Jedro

Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.

Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.

Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od junija 2017 do novembra 2021 plačati razliko v plači v znesku 11.259,15 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov razlik v plači od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 4.000,00 EUR za prestane bolečine. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1.513,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da ni sporno, da se na delo ni vozil z naslova, ki ga je posredoval toženi stranki, kar pa ne drži, saj ves čas trdi nasprotno. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s spremembo njegove letne ocene, ko je bil ocenjen z oceno zadostno, navedlo, da je bil razlog za to v njegovem slabem zdravstvenem oziroma psihičnem stanju, kar pa je neživljenjsko in kaže na napačno ugotovitev dejanskega stanja. Razlog za njegovo slabo zdravstveno in psihično stanje je bil v hudih pritiskih, ki jih je bil deležen po opozorilu na nekatere nepravilnosti poslovanja tožene stranke, kar pomeni, da je tudi slabša letna ocena posledica tega opozorila. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo določbi 285. člena ZPP, skladno s katero bi moralo poskrbeti, da se v zadevi navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe. Šele v sodbi mu je bilo očitano, da so bile njegove navedbe glede trpinčenja splošne in premalo konkretizirane. Zato gre za sodbo presenečenja. Glede zahtevka za plačilo razlike v plači pa navaja, da je sodišče zmotno zapisalo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka prevedbo korigirala na 20. plačni razred. Prav to je bilo sporno. Njegovo delo pred prevedbo in po prevedbi se ni razlikovalo, saj je opravljal referentska dela. Sodišče prve stopnje je pri tem napačno izhajalo iz 19. in 20. člena ZSPJS, ki sta se začela uporabljati šele po vstopu v nov plačni sistem. Prevedba se ni izvršila na podlagi teh členov, pač pa na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, v katerih pa ni bilo omejitev, da delavec ne sme preiti na novo delovno mesto v višjem tarifnem razredu, prav tako ni bilo omejitev glede prenosa napredovanj. Njegova dela so se pričela mešati že kmalu po zaposlitvi v letu 2000. Tako je vse bolj opravljal pisarniška dela, vse manj pa dela hišnika, receptorja ali šoferja. Poudarja, da je priča A. A. navedel resnico, to je, da je tožnik že pred prevedbo pretežno opravljal naloge pisarniškega referenta. Druge priče niso izpovedale prepričljivo, saj z njim niso imele veliko kontakta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva in tako tožnika ni pozvalo h konkretizaciji navedb glede trpinčenja na delovnem mestu. Da je bila tožnikova trditvena podlaga glede trpinčenja pomanjkljiva oziroma presplošna, je tožnika opozorila že tožena stranka, in sicer že v odgovoru na tožbo, kot tudi v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2020. Materialno procesno vodstvo sodišča namreč ni potrebno takrat, ko stranko na pomanjkljivost (premalo konkretiziranih) navedb opozori že nasprotna stranka. Ob takšni situaciji se pričakuje, da so ji bila opozorila dana. Zato dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če je sodišče ne opravi (prim. sodbi VSRS III Ips 35/2012 in III Ips 34/2013).

6. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o sodbi presenečenja, ker naj bi tožnik šele iz obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovil, da so bile njegove navedbe glede trpinčenja premalo konkretizirane. Tožnik pa si tudi sicer zmotno razlaga prepoved sodbe presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je namreč v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, kar pa v tej zadevi ni bilo podano niti pritožba tega ne očita.

7. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da med strankama ni sporno, da se tožnik na delo ni vozil z naslova, ki ga je posredoval toženi stranki. Že iz tožbenih navedb in iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2020 izhaja, da je tožnik bival in posledično na delo prihajal iz naslova B., kjer sta živela njegova bolna starša, ki pa jo je tožnik kot naslov, iz katerega prihaja na delo, navedel šele kasneje, že po ugotovitvah detektiva, da na delo prihaja iz tega naslova. Tudi sicer pa dejstvo, iz katerega naslova se je tožnik vozil na delo k toženi stranki, za ta spor ni bistveno. Tožnik je namreč v utemeljitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu toženi stranki očital, da je najela detektivsko agencijo, ki je opazovala, od kod se vozi na delo. Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice (četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

