Jedro

V javnem pozivu je bilo določeno, da občina zagotovi toženki podatke o mejah območij, kjer je določen drug prednostni način ogrevanja na zemljiško parcelo natančno. Enako je izhajalo iz tretjega odstavka 4. člena Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Kran. Skladno z Odlokom/2017 in za namen izvajanja javnega poziva (glej 1. člen Odloka o določitvi prednostnih območij ogrevanja stanovanjskih objektov na območju Mestne občine Kranj) je Mestna občina A. posredovala toženki podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, ki so bili uporabljeni pri odločanju. Ne gre za retroaktivno uporabo predpisa, pač pa za, kot izhaja iz terminologije javnega poziva in obeh odlokov, podatke o mejah območja, za namen uporabe javnega poziva

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnje kurilne naprave na lesno biomaso za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. V obrazložitvi navaja, da Javni poziv 54SUB-OB17 (v nadaljevanju Javni poziv) v četrtem odstavku razdelka B, 1. točka, določa, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje kurilne naprave na lesno biomaso za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju občin s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka, ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Kranj (Uradni list RS, št. 57/2017) (Odlok/2017) pa določa, da če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci do spodbud niso upravičeni do spodbud za zamenjavo kotlov na vse vrste goriv z novimi kotli na lesno biomaso. Naložba se bo izvedla na stavbi, ki stoji na parceli 496/2013 k.o. ..., ta parcela pa je na območju, kjer je, skladno s podatki, ki jih je organ prejel s strani Mestne občine A., določen prednostni način ogrevanja uporabe zemeljskega plina, zato spodbuda za vgradnjo kurilne naprave na lesno biomaso ne more biti dodeljena. V zvezi z ugovorom tožnika, da je bil Odlok o določitvi prednostnih območij ogrevanja stanovanjskih objektov na območju Mestne občine A. objavljen v Uradnem listu RS, št. 23/2018 z dne 6. 4. 2018 ter je začel veljati naslednji dan 7. 4. 2018, kar je po oddaji njegove vloge 5. 4. 2018, pa odgovarja, da je vezan na načelo zakonitosti iz prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), torej mora odločati v zadevi po materialnih predpisih, ki so veljali v času odločanja.

2. Tožnik vlaga tožbo in navaja, da je odločitev toženke protiustavna in nezakonita. Javni poziv je bil objavljen v Uradnem listu 56/2017 z dne 13. 10. 2017, tožnik pa je 5. 4. 2018 posredoval vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep B. Toženka je njegovo vlogo zavrnila z utemeljitvijo, da je za navedeno območje predviden prednostni način ogrevanja zemeljski plin, skladno z Odlokom o določitvi prednostnih območij ogrevanja stanovanjskih objektov na območju Mestne občine Kranj (Odlok/2018), ki je pričel veljati dne 7. 4. 2018. Navedeno stališče je zmotno in preuranjeno. V času izdaje Javnega poziva je za območje Mestne občine A. veljal Odlok/2017. V tem odloku je bilo navedeno, da Mestna občina A. navede natančne podatke o mejah območij, za katere velja omejitev iz odloka. Konkretno iz izpodbijane odločbe ne izhajajo podatki o tem, kdaj je Mestna občina A. posredovala toženki podatke o določitvi območja, da bi se tožnik lahko prepričal v to, da zemljiška parcela, na kateri stoji objekt, sodi znotraj območja dodeljenega prednostnega načina ogrevanja. Ker tega dejstva ni mogoče preveriti, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Odlok/2018, iz katerega naj bi izhajalo dejstvo prednostnega načina ogrevanja za konkretno parcelo, ne more biti uporabljen v tej konkretni zadevi, saj odlok ne more imeti retroaktivne veljave. Tudi načelo zakonitosti določa, da je mogoče odločiti le na podlagi veljavnega predpisa. Ob vložitvi vloge pa Odlok/2018 še ni začel veljati. Veljal je Odlok/2017, na podlagi katerega pa toženka ni pridobila podatkov o prednostnem načinu ogrevanja za konkretno parcelo, zato je izpodbijana odločba nezakonita oziroma preuranjena. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, ker je odločitev pomanjkljiva in napačna ter je ni mogoče preizkusiti. Gre za evidenten izraz kršitve ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je bil tudi prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga s toženko. V izpodbijani odločbi manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih, da bi se tožnik lahko seznanil, kateri so tisti argumenti, zaradi katerih ni bil uspešen. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in o zadevi meritorno odloči, oziroma podredno, da ga odpravi in vrne v ponovni postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, da je v zadevi retroaktivno uporabila predpis, ki ga ne bi smela uporabiti. V zvezi z očitkom, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, kdaj je od občine pridobila podatke o prednostnem načinu ogrevanja za konkretno zemljiško parcelo, pa navaja, da jih je prejela dne 4. 4. 2018, kar pa na pravilnost odločbe ni imelo vpliva.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik dne 5. 4. 2018 vložil vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnje kurilne naprave na lesno biomaso za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe.

