Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, tj. jasno, natančno in konkretno, in ni navedel, zakaj je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Revident z navedbo, da ne more opravljati dela izvedenca, s čimer bi po njegovem prepričanju mesečno zaslužil najmanj 2.300,00 EUR, ni izkazal obstoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasila je tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 705-1258/2013 z dne 21. 8. 2014, s katero je bila revidentova vloga za imenovanje za sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje ocenjevanje posledic naravnih in drugih nesreč, zavrnjena. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe je bilo odločeno, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2008 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in določbo 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa mora opisati natančno in konkretno.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi, ni izpostavil na zahtevani način, kot je pojasnjen v 6. točki obrazložitve tega sklepa. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, bi moral natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti tudi okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Nasprotno navedenamu je revident v reviziji navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za nobenega pa ni izkazal, da gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (razlog za dovoljenost revizije). Navajanje revizijskih razlogov namreč samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.(1) Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da je revident v uvodu revizije citiral 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navedel, da bo vse obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pomembnega pravnega vprašanja revident torej ni izpostavil jasno, natančno in konkretno ter ni navedel, zakaj je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9. Glede na to, da revident ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ne more izkazati niti odstopa od sodne prakse glede tega pravnega vprašanja. Revident tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso.(2)

10. Glede na navedeno revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Revident v obravnavani zadevi zelo hude

posledice izpodbijane odločitve utemeljuje z navedbami, da ne more opravljati dela izvedenca, s čimer bi po njegovem prepričanju mesečno zaslužil najmanj 2.300,00 EUR. Poleg tega bi huda škoda nastala državi, strankam in drugim institucijam, ki bi njegovo izvedensko mnenje nujno potrebovale.

13. Po oceni Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami ni izkazal obstoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Ta mu namreč ne onemogoča opravljanja vseh dejavnosti v okviru pridobljene izobrazbe, temveč le določene. Poleg tega revident ni navedel in izkazal, da bi bilo zaradi zatrjevanega izpada dohodkov ogroženo njegovo preživljanje.(3) V zvezi z navedbo, da bi škoda nastala drugim, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da to ne more biti razlog za dovoljenost revizije na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ta zelo hude posledice izpodbijane odločitve izrecno povezuje samo s stranko (revidentom). Zato revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

14. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2014 z dne 13. 2. 2014. (2) Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 405/2014 z dne 11. 12. 2014. (3) Glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 301/2010 z dne 5. 5. 2011, X Ips 231/2008 z dne 17. 6. 2010, X Ips 365/2008 z dne 23. 4. 2009, X Ips 373/2007 z dne 21. 2. 2008, X 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010.