Jedro

Tožniku ne pripada status begunca in mu ne pripada pravica do azila, ker ni bil preganjan zaradi rasnega, verskega ali narodnostnega razloga, pač pa zaradi pouličnega izsiljevanja točno določenih posameznikov iz vrst OVK. O postopku mora biti obveščen UNHCR; vendar v konkretnem primeru okoliščine primera kažejo na to, da obvestilo UNHCR o tožnikovi prošnji sama po sebi ne bi spremenila odločitve pritožbenega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2021/2002-7 z dne 20.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.9.2002 (1. točka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. V prošnji z dne 16.10.2001 in na zaslišanju dne 5.12.2001 je tožnik, rojen 25.5.1980, navedel, da je po očetu Albanec, po materi pa Srb. Po veroizpovedi je musliman, pred prihodom v Republiko Slovenijo pa ni bil član nobene politične stranke. V kraju O. na Kosovu je imel njegov oče mehanično delavnico, mati pa je bila tržna inšpektorica. Preživljal se je tako, da je pomagal očetu v delavnici. Družina je imela v lasti 6 ha zemlje in 5 lokalov, ki jih je oče oddajal v najem. Oče je v maju 2001 umrl za rakom, mati pa se je z dvema sestrama in bratom že v letu 1998 odselila od doma in sedaj živi v K.M. V javnosti govori albanski jezik, doma pa tudi srbski. Za odhod s Kosova se je odločil zaradi tega, ker so ga maltretirali štirje pripadniki OVK. Stalno so mu govorili, da se mora izseliti s Kosova, njim pa pustiti svoje premoženje. Pretepali so ga, mu ožgali zapestja in mu odvzeli tudi osebni avtomobil. Maltretirali so ga zato, ker je njegova mati Srbkinja. Ker se jih je resnično bal, je legalno šel do Bosne, nato pa ilegalno v Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožene stranke, da pri tožniku ne obstajajo razlogi za priznanje statusa begunca in za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Pravilno je stališče, da v izrazito patriarhalni družbi kot je Kosovo, velja splošno mnenje, da se v mešanih zakonih otrokova narodnost presoja po narodnosti očeta. Vzgojen je bil v albanski kulturi in je tudi med sosedi veljal za Albanca. Maltretirali so ga točno določeni štirje pripadniki OVK in zato v teh primerih ni šlo za versko, rasno ali politično preganjanje, pač pa za poulično izsiljevanje. Zoper tako poulično izsiljevanje si tožnik niti ni poskusil pridobiti zaščito pri albanski policiji niti pri mednarodni policiji. Zato ne more imeti statusa begunca. Tožena stranka je pravilno uporabila številna poročila mednarodnih organizacij, tudi Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in zato ne more biti v konkretnem primeru govora o kršitvah postopka, če tožena stranka o tožnikovi prošnji za azil ni obvestila UNHCR. Oprostilo ga je tudi plačila sodnih taks, in sicer iz humanitarnih razlogov.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Bistvo njegovega preganjanja na Kosovu je, da pripada narodnostno mešani družini in da ga je zato pretežno albansko okolje izločilo, posebno po smrti očeta. Glede na znane nemire na Kosovu je zato utemeljeno sklepati, da so se dogodki, ki jih opisuje, tudi v resnici zgodili. Na Kosovu je še vedno prisotna mednarodna skupnost s svojo policijo in organi, ki opravljajo funkcijo uprave. Iz njihovih poročil tudi izhaja, da so še vedno prisotni posamezni incidenti nad pripadniki manjšin. Politično motivirani uboji so se dogajali še leta 2001. Iz poročil UNHCR za Kosovo septembra 2001 in aprila 2002 je razbrati, da še vedno obstajajo določene kategorije ljudi, ki bi potrebovale zaščito, med drugim tudi kosovski Albanci v etnično mešanih zakonih in osebe mešane narodnosti. Nedvomno sodi v kategorijo oseb, ki so ogrožene, ne glede na to, da se deklarira za Albanca. Ko so se tožniku dogajale nevšečnosti z OVK, policija ni delovala. Opozarja tudi na predhodno sodno prakso, po kateri so sodišča zaradi neobvestitve UNHCR, še nedavno razveljavila odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče tožene stranke, kateremu sledi v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da razlogov, ki jih navaja tožnik za priznanje statusa begunca in priznanje azila v Republiki Sloveniji, ni mogoče šteti med razloge v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba US, 113/2000 - odločba US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku priznati pravico azila v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija priznava po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija); in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Teh pogojev tožnik ni uspel dokazati.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bil tožnik vzgojen v albanski kulturi, da v javnosti govori albanski jezik in ker je bil oče Albanec, ga tudi okolica, čeprav izhaja iz mešanega zakona, šteje za Albanca. Albanska okolica ga je celo ščitila pred nasilnimi dejanji posameznikov iz OVK, kar potrjuje stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik v matični državi ni bil preganjan zaradi svoje vere, narodnosti, rase ali političnega prepričanja, pač pa, da je bil žrtev pouličnega izsiljevanja določenih posameznikov. Iz podatkov v upravnih spisih pa tudi izhaja, da v kraju O. deluje tako albanska kot tudi multietnična policija in da je bila slednja med prebivalstvom dobro sprejeta. Zaščite policije tožnik niti ni poskušal pridobiti, kar, po mnenju pritožbenega sodišča, znižuje kredibilnost njegovih izjav. Tožena stranka je tudi pravilno uporabila številna poročila, tudi poročila UNHCR, sodišče prve stopnje pa je pravilno poudarilo sklicevanja na ta poročila.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, podan že v tožbi, da tožena stranka o tožnikovi prošnji ni obvestila UNHCR. Po določbi 1. odstavka 31. člena ZAzil mora pristojni organ o uvedbi postopka za pridobitev azila brez odlašanja obvestiti UNHCR, kar po podatkih upravnih spisov v konkretni zadevi res ni bilo storjeno, čeprav bi moralo biti. V konkretni zadevi pa pritožbeno sodišče meni, da so bile okoliščine primera, zaradi katerih tožnik uveljavlja pravico do azila v Republiki Sloveniji, take, da obvestilo UNHCR o tožnikovi prošnji za pridobitev azila v Republiki Sloveniji samo po sebi ne bi moglo spremeniti odločitve pritožbenega sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.