017 je po evidenci delal med 10:00 in 15:00 uro, ob 19:50 uri pa je izdal račun stranki). Glede na tabelarično predstavljene podatke tudi za ostale primeroma prikazane mesece enako ugotavlja, da iz računov izhaja, da je drugi tožnik opravljal taksi prevoze izven časa, navedenega v evidenci. Ob upoštevanju ur opravljenega dela iz evidence ter podatkov, razvidnih iz izdanih računov, je kot voznik taksija pri prvi tožnici kot delodajalki v obdobju nadzora delal več kot 40 ur na mesec. Prvostopenjski organ ugotavlja, da predložena evidenca ne odraža dejanskega stanja in zato ne more biti podlaga za ugotavljanje pravilnosti kratkotrajnega dela drugega tožnika. Izpostavlja, da je evidenca dokument, iz katerega mora biti razvidno, koliko časa je oseba opravljala kratkotrajno delo, vpise vanjo pa je treba izvajati sproti, pri čemer mora delodajalec evidenco predložiti v podpis delavcu, ki opravlja kratkotrajno delo, dnevno ob začetku in zaključku opravljanja takšnega dela. Ob tem pripomni, da v delovnik taksista ne spada le vožnja, ampak tudi ure, ko je parkiran in čaka stranke. Kot še pojasni prvostopenjski organ, je iz uradnih evidenc (register davčnih zavezancev) razvidno, da je drugi tožnik opravljal dejavnost obratovanja taksijev kot samostojni podjetnik posameznik od 15. 11. 2005 do 31. 3. 2015, s tem je prenehal po lastni odločitvi, 26. 5. 2015 pa je bil zoper njega na Okrožnem sodišču v Kopru začet postopek osebnega stečaja pod št. ..., ki je pravnomočno zaključen in v katerem je bil 4. 1. 2018 izdan sklep o odpustu obveznosti dolžnika.

4. V nadaljevanju obrazložitve se prvostopenjski organ opredeli do pripomb, ki jih je prva tožnica podala zoper zapisnik in s katerimi je ugovarjala ugotovitvam, da je drugi tožnik v obdobju nadzora delal kot voznik taksija več kot 40 ur mesečno, pri čemer je navedla, da drugi tožnik boleha za več kroničnimi boleznimi in zato ni sposoben opravljati dela več kot 40 ur na mesec. Priložila je zdravniško potrdilo osebnega zdravnika A. A., dr. med., z dne 5. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je drugi tožnik predstavljen invalidski komisiji zaradi kroničnih bolezni, predlagana je upokojitev 5 - 6 ur, ker za več ni sposoben. Kot je še navedla prva tožnica, tudi iz izdanih računov ne izhaja, da bi drugi tožnik delal več kot 40 ur mesečno, ampak je ta opravil le toliko ur, kot izhaja iz predložene evidence. Drugi tožnik je namreč doma in po potrebi opravi prevoz, če ga ne more opraviti prva tožnica, pri čemer spoštuje zakonske omejitve. V mesečno kvoto 40 ur je mogoče šteti le efektivni čas vožnje, ne pa tudi čas, ko je drugi tožnik doma ali kje drugje izven taksija. Prvostopenjski organ pripombam ni sledil. Ob tem najprej pojasni, da se je drugi tožnik 3. 4. 2018 osebno zglasil pri prvostopenjskem organu in povedal, da ne more poravnati obveznosti za eno leto nazaj ter se zaposliti za nedoločen čas s polnim delovnim časom, kot razlog za to pa navedel pomanjkanje denarja. Povedal je tudi, da prva tožnica sama taksija ne vozi, ampak je dejavnost odprla zato, da drugi tožnik dela pri njej kot pomoč družinskemu članu; kako naj vodi evidenco kratkotrajnega dela, mu ni nihče pojasnil. Prvostopenjski organ izpostavlja, da je drugi tožnik prijavljen kot edini operater za izdajanje računov strankam preko elektronske davčne blagajne ter da je bila večina računov izdana oziroma poslana v potrditev FURS izven časa iz predložene evidence. Potrdilo osebnega zdravnika z dne 5. 4. 2018, brez drugih dokazil (npr. o tem, za kakšne vrste bolezni gre, glede podane predstavitve pacienta invalidski komisiji in datuma te predstavitve ...), pa tudi ne more biti dokaz, da drugi tožnik ni opravljal taksi voženj več kot 40 ur mesečno. Še zlasti, ker stranka obenem trdi, da je drugi tožnik vozil taksi le v času, izkazanem v evidenci, ki pa se ne ujema s podatki iz izdanih računov. Prvostopenjski organ pripominja, da glede na zdravniško potrdilo z dne 5. 4. 2018 ne delodajalka ne delavec tudi nista upoštevala tretjega odstavka 17. člena ZPDZC-1. Kot sklepno navede, pripombam ni sledil, saj stranka ni dokazala, da je drugi tožnik dejansko vozil taksi le v času, ki je izkazan v predloženi evidenci njegovega dela.

