Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi pritožbenega sodišča sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 15. 3. 2013 P. V. spoznalo za krivo storitve štirih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena in drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako izmed kaznivih dejanj razžalitve določilo kazen enega meseca zapora, nato pa ji določilo enotno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. M. C. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje razžalitve določilo kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve pa kazen treh mesecev zapora; nato mu je določilo enotno kazen treh mesecev in petnajst dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovance D. Š., A. N., E. T. in S. K. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, razen stroškov vročanja, ki jih je dolžna plačati obsojena V., ker jih je povzročila po svoji krivdi ter jima v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovancev oziroma potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovancev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 11. 2013 pritožbe obeh obsojenčevih zagovornikov in obsojenega C. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, potrebnih izdatkov oškodovancev ter potrebnih izdatkov in nagrade njihovega pooblaščenca.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene V. pravočasno, dne 7. 4. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega C. pravočasno, dne 7. 4. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 9. 6. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni. Navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene V. v pretežnem delu uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ko naj bi sodišče kršilo obdolženkino pravico do izvajanja dokazov v njeno korist, ni podana, kar je obrazložilo že sodišče druge stopnje v točki 7 obrazložitve sodbe. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega C. navaja, da uveljavljani kršitvi, in sicer zmotna uporaba materialnega prava ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nista podani.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki nanj niso odgovorili.

B-1.

5. Glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru, ko pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje(1). Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi pritožbenega sodišča sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih(2).

B-2.

7. Zagovornik obsojene V. uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Navaja, da višje sodišče ni obrazložilo, da je zdravnica na policijski postaji obsojenko pregledala v prisotnosti policistov, kar ni dovoljeno. Višje sodišče tudi ni obrazložilo, da je bila kršena pravica obsojenke, da si izbere zdravnika, ki jo bo pregledal, prav tako se ni opredelilo do izpovedbe izvedenke psihiatrične stroke, ki ni mogla natančno pojasniti vinjenosti in hipoksije obsojenke.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Višje sodišče mora presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča praviloma ni pritožbe, pa tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene(3). Višje sodišče je odgovorilo na vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva. V zvezi s pregledom obsojenke na policijski postaji so pomembna dejstva, ki so bila ugotovljena ob pregledu, in sicer, da je bila obsojenka vinjena in da na obsojenkinem telesu ni bilo znakov poškodb ali udarcev, kar je višje sodišče obrazložilo v točki 7 obrazložitve sodbe. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je izvedenka psihiatrične stroke strokovno in prepričljivo pojasnila osebnostno strukturo obsojenke ter povezavo med njeno osebnostjo in dejstvom, da je obsojenka odvisna od alkohola, s čemer se je do njene izpovedbe opredelilo dovolj natančno (točka 7 obrazložitve sodbe višjega sodišča).

9. Zagovornik obsojene V. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca travmatologa in pulmologa posegli v ustavno zagotovljeno pravico obsojenke do izvajanja dokazov v njeno korist (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena URS). Zagovornik navaja, da bi izvedenec travmatolog ocenil, ali so hematomi na telesu obsojenke nastali zaradi njenega ravnanja ob prijetju in transportu ali zaradi udarcev, ki naj bi jih obsojenka prejela s strani policistov. Izvedenec pulmolog pa naj bi ugotovil vzrok pomanjkanja kisika v krvi (hipoksija) obsojenke, ki lahko povzroči zmanjšano prištevnost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Odločitvi sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi višje sodišče, ki je glede postavitve izvedenca travmatologa navedlo, da obsojenka sama nikoli ni navajala, da bi prejela udarce s strani policistov. Navedeno so potrdile zaslišane priče (M. Z., B. J.) in zdravnica dr. M. D., ki je obsojenko pregledala na policiji, vendar ni opazila nobenih zunanjih znakov poškodb ali udarcev (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da postavitev izvedenca travmatologa za obsojeno V. ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. V zvezi s postavitvijo izvedenca pulmologa je višje sodišče pritrdilo oceni sodišča prve stopnje in dodalo, da je glede na izvedene dokaze, vključno z izvidom pulmologa z dne 8. 1. 2008 jasno, da neprimernega reagiranja obsojenke ni mogoče pripisati pomanjkanju kisika v njenih možganih, pač pa alkoholu, predhodni prepovedi kajenja in osebnostni strukturi obsojenke, ki jo je podrobno osvetlila izvedenka psihiatrinja (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik s temi navedbami po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP); pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi tudi ni izkazal, v čem naj bi zavrnitev navedenih dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

10. Iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, kateri zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve naj ne bi bil podan (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvo točko 372. člena ZKP). Gre za nekonkretizirano uveljavljanje kršitve, ki je Vrhovno sodišče zaradi pavšalnosti ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovornikove navedbe glede okoliščin, v katerih je obsojenka izrekla izraz "fašist" in objektivne žaljivosti tega izraza po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-3.