6. Toženka je njegovo vlogo zavrnila, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja, določenega v četrtem odstavku razdelka B javnega poziva, ki je določal, da nepovratna finančna spodbuda ne more biti dodeljena, če Odlok o načrtu za kakovost zraka, določa na tem območju drug prednostni red. Odlok/2017 pa je v drugem odstavku 4. člena določal, da če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci do spodbud niso upravičeni do spodbud za zamenjavo kotlov na vse vrste goriv z novimi kotli na lesno biomaso. Na podlagi podatkov, ki jih je toženka pridobila od Mestne občine A. ugotavlja, da je tožnikova parcela na območju, kjer je kot prednostni način določena uporaba zemeljskega plina, zato je tožnikovo vlogo zavrnila.

7. Tožnik ugovarja, da toženka podatkov, ki jih je Mestna občina A. sprejela z Odlokom/2018, ne bi smela uporabiti, ker je Odlok/2018 začel veljati šele 7. 4. 2018, torej po vložitvi njegove vloge 5. 4. 2018 in gre za retroaktivno uporabo predpisa.

8. Sodišče ugovoru ne sledi. V javnem pozivu je bilo določeno, da občina zagotovi toženki podatke o mejah območij, kjer je določen drug prednostni način ogrevanja na zemljiško parcelo natančno. Enako je izhajalo iz tretjega odstavka 4. člena Odloka/2017. Skladno z Odlokom/2017 in za namen izvajanja javnega poziva (glej 1. člen Odloka/2018) je Mestna občina A. (dne 4. 4. 2018) posredovala toženki podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, ki so bili uporabljeni pri odločanju. Ne gre za retroaktivno uporabo predpisa, pač pa za, kot izhaja iz terminologije javnega poziva in obeh odlokov, za podatke o mejah območja, za namen uporabe javnega poziva. V obravnavani zadevi je bilo območje določeno s posebnim odlokom, lahko pa bi bilo le z lokalnim energetskim konceptom, kot je določeno v drugem odstavku 4. člena Odloka/2017. Mestna občina A. je torej lahko poslala podatke o mejah območij, kjer se kot prednostni način ogrevanja določa zemeljski plin, že 4. 4. 2018 in je toženka te podatke tudi lahko pri odločanju uporabila. Torej tudi iz tega razloga sodišče meni, da podatki o mejah območja, niso podatki, ki ne bi mogli kot veljavni biti posredovani že pred sprejemom Odloka/2018 in jih toženka zato ne bi pri odločanju tudi mogla uporabiti. Nerelevantno v zadevi je, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, kdaj je toženka prejela podatke o mejah območja, zato sodišče ne sledi ugovoru o bistveni kršitvi določb postopka, da izpodbijane odločbe iz tega razloga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

9. Iz določbe 6. člena ZUP, na katero se toženka sklicuje, izhaja, da organ praviloma odloča po predpisu, ki velja v trenutku odločanja (zakon določa, ali se odloča po predpisu, ki je veljal v trenutku vložitve vloge). V trenutku odločanja pa sta veljala tako Odlok/2017 in Odlok/2018. Tudi iz tega razloga sodišče meni, da toženka ni kršila načela zakonitosti, saj je pri odločanju uporabila veljavne predpise.

10. Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi bistvenim kršitvam določb postopka, ker je odločitev pomanjkljiva in napačna ter je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je že zgoraj pojasnilo, zakaj meni, da odločitev ni napačna, vsebuje pa tudi vse razloge in jo je mogoče preizkusiti.

11. Neutemeljeno, iz vseh zgoraj navedenih razlogov, tožnik uveljavlja kršitve določb Ustave. Z ugovorom, da je bil prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga s toženko, pa je tožnik nedoločen in pavšalen do te mere, da ugovora ni mogoče obravnavati. Namreč tožnik se je seznanil s Poročilom o ugotovitvah, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, podal je tudi ugovor, v katerem je lahko podal svoje stališče o odločitvi.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.