Jedro

Toženec je svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnil, saj je na tožnikovi parceli zgradil vodnjak in ga je tožniku prepustil v posest. Tožnik pa je svojo pogodbeno obveznost izpolnil le v pretežnem delu, prepustil je tožencu posest na dvorišču in gospodarskem poslopju, dopustil je, da je toženec to gospodarsko poslopje podrl in zgradil garažo, ni pa izstavil zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi toženec z vpisom v zemljiško knjigo pridobil tudi lastninsko pravico. Ker je ustno sklenjeni dogovor zaradi realizacije konvalidiral in pomanjkanje predpisane obličnosti zato ni več ovira za njegovo veljavnost, je tožnik dolžan svojo pogodbeno obveznost izpolniti tudi v še preostalem delu in izstaviti zemljiškoknjižno listino.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrne, v preostalem delu pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov spremenjeni glavni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan vrniti tožniku v neposredno posest gospodarsko poslopje na parc. št. 5089, vpisano v vl. št. 541 k.o... in opustiti vse nadaljnje posege v to nepremičnino. Zavrnilo je tudi njegov spremenjeni podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženec z dvorišča iste parcelne številke, last tožnika, odstraniti zabojnik za smeti in druge predmete, da se mu v bodoče prepove odlaganje takšnih in podobnih stvari, pa tudi hoja in vožnja po tem zemljišču ter da je toženec pridobil lastninsko pravico na spornem gospodarskem poslopju na navedeni parcelni številki pod pogojem, da plača tožniku 200.000,00 SIT, po tem plačilu pa mora naročiti tako parcelizacijo, da dobita gospodarsko poslopje in dvorišče samostojni parcelni številki, po tako izvršeni parcelizaciji pa bi se zemljišče z gospodarskim poslopjem prepisalo na toženca, dvorišče pa bi ostalo v tožnikovi lasti. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo toženčevemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, da je tožnik dolžan priznati, da je parcelna številka 5089 k.o... last toženca in da mora ta izdati zemljiškoknjižno listino, sposobno za prenos lastninske pravice na toženčevo ime. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo, da se nasprotni tožbeni zahtevek zavrne, ugodi pa njegovemu glavnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku. Tožnik obema sodiščema očita več procesnih kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki bodo podrobneje povzete v nadaljevanju te obrazložitve, hkrati z odgovorom nanje. Zmotno so uporabljene materialnopravne določbe 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR), 33. in 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju ZTLR), niso pa upoštevane ustavne določbe o pravici do zasebne lastnine in o gospodarski in socialni funkciji lastnine. Revizija vztraja pri stališču, da ni prišlo niti v celoti niti deloma do realizacije ustne pogodbe o zamenjavi "štale za vodnjak". Pisna pogodba o zamenjavi je bila odložena do konca realizacije. O sami realizaciji in pisni pogodbi sta se pravdni stranki pogovarjali šele v letu 1996, vendar se nista dogovorili, ker je takrat postalo jasno, da do sklenitve pogodbe ne bo prišlo, ker toženec ni izpolnil pogojev, saj ni plačal stroškov za izkop vodnjaka. Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi na podlagi pisne pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo. Toženec sicer ni zatrjeval priposestvovanja, vendar se nanj ne bi mogel sklicevati, ker je posest pridobil z zvijačo in torej ni bil v dobri veri. Poleg trditve, da ni prišlo do realizacije pogodbe, tožnik poudarja, da predmet ustnega dogovora ni bila zamenjava "štale z dvoriščem za vodnjak", saj ima tožnik na tem zemljišču dovoz na javno pot, temveč le zamenjava "štale za vodnjak". Samo s parcelizacijo toženec ni postal lastnik. Tudi odstranitev dela zidu ne kaže na to, da naj bi tožnik tožencu obljubljal dati dvorišče pred hlevom. S prisojo dvorišča poleg gospodarskega poslopja sta sodišči napačno uporabili materialno pravo iz zakonskih določb o realizaciji pogodbe in ustavnih določb o zasebni lastnini.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija je glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku neutemeljena, glede odločitve o tožbenih zahtevkih pa ni dovoljena.

