Jedro

Tožnik ni navedel potrebnih pravno odločilnih dejstev za ugotovitev škode, nastale zaradi zamude tožene stranke, pri izpolnitvi obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Po 1. odstavku 7. člena ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke. Dejstev, ki jih stranke niso navajale, sodišče samo ne sme ugotavjati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je imel pri toženi stranki z zavarovalno pogodbo z dne 19.9.1994 kasko zavarovano priklopno vozilo registrska številka ... V času od 16.8.1995 do 28.8.1995 je neznanec odvzel s tega vozila pomembne sestavne dele. S tožbo je tožnik zahteval povračilo premoženjske škode, to je stroškov nadomestnih delov in popravil v skupnem znesku 2.423.961 SIT, izgube na zaslužku 4.870.525 SIT za čas od 29.9.1995 do 14.6.1999, ko vozilo zaradi pomanjkanja potrebnih delov ni bilo sposobno za vožnjo in 450.000 SIT zaradi zmanjšane vrednosti priklopnega vozila. Ko je tožena stranka dne 14.6.1999 poravnala tožniku škodo, ki se je nanašala na protipravno odvzete dele priklopnega vozila in na stroške popravila, je tožnik tožbo v tem delu umaknil. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi in sklepu odločilo, da se umik tožbe glede zneska 2.423.961 SIT z obrestmi vzame na znanje ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.320.525 SIT. V okviru tega je bil zavrnjen zahtevek za plačilo izgube na zaslužku v znesku 4.870.525 SIT in zahtevek za plačilo zaradi zmanjšanja vrednosti priklopnega vozila v višini 450.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je drugostopenjsko sodišče v posledici nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo. Ob napačni uporabi materialnega prava pa je sodišče v posledici tudi napačno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Iz dejanske podlage tožbe izhaja, da je imel tožnik pri toženi stranki kasko zavarovano priklopno vozilo, s katerega je neznani storilec odvzel bistvene dele za obratovanje, zaradi česar je bilo vozilo popolnoma neuporabno. Tožnik je 14.6.1999 prejel odškodnino - zavarovalnino za odvzete dele na polpriklopnem vozilu. Tožeča stranka je utemeljevala izgubljeni dobiček kot škodo zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti tožene stranke plačati tožniku zavarovalnino in s tem povezane neuporabe vozila od septembra 1995 do junija 1999. Dejanska ugotovitev, da je bilo vozilo popravljeno že dne 15.11.1995, ne drži. Izpad dobička za čas neuporabe vozila, to je do izplačila zavarovalnine, je tožeča stranka zatrjevala ves čas postopka. Iz trte je izvito, da bi iz dokaznih listin, ki jih je tožeča stranka predložila v spis, izhajalo, da je bilo vozilo popravljeno najkasneje 15.11.1995. Predloženi so bili predračuni, ki ne dokazujejo, da je bilo delo opravljeno. Neuporabo vozila in izpad dobička je tožeča stranka poskušala dokazati tako s sodnim izvedencem strojne stroke, cestno prometne stroke, finančne stroke in z zaslišanjem strank. Tožniku ni bila dana možnost, da bi bil zaslišan kot stranka. Z izvedbo naštetih dokazov bi sodišče že predložene listine lahko umestilo v kontekst izpovedbe zaslišanja strank in izvedenskih mnenj. Sodišče dokazov z zaslišanjem strank in s sodnimi izvedenci ni izvedlo niti ni obrazložilo, zakaj ne, zato je več kot nenavaden zaključek drugostopenjskega sodišča, da je prvo sodišče dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke utemeljeno zavrnilo. To iz zapisnikov o glavnih obravnavah ne izhaja. Sodišče mora ob zavrniti predlaganih dokazov navesti, zakaj so bili zavrnjeni. Dokazni postopek je bil več kot pomanjkljiv in neustrezen, pa vendar višje sodišče temu pritrjuje, češ da ne gre za procesno kršitev. Dokazi s sodnimi izvedenci so bili v tem postopku ključnega pomena za ugotovitev izgubljenega dobička. Enako varstvo pravic v sodnem postopku zahteva, da ima stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Stranki mora biti zagotovljena udeležba tako, da je vključena v postopek in da ji je dana možnost obravnavanja. Mora imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Pravica do kontradiktornega postopka zahteva "enakost orožij" in tako vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank. To je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Ni nujno, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka, če razumno oceni, da nekateri niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano.

