Jedro

Sprememba tožbe je dopustna le do konca glavne obravnave. Sprememba dejanske podlage spora je kljub nespremenjenemu tožbenemu predlogu sprememba tožbe.

Temelja za pridobitev lastninske pravice po 41. in 28. čl. ZTLR sta različna. Posest stvari je po 41. členu ZTLR pomembna le v povezavi s pravnim naslovom, ki pa ga, kot je že bilo navedeno, tožnik ni imel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Z njim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik nepremičnine vl. št. 39 ter da mu je zato toženka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiško knjigo vpisal kot njen lastnik. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo, da predstavljajo pritožbene trditve o posesti spremembo tožbe. S tem je kršilo 190. člen ZPP. Tožnikov zahtevek je ostal ves čas nespremenjen. Ko ni uspel z na prvi stopnji zatrjevano podlago, je v pritožbi upravičeno sprožil še vprašanje posesti. Da mora pravnomočna sodba rešiti vsa sporna vprašanja, določa tudi 2. odstavek 333. člena ZPP. Če bi tožnik vložil novo tožbo z enakim zahtevkom, kot ga je postavil v tej pravdi, pa čeprav bi v njej zatrjeval priposestvovanje, bi sodišče tožbo zavrglo. Nadalje trdi, da je sodišče kršilo tudi materialno pravo. Vprašanje posesti je, ob ugotovitvi, da ni dokazal pravnega naslova za pridobitev nepremičnine, za uporabo 4. odstavka 28. člena ZTLR pomembno. Po tožnikovem mnenju so podani celo pogoji za priposestvovanje po 2. odstavku navedenega člena. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi zoper prvostopno sodbo ugodi, jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pritožbe in revizije pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tožbeni zahtevek sestavljata dejanska podlaga (življenjski dogodek) in tožbeni predlog. S tem, ko tožnik v reviziji trdi, da je njegov zahtevek še vedno lastninski, da torej še vedno zahteva ugotovitev, da je lastnik, in da mu je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, zatrjuje, da je tožbeni predlog ostal tudi na pritožbeni stopnji enak, ne pa tudi, da je tožbeni zahtevek ostal enak. Dejanski temelj tega tožbenega zahtevka je bila namreč trditev, da je tožnik nepremičnino pridobil z izročilno pogodbo dne 26.6.1968. Le to trditveno podlago je sodišče prve stopnje smelo presojati. Ker pa sodišče druge stopnje presoja le to, ali je bila prvostopna odločitev pravilna, je bilo nanjo vezano tudi ono.

Tožnikova trditev v pritožbi, da je nepremičnino pridobil s tem, ko jo je imel 20 let v dobroverni posesti, je drugačna od tiste, ki jo je obravnavalo sodišče prve stopnje. Ne pomeni le drugačne pravne, temveč tudi drugačno dejansko podlago spora. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo v skladu z ZPP, ko je ugotovilo, da so pritožbene trditve vsebinsko sprememba tožbe, ki na pritožbeni stopnji ni več dopustna (1. odstavek 190. člena ZPP). V skladu z ZPP je nato presojalo le to, ali je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku, kakršen je bil postavljen na prvi stopnji, pravilno odločilo.

Odločitev sodišča druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbena trditev o dejanski posesti bi bila za preizkus prvostopne sodbe pomembna le, če bi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik sporno nepremičnino vendarle pridobil z izročilno pogodbo dne 26.6.1968. Ko je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da se to ni zgodilo, je trditev o dejanski posesti postala nepomembna. Drugačne trditve v reviziji so zmotne. Temelja za pridobitev lastninske pravice po 41. in 28. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 - ZTLR) sta različna. Gre za dva različna zahtevka. Posest stvari je po 41. členu ZTLR pomembna le v povezavi s pravnim naslovom, ki pa ga, kot je že bilo navedeno, tožnik ni imel. Pač pa bi bila dvajsetletna dobroverna posest res pomembna, če bi tožnik že na prvi stopnji uveljavljal priposestvovanje po 28. členu ZTLR. Ker tega ni storil pravočasno, tj. do konca glavne obravnave na prvi stopnji (1. odstavek 190. člena ZPP), je ta zahtevek lahko predmet le posebne pravde. Tožnik zmotno trdi, da bi sodišče novo tožbo s takšnim zahtevkom zavrglo.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).