5. Glede na vse povedano prvostopenjski organ zaključuje, da je drugi tožnik v obdobju nadzora pri prvi tožnici kot delodajalki delal kot voznik taksija brez izkazane pravne podlage, in to več kot 40 ur na mesec, v obdobju nadzora je tudi izdajal gotovinske račune strankam za taksi prevoze. Ker delodajalka z delavcem ni sklenila pogodbenega razmerja, na osnovi katerega bi ga morala prijaviti v ustrezno obvezno zavarovanje (organu ni bila predložena pogodba civilnega prava ali druga pravna podlaga), gre za zaposlovanje na črno, ki je prepovedano po prvi alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Zato se na podlagi drugega odstavka 19. člena tega zakona drugemu tožniku do odprave zaposlitve na črno prepoveduje opravljanje dela pri tej delodajalki. Izrek o nesuspenzivnosti pritožbe temelji na četrtem odstavku 19. člena ZPDZC-1, odločitev o stroških postopka pa na drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ob upoštevanju, da se je postopek končal za stranko neugodno.

6. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-04-18/2018-2 z dne 2. 7. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo pritožbo prve tožnice in drugega tožnika zoper izpodbijano odločbo in tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka. Pri tem se opira na razloge prvostopenjskega organa, ki jih ponovno navaja, ter opiše pogoje za opravljanje kratkotrajnega dela iz 17. člena ZPDZC-1, ki glede na ugotovitve postopka v primeru drugega tožnika niso bili izpolnjeni. V tej zvezi poudarja, da je predložena evidenca njegovega dela pomanjkljiva in ne odraža dejanskega stanja, saj je bilo ugotovljeno, da se ne ujema z datumi in urami računov, ki jih je drugi tožnik preko elektronske davčne blagajne izdal strankam in poslal v potrditev FURS. Drugi tožnik je torej kot sorodnik prve tožnice v obdobju nadzora pri njej kot delodajalki opravljal delo taksista, pri čemer zakonski pogoji za kratkotrajno delo niso bili izpolnjeni, kar pomeni, da je prva tožnica drugemu tožniku omogočila delo taksista, ne da bi z njim sklenila pogodbo in ga prijavila v obvezna socialna zavarovanja. Zato je bilo drugemu tožniku do odprave kršitev utemeljeno prepovedano opravljanje dela pri njej. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo utemeljil tako, da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni pristojen za odločanje o prepovedi opravljanja dela na črno. Drugostopenjski organ v tej zvezi izpostavlja peto alinejo prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1 ter navaja, da gre v konkretnem primeru za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizičnih ali pravnih oseb, da se inšpekcijski postopki uvedejo po uradni dolžnosti, da se v konkretnem postopku uporabljajo določbe ZPDZC-1 in ZUP, organ, ki vodi postopek, pa mora v njem izdati upravno odločbo.

7. Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da jima plača stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V tožbi ugovarjata, da izpodbijana odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega predpisa ter da sta že v pritožbi opozorila, da za takšno odločbo ni pravne podlage, vendar je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil, ne da bi to jasno obrazložil. Tožnika trdita, da drugi tožnik v obdobju nadzora ni opravljal dela na črno. Menita, da je za odločitev bistveno, ali je delo, ki ga je opravljal kot zakonec prve tožnice, začasno ali občasno delo ali gre dejansko za kratkotrajno delo ter ali se za kot opravljanje dela šteje le efektivne ure prevoza s taksijem ali tudi čakanje na domu. Ne prvo- ne drugostopenjski organ ni izkazal, da je drugi tožnik vseskozi opravljal delo, da bi se mu lahko očitalo, da je opravil več ur, kot izhaja iz predložene evidence. Iz prikazanih dni opravljanja kratkotrajnega dela ter izdanih računov ne izhaja, da je opravil več kot 40 ur mesečno. Četudi obstaja razkorak med datumi izdaje računov ter dnevi in številom delovnih ur v mesecu po evidenci, ni moč zanesljivo ugotoviti, da je drugi tožnik efektivno delal več kot 40 ur mesečno, in zato ni mogoče gotovo zaključiti, da je delal na črno. V obdobju nadzora je bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, in sicer vseskozi od 2. 9. 2015 dalje, kar izkazuje kopija prijave zavarovanja iz tega naslova. Časa, ko voznik taksija doma ali drugje izven taksija čaka na klic za opravljanje prevoza, ni moč šteti v kvoto 40 ur mesečno, ampak je vanjo mogoče šteti le efektivni čas vožnje klienta. Drugi tožnik je v obdobju izdaje računov opravil v povprečju tri prevoze v skupnem trajanju do 60 minut, in to ne vsak dan. Iz računov ni moč zaključiti, da je mesečno opravil več kot 40 ur efektivnega dela. Mesečno je opravil le toliko ur, kot izhaja iz evidence. Drugi tožnik je namreč doma, je upokojenec, trpi zaradi več hujših obolenj in po potrebi opravi le določen prevoz, pri čemer spoštuje zakonsko omejitev o maksimalni mesečni količini ur, saj zdravstveno niti ni zmožen opravljati dela več kot 40 ur mesečno. Zato ni osnove za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s polnim delovnim časom za nedoločen čas in poravnanje obveznosti iz delovnega razmerja, ne za nazaj ne za naprej. Tožnika še ugovarjata, da upravni organ glede na določbe 3., 18. in 19. člena ZPDZC-1 ni pristojen odločati o prepovedi opravljanja dela drugemu tožniku, sploh pa mu ni mogoče prepovedovati, da kot zakonec prve tožnice zanjo vnaprej skladno z zakonom opravlja sorodstveno pomoč ali kratkotrajno delo v okviru zakonsko predvidenega trajanja 40 ur mesečno, četudi bi v obdobju nadzora dejansko opravil več ur od predpisanih. Po 19. členu ZPDZC-1 se izreče prepoved le v primeru opravljanja dela na črno, pri čemer lahko prizadeti vnaprej opravlja delo skladno z zakonom. Kot dokaze sta tožnika predlagala izpodbijano in drugostopenjsko odločbo ter listine upravnega spisa zadeve, prijavo drugega tožnika v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter zdravniško potrdilo z dne 5. 4. 2018. 9. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve. V odgovoru na tožbo je vztrajala pri razlogih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, prerekala tožbene navedbe in predlagala, da se tožba zavrne.

10. S sklepom št. III U 201/2019-9 z dne 7. 9. 2022 je sodni senat na podlagi določb tretje alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

11. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 8. 11. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, ki se je tožnika nista udeležila, čeprav je bilo vabilo njunemu pooblaščencu pravilno in pravočasno vročeno. Toženko je zastopala pooblaščenka B. B., ki je navedla, da toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in dosedanjih razlogih, razvidnih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe.

12. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, drugostopenjska odločba in zdravniško potrdilo z dne 5. 4. 2018, ter tožbi priloženo prijavo drugega tožnika v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se drugemu tožniku, ki je v obdobju nadzora opravljal delo (vožnja taksija) pri prvi tožnici, ki mu je omogočila delo, ne da bi z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi in ne da bi ga prijavila v obvezna socialna zavarovanja, do odprave zaposlitve na črno prepoveduje opravljanje dela pri tej delodajalki.

15. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in njeno presojo v upravnem sporu je v določbah ZPDZC-1, ki predpisuje, kdaj se opravljanje dejavnosti ali dela šteje za delo na črno, kdaj gre za zaposlovanje na črno in kaj se šteje za omogočanje dela na črno. Ta zakon določa tudi dejavnosti in dela, ki ne štejejo za delo ali zaposlovanje na črno, ter organe, ki nadzorujejo izvajanje določb tega zakona (prvi odstavek 1. člena ZPDZC-1). Delodajalec v smislu tega zakona je pravna ali fizična oseba, tuj pravni subjekt, samozaposlena oseba ali drug subjekt, kot so državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo ali mednarodna organizacija, pri kateri se opravlja delo ali omogoča opravljanje dela (2. točka prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1).

16. ZPDZC-1 v 5. členu opredeljuje zaposlovanje na črno, in sicer v prvem odstavku tega člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če delodajalec: - omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj, - omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, - z upokojencem ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, - omogoči delo dijaku ali študentu v nasprotju s predpisi, ki urejajo občasno ali začasno delo dijakov in študentov, - nezakonito zaposli državljana tretje države. V skladu z drugim odstavkom istega člena mora biti v primeru, če posameznik opravlja delo pri delodajalcu na podlagi pogodbe civilnega prava ali pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela, izvod pogodbe za čas opravljanja dela ves čas na kraju opravljanja dela. Za zaposlovanje na črno se šteje tudi, kadar posameznik v svojem imenu ali za svoj račun zaposli posameznika, da zanj opravlja delo na črno (tretji odstavek 5. člena ZPDZC-1). Kot določa peti odstavek 5. člena ZPDZC-1, se za osebo iz prve alineje prvega odstavka tega člena domneva, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, razen če ima že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ali če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, za razliko do polnega delovnega časa, ali če ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

17. Sodišče še pojasnjuje, da ZPDZC-1 loči med zaposlovanjem na črno (ki ga ureja njegov 5. člen) ter delom na črno, kot ga opredeljuje 3. člen tega zakona, v katerem je določeno, da je prepovedano delo na črno, za kar se šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar: - pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu; - samozaposlena oseba ali tuj pravni subjekt, ki je samozaposlena oseba, opravlja dejavnost, ki ni vpisana v register, ali nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti; - pravna oseba, tuj pravni subjekt ali samozaposlena oseba opravlja dejavnost kljub prepovedi opravljanja dejavnosti; - tuj pravni subjekt opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji brez registrirane podružnice ali brez predpisanega dovoljenja; - pravni subjekt, ki ima sedež v državi članici Evropske unije, Evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarski konfederaciji, ne opravlja dejavnosti storitev v skladu z zakonom, ki ureja storitve na notranjem trgu; - posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan ali nima priglašenega dela, kakor to določa ta ali drugi zakoni.

18. Nadzor na izvajanjem določb ZPDZC-1 ureja III. poglavje tega zakona (členi 18, 19 in 20). V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1 organ, pristojen za carino, nadzoruje, odkriva, vodi postopek in odloča o prekrških za kršitve določb 5. člena tega zakona. Iz drugega odstavka 19. člena ZPDZC-1 pa izhaja, da če organ, pristojen za carino, ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena tega zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

19. Izpodbijana odločba je bila torej izdana v postopku nadzora zaposlovanja na črno, opravljenega pri prvi tožnici kot delodajalki na podlagi določb ZPDZC-1, pri čemer je bila ugotovljena kršitev prepovedi takšnega zaposlovanja po prvem odstavku 5. člena ZPDZC-1 (prva alineja) in zato izdana odločba iz drugega odstavka 19. člena ZPDZC-1, s katero je bilo do odprave zaposlitve na črno drugemu tožniku kot posamezniku, ki je zaposlen na črno, prepovedano opravljanje dela pri tej delodajalki. Glede na opisano zakonsko ureditev ima delodajalčeva kršitev za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika pravnega položaja delodajalca značaj ugotovitve njegove kršitve. Zato je bila prva tožnica kot delodajalka (čeprav ji v samem izreku izpodbijane odločbe sicer ni določena nobena obveznost) obravnavana kot stranka postopka nadzora. Upoštevajoč navedeno je sodišče tožbo tako prve tožnice kot drugega tožnika vzelo v vsebinsko obravnavo.

20. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje. Že prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi navedel razloge, ki so po presoji sodišča bistveni za odločitev. Drugostopenjski organ se je, izrecno ali s povzemanjem prvostopenjskih razlogov, opredelil do pritožbenih navedb. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom upravnih organov in jih zato v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še pojasnjuje:

21. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo v postopku nadzora, opravljenem pri prvi tožnici glede zaposlovanja na črno po 5. členu ZPDZC-1 za obdobje od 1. 3. 2017 do 28. 2. 2018, ugotovljeno, da je prva tožnica registrirana kot samostojna podjetnica, ki dejavnost opravlja kot postranski poklic, in sicer gre za dejavnost obratovanja taksijev. V obdobju nadzora ni imela formalno zaposlenih delavcev. Kot je bilo nadalje ugotovljeno, je za prvo tožnico prevoze kot voznik taksija opravljal drugi tožnik, sicer zakonec prve tožnice, ki je kot edini operater tudi izdajal in v potrditev FURS pošiljal strankam za taksi prevoze izdane gotovinske račune. Kot je še ugotovil prvostopenjski organ, je bil drugi tožnik od 1. 9. 2015 dalje vključen v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, pri čemer pa prva tožnica po uradnih podatkih FURS prispevka za to zavarovanje dejansko ni plačevala. V postopku nadzora organu ni bila predložena pogodba o zaposlitvi ali kakšna druga pogodba kot podlaga za delo drugega tožnika pri prvi tožnici, pač pa se je stranka smiselno sklicevala, da drugi tožnik delo za prvo tožnico opravlja kot kratkotrajno delo iz ZPDZC-1, ki pomeni po zakonu dopustno izjemo, ki se ne šteje za zaposlovanje na črno.

22. ZPDZC-1 namreč v 7. členu določa dejavnosti in dela, ki niso delo ali zaposlovanje na črno. V skladu s prvim odstavkom tega člena se ne glede na določbe 3. člena tega zakona za delo na črno ne štejejo: - sosedska pomoč, - sorodstvena pomoč, - nujno delo, - humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo, - osebno dopolnilno delo. Po drugem odstavku 7. člena ZPDZC-1 se ne glede na določbe 5. člena tega zakona za zaposlovanje na črno ne štejejo: - kratkotrajno delo, - nujno delo, - humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo. V skladu s tretjim odstavkom 7. člena ZPDZC-1 pa se za delo ali zaposlovanje na črno tudi ne šteje brezplačna pomoč na kmetijah, planinah in skupnih pašnikih ob sezonskih konicah. Po 9. členu ZPDZC-1 se za sorodstveno pomoč šteje brezplačno opravljanje del in storitev, kadar jih posameznik opravlja za zakonca ali osebo, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, partnerja v registrirani istospolni skupnosti ali za osebe, s katerimi je v sorodstvu v ravni vrsti ali stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ter v sorodstvu po svaštvu do vštetega drugega kolena.

