Jedro

Ugotovljene okoliščine, in sicer tožnikova burna reakcija na dogodek, ko mu je toženec kot voznik mestnega avtobusa pri zavijanju na prednostno cesto izsilil prednost, verbalno obračunavanje strank že v času tega dogodka, dejstvo, da se je tožnik po dogodku odpeljal na avtobusno postajo, počakal, da se je toženec pripeljal tja in se nato spustil še v nadaljnji konflikt z zmerjanjem ter v končni fazi prišel na avtobus do toženca, kjer je prišlo še do fizičnega obračunavanja, utemeljujejo materialnopravno presojo, da znaša tožnikova soodgovornost za utrpelo škodo 49%.

Načelo individualizacije, ki ga je poleg načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine, terja določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse okoliščine, ki so podane pri konkretnem oškodovancu. Primerjava z istovrstnimi poškodbami, ki so jih utrpeli drugi oškodovanci, ki jo ponuja pritožba, je enostranska, saj ne upošteva razlike v teži poškodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku (upoštevajoč njegovo 49% soodgovornost) 974,00 EUR odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki mu jo je povzročil v fizičnem obračunu dne 12.11.2009. 2. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da je glede na kazensko sodbo toženčeva odškodninska odgovornosti nedvomno podana. Ne nasprotuje temu, da se je sodišče v postopku ukvarjalo tudi z njegovo soodgovornostjo, vendar opozarja, da se je pri ugotavljanju dejanskega stanja v celoti oprlo na izpoved priče J.G., ki jo je ocenilo kot prepričljivo, čeprav njegove izpovedi kot celote dejansko sploh ni ocenjevalo. Izpoved priče ni bila zanesljiva, saj se v bistvenih delih ne ujema z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni kazenski sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnika s pestjo udaril v obraz in mu zlomil nos. Priča J.G. pa je v kazenskem postopku izpovedala (ta izpoved je del dokazovanja tudi v obravnavani zadevi), da toženec tožnika sploh ni udaril. Zato na taki izpovedi ni mogoče utemeljevati dejansko stanje in tožnikovo soodgovornost. Priča G. je tudi povedala, da naj bi se tožnik poškodoval tako, da ga je toženec porinil v vrata in da je tožnik prvi udaril toženca, čeprav ta ni utrpel prav nobenih poškodb, kar je nenavadno, saj se trdi, da je tožnik mojster borilnih veščin. Tudi če bi sodišče pravilno zaključilo, da je dokazana tožnikova soodgovornost, pa je ta v izpodbijani sodbi opredeljena bistveno previsoko. Tožnik namreč ni storil ničesar takšnega, kar bi opravičevalo toženčev fizični napad, saj z njim ni fizično obračunaval, medtem ko je toženec, da bi lahko obračunal s tožnikom, celo zaprl vrata avtobusa za njim. Na previsoko odgovornost kaže tudi primerjava zadev II Ips 267/2009 in III Ips 316/2009. Tožnik tudi meni, da mu je sodišče za nematerialno škodo prisodilo prenizko odškodnino, če se upošteva primerljive zadeve (npr. II DoR 392/2013, II Ips 994/2007). Prenizka je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, saj jih sodišče tako kot so opisane v sodbi ni ustrezno ovrednotilo. Tožnik je poleg bolečin v predelu obraza, kjer je imel vse zabuhlo in bolečin v predelu reber ter glavobolov, trpel tudi bolečo obdelavo zoba pri zobozdravniku in bil večkrat izpostavljen rentgenskemu slikanju ter zaradi zlomljenega nosu imel težave z dihanjem. Bil je tudi v bolniškem staležu. Prenizka je odškodnina za strah. Čeprav je tožnik res nekdanji policist kriminalist, nikoli ni bil specialec, s čimer je sodišče utemeljevalo nizko dosojeno odškodnino za strah. Med to okoliščino in dogodkom tožeča stranka tudi ne vidi logične povezave. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnik meni, da jo je sodišče neutemeljeno zavrnilo, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da so posledice poškodb, ki jih je utrpel, anatomske in funkcionalne. Anatomska posledica je zadebeljena nosna sluznica in porcelanasti vstavek odlomljenega dela zoba, kot funkcionalno posledico pa je izvedenec navedel občasno nelagoden občutek pri dihanju, tožnikov zob pa je sedaj manj vreden in se zaradi drugače oblikovanega zoba pri njem lahko pojavlja trajni občutek nelagodnosti. Z nepravilnimi razlogi je sodišče zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v njegovo telesno in duševno integriteto ter njegov čast in dobro ime. V času škodnega dogodka tožnik ni bil več policist in je obrazložitev sodišča, da bi bilo od tožnika kot bivšega specialca pričakovati drugačno reakcijo, nerazumna. Tožnik se je ob udarcu in izrečenih žaljivkah počutil nemočnega in ponižanega. Pritožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