Dejanska podlaga medsebojnih zahtevkov pravdnih strank je praktično enaka. Dejanski razlogi obeh sodišč o ustno sklenjenem in realiziranem dogovoru o menjavi so podlaga tako za uporabo materialnopravnih določb glede odločitve o tožnikovih tožbenih zahtevkih, kot tudi glede odločitve o toženčevem nasprotnem tožbenem zahtevku. Zaradi obravnavanja dovoljenega dela revizije je revizijsko sodišče to dejansko podlago upoštevalo in v zvezi z njo najprej opozarja na prepoved iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77, da z revizijo ni mogoče uveljavljati nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Kaj vse je obsegal ustni dogovor pravdnih strank o menjavi hleva za vodnjak, ali in v kolikšnem delu je bil ta dogovor realiziran, kdo in koliko naj bi kril stroške v zvezi z izgradnjo vodnjaka, ali sta pravdni stranki res sklenili zapis pisne pogodbe odložiti do dokončne realizacije ustnega dogovora, vse to so vprašanja dejanske narave. Zato je revizijsko sodišče vezano na jasno ugotovitev sodišča druge stopnje, ki temelji na razlogih o dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je ustno sklenjeni dogovor o menjavi iz leta 1985 zajemal ne samo menjavo slabo vzdrževanega tožnikovega gospodarskega poslopja za vodnjak, ki ga bo zgradil toženec, temveč tudi menjavo 13 m2 dvorišča pred tem poslopjem.

Dogovor je bil po dejanskih ugotovitvah sodišč realiziran v letu 1986, ko je toženec zgradil vodnjak, prevzel posest na gospodarskem poslopju, ga podrl in zgradil garažo. Ko je bil prestavljen mejni zid, je imel v posesti tudi sporno dvorišče. Obe pravdni stranki sta potrdili, da je do spora prišlo šele v letu 1996. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo neprepričljive tožnikove trditve, da naj bi se pravdni stranki o dokončni realizaciji pogovarjali v letu 1996. Na podobne, delno pa tudi nove tožnikove revizijske trditve, da naj bi se o realizaciji pogovarjala v letu 1996, pred tem pa da je bila pisnost dogovora oziroma notifikacija predvidena in odložena do končne realizacije, revizijsko sodišče še dodaja, da take trditve ne pomenijo samo nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, ampak so tudi v nasprotju s tožnikovimi odgovori ob njegovem zaslišanju na obravnavi 14.7.1998, da do zapisa pogodbe ni prišlo zato, ker je bilo narejeno vse tisto, kar je bilo dogovorjeno.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izrečno ugotovilo, da se je stroške (strojnega) izkopa za vodnjak zavezal trpeti tožnik sam.

Ob takih dejanskih ugotovitvah glede predmeta ustnega dogovora o menjavi in glede obsega realizacije tega dogovora, sta obe sodišči pravilno uporabili materialnopravno določbo 73. člena ZOR. V letu 1985 sklenjena ustna pogodba o menjavi gospodarskega poslopja z dvoriščem za izgradnjo vodnjaka, kljub pomanjkanju zahtevane pisne oblike ni neveljavna, ker je vsaj v pretežnem delu realizirana.

Vprašanje, ali je pogodbo pravdnih strank res označiti kot menjalno pogodbo po prvem odstavku 552. člena ZOR ali kot kupno po prvem odstavku 454. člena ZOR, ker se je toženec namesto plačila kupnine zavezal na tožnikovi parceli zgraditi vodnjak, v tej zadevi niti ni odločilno, saj mora pri obeh vrstah pogodb pogodbenik prodano ali zamenjano stvar drugemu pogodbeniku izročiti tako, da ta na njej pridobi lastninsko pravico. Toženec je svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnil, saj je na tožnikovi parceli zgradil vodnjak in ga je tožniku prepustil v posest. Tožnik pa je svojo pogodbeno obveznost izpolnil le v pretežnem delu, prepustil je tožencu posest na dvorišču in gospodarskem poslopju, dopustil je, da je toženec to gospodarsko poslopje podrl in zgradil garažo, ni pa izstavil zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi toženec z vpisom v zemljiško knjigo pridobil tudi lastninsko pravico. Ker je ustno sklenjeni dogovor zaradi realizacije konvalidiral in pomanjkanje predpisane obličnosti zato ni več ovira za njegovo veljavnost, je tožnik dolžan svojo pogodbeno obveznost izpolniti tudi v še preostalem delu in izstaviti zemljiškoknjižno listino.

Revizija ima sicer prav, ko opozarja, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla potreben tudi pridobitni način, kar pri nepremičnini pomeni v skladu s 33. členom ZTLR vpis v zemljiško knjigo, vendar pri tem prezre, da toženčev nasprotni tožbeni zahtevek ni ugotovitvene narave, da torej toženec ne zahteva ugotovitve sodišča, da je on lastnik, temveč od tožnika zahteva priznanje o pogodbeni pridobitvi lastninske pravice in zaradi take pridobitve tudi izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zakaj se revizija sklicuje na določbe ZTLR o priposestvovanju, ki da ne pridejo v poštev, pa ni jasno, saj istočasno pove, da se toženec ni skliceval na priposestvovanje, pa tudi sodišči teh zakonskih določb nista uporabili.