23. Kratkotrajno delo ureja 17. člen ZPDZC-1, po katerem se za takšno delo šteje brezplačno opravljanje dela v mikrodružbi ali zavodu z najmanj enim in največ 10 zaposlenimi ali pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo: - zakonec ali zunajzakonski partner ali partner v registrirani istospolni skupnosti lastnika ali solastnika mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe, - zakonec ali zunajzakonski partner ali partner v registrirani istospolni skupnosti enega od staršev lastnika ali solastnika mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe, - oseba, s katero je lastnik ali solastnik mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe v sorodu v ravni vrsti do prvega kolena, - starši in otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja ali partnerja v registrirani istospolni skupnosti lastnika ali solastnika mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe (prvi odstavek); in sicer se takšno delo lahko opravlja največ 40 ur mesečno (drugi odstavek). Kratkotrajno delo se mora glede zaposlovanja oseb, mlajših od 18 let, delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov ter varstva nekaterih kategorij delavcev opravljati v skladu s predpisi o delovnih razmerjih in predpisi o varnosti in zdravju pri delu (tretji odstavek 17. člena ZPDZC-1). V skladu s četrtim odstavkom tega člena mora delodajalec voditi evidenco o opravljenem kratkotrajnem delu, ki vsebuje: osebno ime, naslov in davčno številko osebe, ki opravlja kratkotrajno delo, uro začetka in zaključka opravljanja kratkotrajnega dela, kot jo je potrdila oseba, ki opravlja kratkotrajno delo, po dnevih, ter skupno število ur opravljenega kratkotrajnega dela na mesečni ravni. Evidenco o opravljenem kratkotrajnem delu predloži delodajalec v podpis osebi, ki opravlja kratkotrajno delo, dnevno ob začetku in zaključku opravljanja kratkotrajnega dela ter jo za izvajanje nadzora hrani še dve leti po prenehanju opravljanja kratkotrajnega dela osebe, ki je to delo opravljala (peti odstavek 17. člena ZPDZC-1). V šestem odstavku tega člena je določeno, da je v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju oseba, ki opravlja kratkotrajno delo, zavarovana za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

