Jedro

Sklep o motenju posesti je v izreku, s katerim se dolžniku nalaga, da se v bodoče izogiba takim in podobnim motitvenim dejanjem, izvršljiv in zato predstavlja izvršilni naslov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnikov in razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. 1 I ... z dne 7.1.1994 glede pravdnih stroškov. V tem delu je postopek ustavilo. V preostalem delu pa je ugovor zavrnilo in odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi glede grožnje z denarno kaznijo in glede izterjave izvršilnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo dolžnikov in potrdilo sklep prve stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da sta dolžnika v juliju 1993 ponovno motila upnika v posesti njune služnostne pravice vožnje z avtomobilom po poti, ki teče mimo hiše dolžnikov, tako, da sta na pot postavila štor. S tem sta ravnala v nasprotju s prepovedjo ponovne motitve po motenjskem sklepu opr. št. P ... z dne 4.1.1993. Za tako ravnanje je po 226. in 225. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljnjem ZIP) predvidena grožnja denarne kazni in v primeru ponovne kršitve obveznosti njena izvršitev.

Proti obema sklepoma vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklepa izpodbija v delu, v katerem sta sodišči vzdržali v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v L., Enote v D. opr. št. 1 I ... z dne 7.1.1994. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 228. čl. ZIP in 444. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Navaja, da je z izvršilnim naslovom ugotovljeno motenje, ko sta dolžnika na pot postavila večji kamen in s tem onemogočila upnikoma vožnjo z avtomobilom. Dolžnikoma je naložilo, da se morata v bodoče izogibati takim ali podobnim motitvenim dejanjem. Izvršilni naslov nima izreka o vzpostavitvi prejšnjega stanja, ker je kamen odstranil sin upnikov. Dolžnika sta v juliju 1993 nadaljevala z motenjem in na pot postavila štor. Prvotno dovoljeno izvršbo s pooblastitvijo upnikov, da sama odstranita štor in z založitvijo stroškov za to, je sodišče ustavilo, ker je bil štor umaknjen. V veljavi je ostal še sklep, s katerim sodišče dolžnikoma nalaga, da se v bodoče izogibata motitvenih dejanj in se jima v primeru ponovne motitve naloži denarna kazen. Ta sklep je napačen. Po 228.čl. ZIP lahko upnik predlaga izdajo novega sklepa, če je na podlagi istega izvršilnega naslova že bila opravljena izvršba, ali pa, če je dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, pa je nato znova motil upnikovo posest. V tem primeru ni dokazano, da sta dolžnika odstranila štor.

V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP in sicer drugega odst. 16.čl. ZIP, prvega in drugega odst. 225.čl. in prvega odst. 226.čl. ZIP ter prvega odst. 154.čl. ZPP, umika pa očitek kršitve 444.čl. ZPP. Navaja, da prepovedni izrek motitvenega sklepa ni izvršljiv. To postane šele ob izpolnjeni predpostavki iz 228.čl. ZIP, če pride do ponovnega motenja na bistveno enak način. Glede tega je bila prvotno dovoljena izvršba ustavljena. Sodišče je kršilo 1. točko drugega odst. 16. čl. v zvezi z 228.čl. ZIP, ko je dovolilo izvršbo s prepovedjo ponovne motitve. Izvršbo z grožnjo denarne kazni, če bi dolžnika ponovila motitveno dejanje, je sodišče dovolilo, čeprav dolžnikoma ni dan primeren rok za izpolnitev obveznosti, kot to določa prvi in drugi odst. 225.čl. v zvezi s prvim odst. 226.čl. ZIP. Posledica tega je tudi nepravilen izrek o nadaljnjih izvršilnih stroških. Zahteva se sklicuje na določbo 76.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in navaja, da upnik, ki je po vložitvi predloga za izvršbo uporabil samopomoč, nima pravice do sodnega varstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti in njena dopolnitev sta bili vročeni strankama, ki pa nanju nista odgovorili (3. odst. 390.čl. in 2. odst. 408.čl. ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S sklepom Temeljnega sodišča v L., enote v D., opr. št. P ... z dne 4.1.1993 je bilo ugotovljeno, da sta dolžnika motila upnika v posesti izvrševanja služnostne pravice vožnje z avtomobilom in je bila izrečena prepoved takih in podobnih motilnih dejanj. Nato je bilo v izvršilnem postopku pri Okrajnem sodišču v D. opr. št. 1 I ...