Glede temelja toženčeve odškodninske odgovornosti:

4. Razlogi prvostopenjske sodbe so glede toženčeve odgovornosti za tožniku povzročeno škodo in glede tožnikovega soprispevka jasni in konsistentni ter imajo podlago v celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov. Ne drži, da naj bi dejanske ugotovitve temeljile zgolj na izpovedi priče J.G., ki naj bi bila nezanesljiva in naj se ne bi ujemala z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni kazenski sodbi. S slednjo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je toženec dne 12.11.2009 v Kopru tožnika s pestjo udaril v obraz in mu zlomil nos, zaradi česar je imel tožnik najmanj štiri tedne bolečine in težave z dihanjem skozi nos ter bil štirinajst dni otekel v predelu nosu. Toženec je s tem storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika. Na te ugotovitve je pravdno sodišče na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku vezano, kar pa ne pomeni, da ni bilo dolžno ugotavljati tudi ostalih okoliščin dogodka pred in po zlomu nosu. Da je tožnik burno reagiral, ko mu je toženec kot voznik mestnega avtobusa pri zavijanju na prednostno cesto izsilil prednost, in sta pravdni stranki verbalno obračunavali že takrat, kot tudi to, da je tožnik odpeljal na avtobusno postajo in tam počakal na avtobus ter nato vstopil vanj, je sodišče zanesljivo ugotovilo tudi na podlagi izpovedi obeh pravdnih strank in priče J.P. in ne le priče J.G.. Tudi ne drži, da naj bi bila izpoved J.G. nezanesljiva in da je nasprotovala ugotovitvam pravdnega in kazenskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče jo je pravilno povezalo in ocenilo z ostalimi izvedenimi dokazi. V kazenskem postopku je priča povedala, da je, potem ko so potniki izstopili in je toženec odprl prednja vrata, tožnik "uletel gor" in šel na toženca, ta pa je vstal in tožnika odrinil v vrata, pri zaslišanju v pravdnem postopku pa, da je videla, kako sta se potem, ko je tožnik planil nad šoferja v avtobusu, ki je še sedel za volanom, s tožencem pričela prerivati. Taka izpoved ne izključuje ugotovitve, da je tožnik toženca (kasneje) tudi s pestjo udaril v obraz.

5. Tožnik tudi ni uspel izpodbiti materialnopravne presoje prvostopenjskega sodišča, da znaša njegova soodgovornost za utrpelo škodo 49%. Podlago za tak zaključek je sodišče imelo v zgoraj opisanih ugotovitvah o tožnikovi reakciji, ko mu je toženec z avtobusom izsilil prednost, v dejstvu, da je še pred avtobusom prispel na avtobusno postajo in počakal, da se je toženec pripeljal tja, da se je nato spustil še v nadaljnji konflikt z obojestranskim zmerjanjem ter da je v končni fazi prišel na avtobus do toženca, kjer je prišlo še do fizičnega obračunavanja. Okoliščine vsakega konkretnega primera so drugačne, zato presoje sodišča v obravnavani zadevi ne more izpodbiti pritožba s sklicevanjem na (nižji) soprispevek oškodovancev v zadevi II Ips 267/2009 in II Ips 316/2009. Glede višine odškodnine:

6. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati dve temeljni načeli: načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine in načelo individualizacije. Prvo načelo terja vrednotenje konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v primerih iz sodne prakse, drugo načelo pa določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse okoliščine, ki so podane pri konkretnem oškodovancu (1). Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom nosne kosti, prelom devetega desnega rebra ter prelom zoba. Poškodbe so terjale pregled pri kirurgu in otorinolaringologu, bolečo obdelavo zoba pri zobozdravniku, štirikratni pregled pri lečeči zdravnici, štirikratno izpostavo kratkotrajnemu rentgenskemu sevanju in prejemanje protibolečinskih tablet. Tožnik bolečin hude intenzitete ni trpel in ni bilo potrebno prejemanje protibolečinskih injekcij (jemal pa je protibolečinske tablete), bolečine srednje jakosti je trpel vsaj teden dni, zatem pa tri tedne bolečine blažje narave. Primerjava z enakovrstnimi poškodbami, ki so jih utrpeli drugi oškodovanci in ki jo ponuja pritožba, je enostranska, saj ne upošteva razlike v teži poškodb. Tako je v obravnavani zadevi izvedenec pojasnil, da je trajanje zdravljenja zloma nosne kosti odvisno od razmaknitve odlomkov in da se, če ni večje dislokacije, poškodba zaceli v treh do štirih tednih, prelom rebra pa se takrat, ko ni večje premaknitve odlomkov, zaceli v štirih do šestih tednih. Ta čas dejansko sovpada s časom tožnikovega zdravljenja poškodb. V zvezi s poškodbo zoba pa je potrebno upoštevati, da pri tožniku ni bila potrebna namestitev celotnega inplantata, temveč le obnova dela odlomljenega zoba. Uporaba načela individualizacije pa še pokaže, da je tožnik zdravljenje poškodb zelo dobro prenesel, saj je bil le štiri dni v osemurnem bolniškem staležu in zatem štiriintrideset dni v štiriurnem bolniškem staležu. Zadevi II DoR 392/2013 in II Ips 994/2007 torej nista enaki tožnikovemu primeru. Ker je bilo tožnikovo zdravljenje očitno zaključeno znotraj šestih tednov, prisojena odškodnina ni prenizka. Slednje še toliko bolj velja glede odškodnine za pretrpeli strah, saj ugotovljene okoliščine dogodka (ko je tožnik sam peljal na avtobusno postajo, počakal toženca in "planil" na avtobus oz. ugotovljena 49% soodgovornost za škodo) nedvomno višje odškodnine ne opravičujejo.

7. Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke izhaja, da nobena od poškodb pri tožniku ni pustila posledic, res pa ima pa zaradi utrpelega zloma nosne kosti pri naporu nelagoden občutek v nosu. Tudi glede zoba je izvedenec pri zaslišanju, drugače kot trdi pritožba, povedal, da pri tožniku trajnih posledic v zvezi s tem ni, lahko se le pojavlja občutek nelagodnosti, vendar bi mnenje v zvezi s tem lahko podal le zdravnik stomatolog (določitev katerega tožnik ni predlagal). Izključil je tudi možnost, da pri tožniku prihaja do zatikanja hrane. Objektivne posledice tožnikovih poškodb torej niso takšne, da bi opravičevale prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

8. Tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v tožnikovo telesno in duševno integriteto ter njegovo čast in dobro ime je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da je v veliki meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren sam tožnik, ki se je spustil najprej v verbalno ter nato fizično obračunavanje zgolj zaradi toženčevega prometnega prekrška pri zavijanju na prednostno cesto.

9. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Odločba VS RS II Ips 723/2008 in številne druge.