24. Kratkotrajno delo je torej izjema, izjeme pa je že v načelu treba razlagati restriktivno. To pomeni, da morajo biti, če naj se določeno delo obravnava kot takšna izjema, v zvezi z njim izpolnjeni vsi predpisani pogoji, dokazno breme o tem pa je primarno na stranki postopka in ne organu, kot zmotno menita tožnika. V konkretnem primeru je bila v postopku nadzora organu kot dokaz glede kratkotrajnega dela drugega tožnika predložena evidenca njegovega opravljenega dela za obdobje nadzora. Že prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da evidenca nima vseh v 17. členu ZPDZC-1 predpisanih sestavin, ker v njej ni podatka o naslovu in davčni številki osebe, ki opravlja kratkotrajno delo, predvsem pa iz evidence tudi ni razvidno, da bi bila dnevno ob začetku in zaključku opravljanja kratkotrajnega dela predložena v podpis osebi, ki opravlja kratkotrajno delo, ki bi s tem evidenco potrdila, kot to zahteva ZPDZC-1. Podpisov drugega tožnika na evidenci namreč ni. Poleg tega je prvostopenjski organ primerjal podatke, ki izhajajo iz predložene evidence, in podatke, s katerimi razpolaga na podlagi preko elektronske blagajne izdanih računov strankam, ki jih je za prvo tožnico izdal drugi tožnik, iz katerih izhajajo številna razhajanja, kar je primeroma prikazal za nekaj mesecev obdobja nadzora. In sicer je za te mesece tabelarično prikazal podatke iz predložene evidence ter podatke, kot izhajajo iz izdanih računov (str. 4 do 14 izpodbijane odločbe). Iz teh tabelaričnih prikazov razvidna razhajanja je v ponazoritev za mesec marec 2017 tudi podrobno opisal. 25. Sodišče tako le še dodaja, da so tudi iz tabelaričnih prikazov podatkov za druge primeroma prikazane mesece jasno razvidna razhajanja med podatki po predloženi evidenci ter podatki iz računov, izdanih s strani drugega tožnika. Npr. po podatkih evidence za mesec april 2017 naj bi drugi tožnik 1. 4. 2017 delal od 15:00 do 21:00 ure, medtem ko iz podatkov o računih izhaja, da je tega dne izdal račune ob 0:23, ob 1:11 in ob 12:00; dalje, račune je drugi tožnik izdal npr. 2. in 3. 4. 2017, čeprav naj na ta dneva po podatkih predložene evidence ne bi delal; 6. 4. 2017 naj bi po evidenci delal med 16:00 in 20:00 uro, račune pa je tega dne izdal ob 22:11, ob 23:38 in ob 23:55; dne 7. 4. 2017 je izstavil pet računov, čeprav naj tega dne po podatkih predložene evidence ne bi delal itd. V mesecu maju 2017 je npr. drugi tožnik izdal račune za opravljene prevoze 4., 5., 6., 8., 11., 12., 13., 21., 24., 25., 27., 28. in 30. 5. 2017, čeprav naj na te dneve glede na evidenco ne bi delal. Npr. v mesecu avgustu 2017 je izdal račune za prevoze 4., 5., 6., 8., 9., 15., 16., 18., 19., 22., 25., 27., 28., 30. in 31. 8. 2017, čeprav naj na te dneve po podatkih predložene evidence ne bi delal. V mesecu septembru 2017 je drugi tožnik npr. izdal račune 1., 2., 4., 5., 6., 8., 9., 10., 11., 17. in 18. 9. 2017, kar so dnevi, ko naj po podatkih evidence ne bi delal. V mesecu novembru 2017 je npr. izdal račune 1., 4., 11., 23., 24. in 25. 11. 2017, čeprav naj na te dneve glede na predloženo evidenco ne bi delal. Npr. v januarju 2018 je drugi tožnik izdal račune strankam za prevoze 2., 12., 29. in 30. 1. 2018, ko naj glede na podatke predložene evidence ne bi delal. V februarju 2018 je npr. izdal račune za prevoze 3., 5., 10., 11., 14., 17., 18., 20. in 24. 2. 2018, to pa so dnevi, ko naj po podatkih predložene evidence ne bi delal. 26. Glede na razhajanja, razvidna iz podatkov predložene evidence ter na drugi strani podatkov, ki izhajajo iz strankam izdanih računov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe (teh podatkov tožnika konkretizirano ne prerekata), je tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključiti, da predložena evidenca ni verodostojni dokument, ki bi izkazoval, da je drugi tožnik pri prvi tožnici opravljal kratkotrajno delo v smislu 17. člena ZPDZC-1. Posledično pa je prvostopenjski organ imel podlago za zaključek, da je prva tožnica omogočila delo drugemu tožniku, s katerim ni sklenila pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavila v ustrezna obvezna socialna zavarovanja, da gre torej za prepovedano zaposlovanje na črno iz prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Tožnika namreč ne moreta uspeti s sklicevanjem, da organ ni dokazal, da je drugi tožnik opravljal delo več kot 40 ur mesečno (in s tem povezanim zatrjevanjem, da se v to kvoto lahko upošteva le efektivni čas vožnje), oziroma da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je drugi tožnik delo opravljal več kot 40 ur mesečno. Kot obrazloženo je na stranki, ki se sklicuje na izjemo, breme, da dokaže, da so izpolnjeni zakonski pogoji, da se opravljanje dela obravnava kot izjema od zaposlovanja na črno, ker sicer nastopijo zakonske domneve (prim. peti odstavek 5. člena ZPDZC-1) in njihove pravne posledice. Temu bremenu pa tožnika v obravnavanem primeru nista zadostila.

27. V tej zvezi sodišče še izpostavlja, da katera od pogodb iz drugega odstavka 5. člena ZPDZC-1 v postopku ni bila predložena. Da bi šlo za situacijo, v kateri bi morala biti sklenjena takšna pogodba (pogodba civilnega prava ali pogodba o opravljanju začasnega ali občasnega dela upokojenca) v upravnem postopku ni bilo niti zatrjevano. Šele v tožbi se navaja, da je drugi tožnik upokojenec ter omenja pogodba o opravljanju začasnega ali občasnega dela, pri čemer pa ni pojasnjeno, zakaj navedb v tej smeri tožnika nista podala že v upravnem postopku, čeprav sta imela možnost za to. Zato gre za nedopustno novoto, ki je sodišče po določbah ZUS-1 (tretji odstavek 20. člena in 52. člen) ne sme upoštevati. Tudi sicer pa tožnika ne navajata, da bi drugi tožnik status upokojenca imel že v obdobju nadzora in času izdaje izpodbijane odločbe. Na situacijo iz tretje alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 se torej ne moreta z uspehom sklicevati. Enako velja glede druge alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, saj da bi šlo za takšen primer dovolj konkretno nista niti zatrjevala.

28. Prav tako ni bilo v postopku niti zatrjevano, da bi imel drugi tožnik v obravnavanem obdobju že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ali sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Da drugi tožnik v obdobju nadzora ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, pa tožnika tudi nista uspela dokazati. Kolikor se s tega vidika sklicujeta na zdravniško potrdilo z dne 5. 4. 2018 (v katerem je navedeno, da je pacient, to je drugi tožnik, predstavljen na invalidski komisiji zaradi več kroničnih bolezni in da osebni zdravnik predlaga upokojitev 5-6 ur, ker za več ni sposoben), je že prvostopenjski organ presodil, da zgolj to potrdilo, brez drugih dokazil (npr. o tem, za kakšne vrste bolezni gre, glede podane predstavitve invalidski komisiji in datuma te predstavitve ipd.) ne more biti zadosten dokaz za to, da drugi tožnik v obdobju nadzora dela ni opravljal več kot 40 ur mesečno. Glede na to, da tožnika ne v postopku s pritožbo in niti v postopku upravnega spora nista podala nobenih dodatnih, bolj konkretnih navedb s tega vidika in tudi ne predlagala nobenih dodatnih dokazov v smeri, ki jo je nakazal že prvostopenjski organ, sodišče nima podlage, da bi njegovo presojo spremenilo. Podlage za drugačno odločitev pa tudi ne daje tožbi priloženi obrazec prijave drugega tožnika v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Da je bil drugi tožnik od 1. 9. 2015 dalje in torej tudi v obdobju nadzora prijavljen v omenjeno zavarovanje, je ugotovil že prvostopenjski organ, ki pa je glede na ugotovitve postopka pravilno zaključil, da ni izkazano, da bi bili izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji iz 17. člena ZPDZC-1 za to, da bi se delo drugega tožnika v obdobju nadzora lahko obravnavalo kot kratkotrajno delo.

29. Na odločitev prav tako ne more vplivati tožbena omemba sorodstvene pomoči. Kot navedeno, je v drugi alineji prvega odstavka 7. člena ZPDZC-1 določeno, da se sorodstvena pomoč ne glede na določbe 3. člena tega zakona ne šteje za delo na črno. Vendar pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča pravilno ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za delo na črno po 3. členu ZPDZC-1 (kaj takega se tudi v upravnem postopku niti ni zatrjevalo), v zvezi s katerim lahko pride v poštev omenjena izjema. Ugotovljeno je bilo, da gre za zaposlovanje na črno po 5. členu ZPDZC-1, izjeme od katerega so določene v drugem in tretjem odstavku 7. člena tega zakona in med katerimi ni sorodstvene pomoči. V tej zvezi tako sodišče, glede na 9. člen ZPDZC-1, zgolj še dodaja, da v konkretnem primeru tudi ni bilo ugotovljeno, da bi drugi tožnik s taksijem prevažal svojo ženo, pač pa, da je opravljal delo vožnje pri njej kot samostojni podjetnici za njene stranke.

30. Glede na tožbene ugovore sodišče še ugotavlja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se drugemu tožniku prepoveduje opravljanje dela pri prvi tožnici do odprave zaposlitve na črno, torej zgolj do odprave nepravilnosti, kot je navedel že drugostopenjski organ. Prav tako glede na že opisano zakonsko ureditev nima podlage ugovor, da prvostopenjski organ ni pristojen za izrek prepovedi opravljanja dela drugemu tožniku. Podlaga za to sicer ni podana v določbah, ki jih navaja drugostopenjski organ, pač pa ima FURS kot organ, pristojen (tudi) za carino (glej Zakon o finančni upravi, ZFU), podlago za izdajo takšne odločbe v (že v njeni obrazložitvi citiranem) drugem odstavku 19. člena ZPDZC-1, v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 18. člena tega zakona.

31. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

32. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.