11. Zagovornik obsojenega C. uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati. Ker oškodovanec Š. v dokaznem postopku ni izrecno potrdil resničnosti in verodostojnosti zapisnika o sprejemu ustne ovadbe za pregon z dne 9. 1. 2008, s katerim je ovadil obsojenega C. za kaznivo dejanje razžalitve, naj bi šlo za nedovoljen dokaz. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik nedovoljenosti zapisnika o sprejemu ustne ovadbe za pregon oškodovanca Š. ni uveljavljal v pritožbi z dne 30. 4. 2013, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati.

12. Zagovornik obsojenega C. neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodba višjega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve nima razlogov o dejstvu, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost navedb v ugovoru z dne 22. 2. 2008, navedbe pa so bile podane brez kakršnegakoli namena škodovati časti in dobremu imenu oškodovanca. Sodba višjega sodišča prav tako nima razlogov o obstoju ekskulpacije po tretjem odstavku 169. člena KZ. Zagovornik navaja, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da lahko storilec brez predložitve pravnomočne sodbe dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje in ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev, če je dejanje storil v okoliščinah, navedenih v tretjem odstavku 169. člena KZ.

13. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu (prvi odstavek 171. člena KZ). Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (četrti odstavek 171. člena KZ). Če kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se sme resničnost, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena (peti odstavek 171. člena KZ). Če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (šesti odstavek 171. člena KZ).

14. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazloženo presodilo, da obsojenec ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal kot določa četrti odstavek 171. člena KZ (točke 20 - 25 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in navedlo, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na temeljito dokazno oceno sodišča prve stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje); v razlogih sodbe je pritrdilo tudi presoji sodišča prve stopnje, da so vsi izrazi in navedbe objektivno žaljivi, da se je oškodovanec Š. počutil subjektivno razžaljenega ter da je bil namen obsojenega napasti čast in dobro ime oškodovanca oziroma očrniti in poklicno onemogočiti oškodovanca pri njegovem delu. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve lahko storilec brez pravnomočne sodbe, to je dokaza, predvidenega v petem odstavku 171. člena KZ, dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje in ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev, če je dejanje storil v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ(4) (šesti odstavek 171. člena KZ). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obsojenec kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni storil pri varstvu upravičenih koristi, prav tako je presodilo, da dokumenta, naslovljenega kot ugovor zoper plačilni nalog, glede na njegovo vsebino in namen ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, med žaljivimi trditvami obsojenca in vsebino ugovora zoper plačilni nalog ni najti nobene vsebinske povezave, čemur je pritrdilo višje sodišče (točka 21 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 12 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik, ki takšne presoje sodišč ne sprejema, s svojimi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovornik obsojenega C. neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP in navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z nesklepčnim zaključkom sodišča prve stopnje, da „splošna raba pojma fašist sama po sebi ni žaljiva, če pa je izraz naperjen zoper enega ali več oškodovancev pa je potrebno situacijo presojati drugače“. Višje sodišče se je v točki 10 obrazložitve sodbe opredelilo do rabe pojma „fašist“ in obrazložilo, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da takšna oznaka, dana določeni osebi objektivno in splošno pomeni žaljivo vrednostno oceno, s prav takšnim namenom pa je bila ta beseda izrečena s strani obeh obdolžencev. Različnost rabe je višje sodišče pojasnilo ob sklicevanju na točko 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da splošna raba izraza fašist sama po sebi ni žaljiva, vendar je treba situacijo, ko je ta izraz naperjen zoper enega ali več oškodovancev, presojati drugače, kar pojasnjuje navedeno razlikovanje. Zagovornik s svojimi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Zagovornik obsojenega C. neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ko navaja, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede naklepa obsojenega C. v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo izpovedbe policistov, med tem, ko bi se priče, ki potrjujejo zagovor obsojenega C., morale spominjati vsake podrobnosti ter da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sledilo pojasnilom policistov glede dogajanja na policijski postaji v zvezi z obsojeno V., pri tem pa ni pojasnilo odločilnih dejstev glede vrat na policiji in sicer za katera vrata gre ter koliko so vrata oddaljena med seboj. Višje sodišče je ugotovilo, da je naklep obsojenca glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obrazložen v točki 26 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter pritrdilo sodišču prve stopnje, da je naklep obsojenega C. podan, saj je obsojenec vse očitke napisal zavestno in hote, pri tem pa se je zavedal, da so vse trditve objektivno žaljive in utegnejo imeti škodljive posledice za oškodovanca in je to tudi hotel (točka 12 obrazložitve sodbe višjega sodišča). Zagovornik s svojimi navedbami glede prič in lokacije vrat na policijski postaji po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je oškodovanec Š. dogodka z obsojenim C. mešal med seboj, ker je glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve navajal, da je obsojeni C. vodstvu policije pisal o fašistih (kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v točki 11 obrazložitve sodbe pojasnilo, da je oškodovanec Š. natančno opisal potek telefonskega razgovora med njim in obsojenim C., pri katerem gre za kaznivo dejanje razžalitve; kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je obsojeni C. storil s pisnim ugovorom, ki ga je poslal na policijo, iz katerega izhajajo C. očitki glede ravnanja oškodovanca Š. Zagovornik s svojimi navedbami izpodbija verodostojnost izpovedbe oškodovanca Š. glede navedenega telefonskega pogovora, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Zagovornik obsojenega C. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da sodba višjega sodišča nima razlogov o tem, da izvedeni dokazi v postopku niso potrdili očitka obtožbe, da je obsojeni C. oškodovancu Š. rekel, da je fašist. Višje sodišče se prav tako ni opredelilo do pritožbene navedbe, da se Š. in C. pred obravnavanim dogodkom nista poznala ter da oškodovanec Š. ni zahteval objave popravka od časopisa Slovenske novice, zato ni mogoče zaključiti, da se je počutil razžaljenega. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Višje sodišče je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je obsojeni C. oškodovancu Š. v telefonskem pogovoru izrekel besedo fašist in s tem storil kaznivo dejanje razžalitve (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Nadalje je višje sodišče obrazložilo, da dejstvo, da oškodovani Š. od časopisa Slovenske novice nikoli ni zahteval objave popravka, še zdaleč ne more pomeniti, da se ni počutil razžaljenega ali oškodovanega (točka 12 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik preko uveljavljanja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19. Zagovornik obsojenega C. uveljavlja kršitev 2. točke 372. člena ZKP in navaja, da bi sodišče glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve moralo uporabiti ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 169. člena KZ(5), ki izključuje protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006 in I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2010). Glede na to, da v konkretni zadevi obdolženec oškodovanca sploh ni poznal, niti ni imel do njega negativnega odnosa, je potrebno obsojenčevo kritično oceno ravnanja policistov subsumirati pod razloge navedenih judikatov Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazloženo presodili, da ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 169. člena KZ ni podan (točka 21 sodbe sodišča prve stopnje in točka 12 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20. Zagovornik obsojenega C. neutemeljeno navaja, da izraz „fašist“ v konkretnem primeru ni objektivno žaljiv, zato ni mogoče govoriti o obstoju kaznivega dejanja (kršitev 1. točke 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta pojasnili, da ima uporaba izraza fašist objektivno negativen, žaljiv predznak ter takšna oznaka, dana določeni osebi objektivno in splošno pomeni žaljivo vrednostno oceno, pri čemer je bila s takšnim namenom izrečena s strani obsojenca (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, zato gre za uveljavljanje nedopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