Tožnik sodiščema druge in prve stopnje neutemeljeno očita procesne kršitve. Revizijsko sodišče se pridružuje razlogom sodišča druge stopnje, da je navedba samo predlaganih prič L. K. in D. Ž. v razlogih sodbe, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo in tudi ni zajelo v dokazni sklep, pomota, ki je ni mogoče opredeliti za procesno kršitev v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče v razlogih sodbe tudi ni dolžno povzeti izpovedi vseh zaslišanih prič, zlasti ne tistih, ki niso bile pomembne za dokazno oceno, kot je glede J. Š. na tožnikove pritožbene očitke pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Prav tako so pravilni razlogi tega sodišča, da ni dolžno upoštevati pripravljalnih vlog iz postopka na prvi stopnji, na katere se stranka v pritožbi sklicuje, ker za pritožbo kot redno pravno sredstvo veljajo posebna in drugačna pravila kot za vloge med postopkom na prvi stopnji. Če je tožnik želel doseči obravnavanje svojih trditev iz določene vloge v postopku na prvi stopnji, bi jih moral vsebinsko povzeti v samo pritožbo, ne pa, da se je nekonkretizirano skliceval na sedem strani dolgo vlogo z dne 14.1.1999. Pri uveljavljanju procesnih kršitev revizija še graja razloge pritožbenega sodišča o posplošenih pritožbenih trditvah glede izpovedi priče S. N., saj je tožnik pritožbi priložil listine, ki izkazujejo spor med njim in to pričo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče pri oceni verodostojnosti te priče ni govorilo le o preveč posplošenih trditvah o sporu tožnika s to pričo, temveč je poudarilo skladnost pričine izpovedi o bistvenih elementih poteka dogodkov z izpovedmi drugih prič. Revizijski očitek o procesni kršitvi je zato neutemeljen, gre pa tudi sicer za vprašanje dokazne ocene, ki se nanaša na ugotavljanje dejstva, in ki zato ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja.

Pri odločanju o nasprotnem tožbenem zahtevku sta po vsem obrazloženem sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev ni prišlo, pa tudi ne do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 v tem delu zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.

V preostalem delu, glede odločitve o tožnikovih tožbenih zahtevkih, revizija ni dovoljena. Tožnik je s tožbo uveljavljal tožbeni zahtevek za izročitev spornega gospodarskega poslopja v neposredno posest ter opustitev nadaljnjih posegov v to nepremičnino. V tožbi je tudi ocenil vrednost spora z zneskom 150.000,00 SIT. Tako postavljeni tožbeni zahtevek pa je dvakrat spremenil. V prvi spremembi tožbe v vlogi z dne 3.11.1998 je v tožbenem zahtevku pod točko 1 zahteval odstranitev zabojnika za smeti in drugih predmetov z dvorišča iste parcelne številke, prepoved odlaganja takih stvari in prepoved vožnje in hoje po dvorišču, v zahtevku pod točko 2 pa je pod določenimi pogoji tožencu priznal lastninsko pravico na samem hlevu. S to spremembo ni več zahteval izročitve spornega hleva v posest in prepovedi nadaljnjih posegov vanj. Z drugo spremembo tožbe v vlogi z dne 14.1.1999, ki jo je vložil na obravnavi istega dne, je zahtevka pod točko 1 in 2 (slednjega je nekoliko dopolnil) uveljavljal kot podrejeni tožbeni zahtevek, kot glavni zahtevek pa je ponovno uveljavljal izročitev spornega gospodarskega poslopja v neposredno posest in opustitev nadaljnjih posegov v to nepremičnino. Pri spremembi tožbe ni ocenil vrednosti spora.

Spremenjeni tožbeni glavni in podrejeni zahtevek se ne nanašata na denarno terjatev. Ker gre za premoženjski spor, je glede na določbe 382. člena ZPP/77 vprašanje dovoljenosti revizije odvisno od ocene vrednosti spora, ki bi jo moral tožnik navesti ob spremembi tožbe. Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP/77 mora namreč tožnik v primeru, če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Ker tožnik ob spremembi tožbe ni ocenil vrednosti spornega predmeta, je revizija v delu glede odločitve o njegovih tožbenih zahtevkih nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP/77 moralo zavreči.