8. Prav tako je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tudi (enkratna) podaja slabše letne ocene sama po sebi ne utemeljuje trpinčenja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je slabša ocena posledica tožnikove slabše učinkovitosti zaradi njegovega takratnega slabega zdravstvenega in psihičnega stanja, ki ga zatrjuje tudi tožnik. V pritožbi navaja, da je bilo slednje posledica hudih pritiskov na delovnem mestu, ki pa jih tožnik ni konkretiziral (ne v trditvah ne v izpovedbi), zato tega očitka ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa je imel tožnik za presojo zakonitosti in pravilnosti ocene na voljo ustrezna pravna sredstva, ki pa se jih ni poslužil. 9. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači v višini štirih plačnih razredov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da je tožena stranka prevedbo korigirala na 20. plačni razred, kar med strankama ni bilo sporno, čeprav naj bi bilo prav to sporno. Sodišče prve stopnje je namreč v 8. točki obrazložitve sodbe pravilno zapisalo, da med strankama ni sporno, da je bila prevedba oziroma njena korekcija pravilna glede na delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pred prevedbo. Tožnik je namreč zatrjeval, da ni problematična sama prevedba delovnih mest, pač pa odvzem štirih plačnih razredov napredovanj (pripravljalna vloga z dne 15. 9. 2022). Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je jasno, da je bilo med strankama sporno, ali je bil tožnik ob prevedbi upravičen do prenosa plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel pred prevedbo. Tožnik je namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da se njegovo delo pred prevedbo in po prevedbi ni razlikovalo, zato bi moral biti upravičen tudi do spornih štirih plačnih razredov napredovanj, ki jih je pridobil pred prevedbo, čeprav je bil s prevedbo uvrščen v višji tarifni razred. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je prenos doseženih napredovanj pri premestitvi iz nižjega v višji tarifni razred sicer v nasprotju z določili prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.).

10. Sama prevedba iz delovnega mesta vratar - hišnik - telefonist - šofer (ki je bilo uvrščeno v IV. tarifni razred) na delovno mesto pisarniški referent (uvrščeno v V. tarifni razred) torej tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da se je skladno s tretjim odstavkom 49.a člena ZSPJS nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je bil podlaga za prevedbo, določil tako, da se je seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49.b člena tega zakona, pomnožil z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka tega člena. Napredovanja so se torej upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaslišane priče niso potrdile tožnikovih navedb, da je že pred prevedbo, ki se je zgodila v letu 2008, dejansko opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta pisarniški referent V, kar naj bi (glede na dejansko delo) utemeljevalo ohranitev in posledično plačilo vtoževanih štirih plačnih razredov napredovanj. Da v času prevedbe ni opravljal del pisarniškega referenta V, pa poleg izpovedb zaslišanih prič potrjuje tudi nesporno dejstvo, da je tožnik pred prevedbo prejemal dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času, zaradi dela v deljenem delovnem času, ki ga je opravljal prav zaradi opravljanja hišniških del; pisarniški referenti pa tega dodatka niso prejemali, saj dela niso opravljali izven poslovnega delovnega časa. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik šele po selitvi tožene stranke v letu 2010, ko ni bilo več potrebe po hišniških opravilih, pričel pretežno opravljati pisarniška dela, kar pa, glede na to, da je bilo to že po opravljeni prevedbi, za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da že tožnikovo predhodno delo, brez dodatnih referentskih nalog, ki so mu bile naložene leta 2013 in 2016, ustreza delovnim nalogam pisarniškega referenta, je izvzeta iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo in zaključilo, da je tožnik dela pisarniškega referenta pričel opravljati šele po letu 2010. Tako izhaja tudi iz v pritožbi izpostavljene izpovedbe priče A. A., četudi je ta v dopisu Računskemu sodišču navedel drugače. V svoji izpovedbi je namreč priča A. A. prepričljivo pojasnil namen tega dopisa, ki je bil v ohranitvi tožnikove zaposlitve. Zgolj to, da naj zaslišane priče s tožnikom ne bi imele veliko kontakta, pa še ne pomeni, da te niso izpovedovale prepričljivo, kot to trdi tožnik v pritožbi. Iz izpovedb prič ne izhaja, da niso bile v stiku s tožnikom. Tudi če ti stiki niso bili zelo intenzivni, to še ne pomeni, da priče niso bile seznanjene z delom, ki ga je tožnik opravljal. 13. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).