ugotovljeno, da sta dolžnika ponovno motila upnika v njuni posesti izvrševanja iste služnostne pravice na podoben način. Prvotno dovoljeno izvršbo s pooblastitvijo upnikov, da na stroške dolžnikov odstranita oviro s poti, je sodišče ustavilo, ker je ugotovilo, da sta upnika oviro odstranila sama. To pa ni razlog, da ne bi ostal v veljavi sklep, s katerim se dolžnikoma zapreti izrek denarne kazni, če bi ponovno motila upnika v njuni posesti stvarne služnosti. Glede tega zahteva za varstvo zakonitosti napačno razlaga določbe 16., 225., 226. in 228. čl. ZIP. V obravnavanem primeru se izvršilni naslov glasi na opustitev nadaljnjih motilnih dejanj. Ker sta dolžnika to dolžnost prekršila s ponovno motitvijo v juliju 1993 na način, ki se ni bistveno razlikoval od prejšnjega motenja, sta bila upnika upravičena predlagati poleg izvršbe s pooblastitvijo za odstranitev ovire, tudi izvršbo z grožnjo izreka denarne kazni v primeru ponovne kršitve. Sodišče denarne kazni ni izreklo, ugodilo pa je predlogu upnikov in zagrozilo z izrekom kazni, če bi dolžnika znova prekršila svojo obveznost po izvršilnem naslovu. Zato razlogi zahteve za varstvo zakonitosti o tem, da sodišče dolžnikoma ni dalo roka za izpolnitev obveznosti, niso utemeljeni. To pri naloženi opustitvi motilnih dejanj sploh ni mogoče. Sklep o motenju posesti je v izreku, s katerim se dolžnikoma nalaga, da se v bodoče izogibata takim in podobnim motitvenim dejanjem, izvršljiv in zato predstavlja izvršilni naslov. Upnika sta izkazala utemeljen interes za dovolitev izvršbe, po kateri se dolžnikoma izreče denarna kazen v primeru ponovne kršitve izvršilnega naslova. Ugotovljeno je bilo namreč, da sta dolžnika v juliju 1993 ponovno postavila oviro na pot. S tem, da sta upnika sama odstranila oviro, se glede njunega utemeljenega interesa, da se preprečijo ponovne motitve, ni nič spremenilo. Ni pomembno, kako je prišlo do odstranitve ovire. Enak položaj bi bil, če bi glede na predlagano in že dovoljeno izvršbo oviro odstranila dolžnika. Bistveno je to, da z izpodbijanim sklepom dolžnikoma ni izrečena denarna kazen, pač pa da jima je zagrožena, če bosta ponovno kršila svojo dolžnost, da opustita motilna dejanja nasproti upnikoma. Podlaga za dovolitev te izvršbe je v 1. odst. 226. čl. v zvezi z 225. čl. ZIP, pri čemer glede na obveznost opustitve naknadni rok za izpolnitev obveznosti pojmovno ne pride v poštev. Zato je izvršba zaradi dopustitve in opustitve urejena posebej; določba 225. čl. se uporablja v skladu z naravo obveznosti, ki je predmet izvršbe.

Določba 228. čl. ZIP, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, se nanaša na ponovno vzpostavitev prejšnjega stanja, medtem ko izvršbo zaradi kršenja dolžnosti opustitve ureja 226.čl. ZIP. To, kar navaja zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s samopomočjo, bi veljalo v primeru, če bi se izvršba glasila na vzpostavitev prejšnjega stanja. Ker pa gre za preprečevanje ponovnih motitev, ni odločilno, ali je bilo prejšnje stanje vzpostavljeno s sodno intervencijo, z dejanjem dolžnika ali pa s samopomočjo.

Namen izvršbe po 226. čl. ZIP je preprečevanje ponovnih motilnih dejanj, kadar so ta storjena s kršitvijo naložene opustitve takih dejanj. Zato sta izpodbijana sklepa pravilna. Upoštevata ugotovljeno ponovljeno motenje posesti, kar je zadostna podlaga za grožnjo z izrekom denarne kazni, če dolžnika ne bi spoštovala izvršilnega naslova in bi z motenjem nadaljevala. Od dolžnikov je odvisno, ali bo do izreka denarne kazni prišlo ali ne.

Ker je podlaga za dovolitev predlagane izvršbe z grožnjo denarne kazni ugotovitev ponovljenega motenja, je tudi izrek o nadaljnjih izvršilnih stroških utemeljen (154. in 15. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).

Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podani. Zato je sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. in drugi odst. 408. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).