Tožnik v reviziji nadalje trdi, da mu je višje sodišče očitalo, da je pričel v zadnji pripravljalni vlogi zatrjevati, da si je od škodnega dogodka do izplačila zavarovalnine izposojal polpriklopna vozila pri obrtnikih, ki so imeli proste kapacitete in predložil najemno pogodbo. Če bi sodišče dosledno upoštevalo določbe o eventualni maksimi iz 286. člena ZPP, bi lahko tovrstne navedbe tožeče stranke enostavno ne upoštevalo, niti ne dokazov, ki so bili k tem trditvam priloženi. Tožnikov namen je bil, da dokaže, da je bilo polpriklopno vozilo v neuporabi vse do izplačila zavarovalnine in da si je na ta način tožnik zmanjševal škodo. Tožnik nadalje trdi, da ni imel niti minimalne procesne možnosti dokazati obstoja izgubljenega dobička. Izgubljeni zaslužek kot oblika izgubljenega dobička se lahko prisodi oškodovancu samo, če dokaže, da bi ga ustvaril, če ne bi bilo škodnega dogodka. To relevantno okoliščino bi moralo sodišče zanesljivo ugotoviti, ker je od njega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnikove navedbe o izgubi na dobičku niso bile zgolj pavšalne, ampak povsem konkretne in oprte na dokaze, ki bi jih moralo sodišče izvesti, pa jih ni. Zgolj sodni izvedenec finančne stroke, po predhodnem pregledu izvedenca strojne ali cestno prometne stroke, bi lahko ugotovil določena pravno-relevantna dejstva, torej višino izgube na dobičku, ki bi jo tožnik zagotovo pričakoval glede na reden potek stvari in ki mu je bila odtegnjena zaradi ravnanja oziroma opustitve povzročitelja škode - tožene stranke. Dejstvo je, da vozilo zaradi manjkajočih bistvenih delov za njegovo obratovanje ni bilo v prometu, zato tožnik kot avtoprevoznik ni ustvaril predvidenega dohodka in je zato tožena stranka kot povzročiteljica zamude, zaradi katere je prišlo do te škode, dolžna plačati tožniku izgubljeni dobiček.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz revizijskega predloga, ko tožnik predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč, naj bi izhajalo, da ju izpodbija v celoti. Vendar v reviziji ni nobene navedbe oziroma trditve proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 450.000 SIT zaradi zmanjšane vrednosti vozila. V tem delu je revizija neobrazložena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ob dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, v čem je manjša vrednost vozila ter glede na presojo drugostopenjskega sodišča o neobstoju pravno-relevantne vzročne zveze med nepravočasno izpolnitvijo obveznosti in zatrjevano škodo, materialnopravno pravilno zavrnjen zahtevek za plačilo zneska 450.000 SIT.

Tožnik je zahteval odškodnino zaradi izgubljenega dobička v obliki izgube na dohodku zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti tožene stranke plačati tožniku zavarovalnino po pogodbi o kasko zavarovanju in s tem povezane neuporabe vozila po določbi 2. odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) v zvezi s 189. in 266. členom ZOR. Ta zahtevek je prvostopno sodišče zavrnilo, sodišče druge stopnje pa to odločitev potrdilo. Uvodna revizijska trditev, ki navedenemu nasprotuje, je popolnoma napačna. Tožnik trdi, da je v posledici nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabljeno materialno pravo, posledica tega pa je napačna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku. Tako opisana veriga nepravilnosti je že v izhodišču zmotna. V revizijskem postopku trditev, da je zaradi nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabljeno materialno pravo, pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Za napačno uporabo materialnega prava gre le pri neuporabi ali nepravilni uporabi določb materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tudi niso posledica zmotne uporabe materialnega prava, temveč uporaba ali nepravilna uporaba procesnih določb Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik je zatrjeval izgubo zaslužka, ko vozilo ni bilo v obratovanju, za čas od septembra 1995 do junija 1999. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin prišlo do ugotovitve, da je bilo tožnikovo vozilo popravljeno dne 15.11.1995. Tožnik te dejanske ugotovitve v svoji pritožbi proti prvostopenjski sodbi ni izpodbijal, zato jo je med svojimi dejanskimi ugotovitvami povzelo tudi pritožbeno sodišče. Revizijsko zatrjevanje, da navedeno dejstvo ne izhaja iz listin, ki niso računi, ampak predračuni, in da nasprotuje tej ugotovitvi tudi v spis priložena najemna pogodba, ki kaže tožnikovo najemanje podobnega polpriklopnega vozila zaradi neuporabe njegovega vozila, pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga. Tožnik res zatrjuje izpad dobička v času neuporabe vozila za celotno obdobje, vendar to ne pomeni, da je v pritožbi proti prvostopenjski sodbi nasprotoval dejanski ugotovitvi, da je bilo vozilo popravljeno najkasneje 15.11.1995, kar pomeni, da bi ga tožnik od tedaj dalje lahko uporabljal. V pritožbi proti sodbi ni niti besede proti navedeni ugotovitvi, zato je pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča, da pritožnik navedeni ugotovitvi ne nasprotuje. Tako se izkažejo vse revizijske trditve v zvezi z ugotovitvijo, kdaj je bilo vozilo popravljeno, kot neutemeljene, morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s to ugotovitvijo pa tožnik ne zatrjuje.