21. Zagovornik obsojenega C. uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da ni podan naklep obsojenca za izvršitev kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišči sta obrazložili, da je pri obsojencu podan direktni naklep za storjeno kaznivo dejanje razžalitve, saj se je brez dvoma zavedal, da je oškodovanca Š. z izrazom fašist razžalil in je to tudi hotel storiti (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 12 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišči sta presodili, da je pri obsojencu podan naklep za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ker je obsojenec očitke zapisal zavestno, zavedajoč se, da so te trditve objektivno žaljive in utegnejo imeti škodljive posledice za oškodovanca ter je to tudi hotel (točka 26 sodbe sodišča prve stopnje in točka 12 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, kar po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

22. Zagovornik obsojenega C. navaja, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za ogled kraja dejanja in pribavo prekrškovnega spisa Okrajnega sodišča v Kranju posegli v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta glede ogleda kraja dejanja presodili, da izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, čemur pritrjuje tudi Višje sodišče (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta glede dokaznega predloga pribave prekrškovnega spisa sodišči prve in druge stopnje pojasnili, da je nekonkretiziran, zato spisa ni bilo mogoče dobiti na vpogled (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik tudi ni izkazal, v čem naj bi zavrnitev navedenih dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

23. Zagovornik obsojenega C. uveljavlja kršitev ustavnih pravic (pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS, pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravica do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik zgolj navaja posamezne ustavne pravice, ki naj bi bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene, ne da bi konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili pretežno vloženi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Vrhovno sodišče je oba obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998. Op. št. (2) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002. Op. št. (3) : Tako tudi sodbi VSRS I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007 in I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008. Op. št. (4) : Žaljivo obdolžitev je izrazil v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi.

Op. št. (5) : Glej opombo 2.