Kot je razvidno iz podrobno povzete revizije, so njene bistvene trditve v tem, da tožnik ni imel možnosti dokazovanja, tako da mu je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka in ni bil deležen ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vsi ti in tovrstni tožnikovi očitki neutemeljeni. Tožeča stranka prezre, da sta sodišči prve in druge stopnje res zaključili, da tožnik ni dokazal škode, to je izgube na zaslužku, vendar predvsem zaradi pomanjkljivih navedb in trditev, ki so onemogočale ugotavljanje škode. Bistveno je, da tožnik ni navedel potrebnih pravno odločilnih dejstev za ugotovitev škode, nastale zaradi zamude tožene stranke pri izpolnitvi obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Po 1. odstavku 7. člena ZPP in po 212. členu ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva na katera opira svoje zahtevke. Dejstev, ki jih stranke niso navajale, sodišče samo ne sme ugotavljati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva. Sodišči prve in druge stopnje sta natančno pojasnili, katerih dejstev, ki bi bila potrebna za ugotavljanje škode tožnik ni navajal, ko je trdil, da s priklopnikom ni mogel opravljati dejavnosti, zaradi česar je imel izpad dobička. Izgubljeni dobiček je razlika med obstoječim premoženjem in preprečitvijo njegovega povečanja (155. člen ZOR), pri ugotavljanju izgubljenega dobička pa se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi ravnanja odgovorne osebe ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 189. člena ZOR). V konkretnem primeru to pomeni, da bi moral tožnik najprej zatrjevati, kakšen promet je imel s priklopnikom pred nastopom zavarovalnega primera, kolikšen dohodek in dobiček je imel v spornem obdobju ter kakšen promet, dohodek in dobiček bi bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka oziroma protipogodbenega ravnanja tožene stranke. V trditveni podlagi pa ni zatrjevano nič od navedenega. Tožnik je samo trdil, da znaša izguba na zaslužku 50 DEM/dan, kasneje pa še, da si je izposojal polpriklopna vozila za najemnino 100 DEM/dan. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala po temelju in po višini. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh nižjih sodišč, da so bile trditve tožeče stranke o izgubljenem dobičku preveč pomanjkljive in presplošne, da bi lahko pripeljale do odločitve o tožbenem zahtevku. Navajanje stranke mora zajemati trditve o vseh dejstvih, ki jih terja materialno pravo v povezavi s konkretnim življenjskim dogajanjem in manjkajoče trditvene podlage na more nadomestiti niti zaslišanje strank niti izvajanje katerihkoli drugih dokazov. Dokazi z izvedenci ali z zaslišanjem strank so namenjeni ugotavljanju spornih dejstev (243. in 257. člen ZPP). Katera so ta dejstva pa morajo v svoji trditveni podlagi navesti stranke. Tožeča stranka v reviziji ves čas govori le o izvajanju oziroma neizvajanju dokazov, kar pa v tem postopku ni bistveno. V zvezi z odsotnostjo ustreznih dokaznih navedb zatrjuje v reviziji samo, da njene navedbe o izgubi na dobičku niso bile zgolj pavšalne, ampak povsem konkretne. Taka splošna revizijska trditev pa ne more predstavljati relevantnega nasprotovanja razlogom nižjih sodišč o pomanjkljivi trditveni podlagi, ki jih zato revizijsko sodišče v celoti sprejema.

Tožnik torej očita, da je bil onemogočen pri dokazovanju in se sklicuje na ustavno pravico enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Revizijsko sodišče ocenjuje tovrstne trditve kot neutemeljene. Tožeči stranki je bila ves čas zagotovljena udeležba v postopku, imela je možnost da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne, lahko je navajala trditve in predlagala dokaze ter vlagala pravna sredstva. Kontradiktornost postopka je bila ves čas zagotovljena. Dokaz s finančnim izvedencem je bil zavrnjen z razumno utemeljitvijo o pomanjkljivi trditveni podlagi. Med postopkom ni bila zaslišana nobena pravdna stranka in je razlog zavrnitve tovrstnega tožnikovega predloga res izostal, vendar je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ta kršitev ni vplivala na pravilnost prvostopenjske sodbe. Odsotnost trditev o pravno odločilnih dejstvih je bila tolikšna, da je bilo zaslišanje tožeče stranke brezpredmetno, saj zaslišanje stranke ne more nadomestiti pomanjkljivih dejanskih navedb. Tožeči stranki torej niso bile odvzete procesne možnosti dokazati obstoj izgube zaslužka oziroma izgubljenega dobička, temveč je neugoden zaključek pravdnega postopka posledica njenega lastnega delovanja v tem postopku.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da ni dovoljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava kot posledice nepravilno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijski razlog je le neuporaba ali napačna uporaba določb materialnega prava. Teh revizija ne zatrjuje. Ob ugotovitvi, da škoda v obliki izgubljenega dobička ni dokazana, je zaradi odsotnosti te predpostavke odškodninskega delikta tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen in enako tudi pritožba tožeče stranke.

Iz opisanega je zaključiti, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo.