Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bila dokumentacija družbe A. A. pridobljena nezakonito, ker se v sodnem spisu ne nahaja dodatno zaprosilo avstrijskega tožilstva pristojnim pravosodnim organom v Liechtensteinu, saj je v tem primeru šlo za postopke, ki so se vršili v Republiki Avstriji. Hišna preiskava, opravljena v pisarni dr. B. B., je bila opravljena na podlagi zaprosila avstrijskega tožilstva in za njihove potrebe, ne pa za potrebe morebitnih postopkov v Republiki Sloveniji. Okrožno sodišče v Celju je na podlagi zaprosila z dne 29. 3. 2011 za potrebe predhodnega postopka v Republiki Sloveniji pridobilo dokumentacijo družbe A. A. Zato so povsem pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je dokumentacija A. A. prišla v kazenski spis na osnovi dveh med seboj popolnoma neodvisnih poteh. Prva je bila preko zaprosila Okrožnega sodišča v Celju, ki je bilo izdano že 29. 3. 2011, druga pa preko pooblaščencev oškodovanca C. C., d. o. o., ki so dokumentacijo družbe A. A. priložili k naznanilu kaznivega dejanja dne 18. 5. 2011. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje okoliščina, da so tudi pooblaščenci priložili isto dokumentacijo, kot je bila pridobljena po uradni poti s strani Okrožnega sodišča v Celju, ne pomeni, da so podatki o ekonomskih upravičencih družbe A. A. nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz kazenskega spisa.

Za odredbo, izdano na podlagi 156. člena ZKP, se zahtevajo le razlogi za sum. Ker je bilo zaprosilo preiskovalnega sodnika izdano na podlagi Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, ki formalne odredbe ne predvideva, je pomembno le, ali je preiskovalni sodnik zaprosilo sestavil tako, da je vsebovalo vse potrebno, kar mora odredba po 156. členu ZKP vsebovati, ne pa tudi formalni naziv.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predloge zagovornikov obtoženih D. D., E. E. in F. F. za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep so vložili pritožbe: - zagovornik obtoženega G. G. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, predvsem kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja; predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da naj se predlagani dokazi izločijo kot nedovoljeni, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje; - zagovornik obtoženega D. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlagani dokazi izločijo kot nedovoljeni; - zagovornik obtoženega E. E. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja; predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlagani dokazi izločijo kot nedovoljeni; - zagovornik obtoženega F. F. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlagani dokazi izločijo kot nedovoljeni, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovorniki obtoženih D. D., E. E. in F. F. v pritožbah ponavljajo vsebino predlogov za izločitev dokazov kot nedovoljenih, na katere je pravilno in popolno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

K pritožbi zagovornika obtoženega G. G.:

5. Protispisna je pritožbena navedba, da Višje sodišče v Ljubljani še ni odločalo o pritožbi prejšnje obtoženčeve zagovornice zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zavrnila predlog za izločitev dokazov. Sodišče druge stopnje je o tej pritožbi odločilo s sklepom V Kp 8522/2013 z dne 3. 9. 2013, ki se nahaja na list. št. kazenskega spisa od 1946 do 1949. Zato je več kot očitno, da je zagovornik, kljub temu, da trdi, da je dvakrat vpogledal v kazenski spis, pa odločitve sodišča druge stopnje ni našel, nenatančno pregledoval spis, saj je sklep V Kp 8522/2013-293 zaveden tudi v popisu spisa. Iz tega razloga se pritožnik neutemeljeno sklicuje na pritožbene navedbe prejšnje obtoženčeve zagovornice, odvetnice mag. H. H., saj je na njih že bilo odgovorjeno.

6. V nadaljevanju pritožnik ponovno smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da v sklepu niso navedeni številni razlogi o odločilnih dejstvih. Po presoji sodišča druge stopnje so te pritožbene navedbe nekonkretizirane in posplošene do takšne mere, da jih ni moč preizkusiti. To velja tudi za navrženo trditev, da je bila preiskava v pisarni dr. B. B. nezakonita ter da tožilstvo v Celovcu ni imelo nobenega razloga za preiskavo družbe A. A., ker slednja nikoli ni poslovala z avstrijskimi družbami in ni izvajala nobenih finančnih transakcij. Na ta način pritožnik obširnih razlogov izpodbijanega sklepa sploh ne napada. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju k ostalim pritožbam, ki so bolj konkretizirane, navedlo razloge, ki se nanašajo tudi na te posplošene trditve.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje nedopustno gradi svoje zaključke le na podlagi sklepanja. Sodišče druge stopnje se s pritožnikom ne strinja ter pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa v točki 12, kar nenazadnje potrjujejo tudi pripombe sodnika Knežjega sodišča v Liechtensteinu I. I., ki je vodil videokonferenco o zaslišanju priče dr. B. B. pred pravosodnimi organi v Vaduzu. Pojasnil je, da sta bila oba sklepa v zvezi z zaseženo dokumentacijo v pisarni dr. B. B. izdana z njegove strani in sta zakonita. Po tem, ko mu je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani predočila, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bila ob preiskavi zasežena tudi dokumentacija družbe A. A., čeprav ta družba v sodni odločbi ni bila imenovana, je navedel, da je bilo to vprašanje tudi predmet obravnave pred višjim sodiščem, ki je pritožbo zavrnilo. Na podlagi teh podatkov in tudi izpovedbe priče dr. B. B. je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da je sodnik I. I. ugodil dopolnjenemu zaprosilu za pravno pomoč avstrijskega tožilstva in mu posredoval zaseženo dokumentacijo, ki se nanaša na družbo A. A. 8. Pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi predmetna dokumentacija A. A. prišla v spis po dveh ločenih in neodvisnih poteh, nepravilen, je ponovno tako posplošena, da je, glede na obširne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje o tem zaključku, ni možno preizkusiti. Enako velja za pritožbeno navedbo, da Okrožno sodišče v Celju ni izdalo ustrezne odredbe, na katero pa bo odgovorjeno v nadaljevanju ob preizkusu bolj konkretiziranih pritožbenih navedb.

K pritožbi zagovornika obtoženega D. D.:

9. Tudi ta pritožnik povsem neutemeljeno trdi, da je neresnična trditev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zavrnila predlog za izločitev dokazov kot nedovoljenih prejšnje zagovornice obtoženega G. Zadeva je bila Višjemu sodišču v Ljubljani predložena dne 12. 7. 2013, drugostopenjski sklep V Kp 8522/2013-293, s katerim je bila pritožba zagovornice takrat še obdolženega G. G. zavrnjena kot neutemeljena, pa je bil izdan 3. 9. 2013 in se nahaja na list. št. od 1946 do 1949. 10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bila dokumentacija družbe A. A. pridobljena nezakonito, ker se v sodnem spisu ne nahaja dodatno zaprosilo avstrijskega tožilstva pristojnim pravosodnim organom v Liechtensteinu, saj je v tem primeru šlo za postopke, ki so se vršili v Republiki Avstriji. Hišna preiskava opravljena v pisarni dr. B. B. je bila opravljena na podlagi zaprosila avstrijskega tožilstva in za njihove potrebe, ne pa za potrebe morebitnih postopkov v Republiki Sloveniji. Okrožno sodišče v Celju je na podlagi zaprosila I Kpd 288/2010 z dne 29. 3. 2011 za potrebe predhodnega postopka v Republiki Sloveniji pridobilo dokumentacijo družbe A. A. Zato so povsem pravilni zaključki sodišča prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa, da je dokumentacija A. A. prišla v kazenski spis na osnovi dveh med seboj popolnoma neodvisnih poteh. Prva je bila preko zaprosila Okrožnega sodišča v Celju, I Kpd 288/2010, ki je bilo izdano že 29. 3. 2011, druga pa preko pooblaščencev oškodovanca C. C., d. o. o., Odvetniške družbe K. o. p., d. o. o. iz ..., ki so dokumentacijo družbe A. A. priložili k naznanilu kaznivega dejanja dne 18. 5. 2011. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje okoliščina, da so tudi pooblaščenci priložili isto dokumentacijo kot je bila pridobljena po uradni poti s strani Okrožnega sodišča v Celju, ne pomeni, da so podatki o ekonomskih upravičencih družbe A. A. nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz kazenskega spisa.

11. Že pri predhodni pritožbi je bilo pojasnjeno, da se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 12 razlogov izpodbijanega sklepa glede logičnega zaključka, da je sodnik I. I. ugodil dopolnjenemu zaprosilu za pravno pomoč avstrijskega tožilstva in mu posredoval zaseženo dokumentacijo, ki se nanaša na družbo A. A. Pomisleki pritožnika v nasprotni smeri so zato povsem neutemeljeni. Glede navedbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da so avstrijski varnostni organi in avstrijsko tožilstvo, ki so opravljali hišno preiskavo v prostorih Odvetniške pisarne B. B. & B. B. v Liechtensteinu do te dokumentacije prišli na neformalen oziroma nezakonit način, tako da so dokumentacijo fotokopirali še preden je bila predana sodniku I. I., je povsem neupoštevna, saj gre zgolj za ugibanje pritožnika brez kakršnihkoli dokazil. 12. Neutemeljena in celo nepotrebna so obširna izvajanja pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pribaviti vsaj dopolnilno zaprosilo avstrijskega tožilstva za uporabo dokumentacije, ki se nanaša na družbo A. A., ki je bila zasežena ob hišni preiskavi v pisarni B. B. & B. B. v Liechtensteinu. Šlo je za zaprosilo tuje države, to je Republike Avstrije, drugi tuji državi, to je Liechtensteinu in opravo preiskovalnega dejanja za potrebe postopka v Republiki Avstriji, ne pa za potrebe postopka v Republiki Sloveniji, katerega predhodna faza se je pričela poleti 2010 zaradi zlorab v družbi J. J., d. d. in enormno visokih plačil za deleže družb in provizij za posredovanje v dobro družb v Liechtensteinu. Sicer pa je, kot je bilo pojasnjeno že pri predhodni pritožbi, iz pripomb sodnika I. I. razvidno, da sta bili obe odredbi, kar pomeni, da je bila na zaprosilo avstrijskega tožilstva izdana še druga odredba, povsem zakoniti. Nenazadnje celo sam pritožnik priznava, da se je v Republiki Avstriji vodil samostojen kazenski postopek zoper druge osebe, K. K. in L. L. ter družb, ki naj bi bile z njima v povezavi.

13. Pritožnik trdi, da je tudi dokumentacija pridobljena na podlagi zaprosila I Kpd 288/2010 z dne 29. 3. 2011 nedovoljen dokaz, ker je državni tožilec do nje prišel na podlagi nezakonitega zasega dokumentacije družbe A. A. s strani varnostnih organov Liechtensteina in Avstrije, ki je bil opravljen 18. 3. 2010. Pritožnik navaja, da je ta dokumentacija na nepojasnjen način prišla v roke družbe M. M., od tam pa v roke družbi N. N. Slovenija in posredno v roke Odvetniški družbi K. o. p., d. o. o., ki je v njenem imenu vložila naznanilo kaznivega dejanja. Te navedbe niso prepričljive, saj pritožnik pri tem pozablja, da je bilo naznanilo kaznivega dejanja vloženo šele 18. 5. 2011, medtem ko je Okrožno sodišče v Celju že 29. 3. 2011 Kneževini Liechtenstein poslalo zaprosilo za posredovanje podatkov v skladu z določili Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, med drugim tudi za družbo A. A. 14. Pritožbena navedba, da naj bi državni tožilec O. O. že v času pred podajo naznanila in tudi kasneje moral intenzivno sodelovati z Odvetniško družbo K. o. p., d. o. o. ter da je tožilstvo želelo preko podaje predloga Okrožnemu sodišču v Celju za izdajo zaprosila Kneževini Liechtenstein z dne 29. 3. 2011 „legalizirati“ sporne dokaze, predstavlja ugibanje, ki ni z ničemer podkrepljeno. Nobenega dvoma pa ni, da se pritožnik tako intenzivno zavzema za izločitev dokumentacije družbe A. A., kar velja tudi za ostale pritožnike, ker je za obtožence izjemno obremenilen dokaz. Sodelovanje med oškodovancem in državnim tožilcem pa samo po sebi ne pomeni, da bi bili v fazi predhodnega postopka pridobljeni dokazi nezakoniti. Sodišče druge stopnje se povsem strinja s sodiščem prve stopnje v točkah 15 in 16 razlogov izpodbijanega sklepa, da iz spisa izhaja potek delovanja tožilstva v predkazenskem postopku, ki nikakor ne podpira teze obrambe, da je tožilstvo k aktivnostim v tem postopku prva vzpodbudila ovadba oškodovane družbe C. C., d. o. o. Podatki in informacije so se začeli zbirati pred vložitvijo omenjene kazenske ovadbe, najkasneje v decembru 2010 in sicer po tem, ko je tožilstvo že poleti leta 2010 prejelo ovadbo delavcev družbe J. J., d. d. zoper direktorico družbe (dne 24. 6. 2010), ki ji je oktobra istega leta sledila informacija posebnega davčnega urada. Davčni organ je v družbi J. J., d. d. opravljal inšpekcijski nadzor, v katerem so zasledili domnevno neupravičene odlive v tujino, med drugim tudi na transakcijske račune pri bankah v Liechtensteinu. Zato ne drži pritožbena navedba, da se je tožilstvo z domnevno neupravičenimi odlivi denarja v tujino in družbo A. A. prvič seznanilo z naznanilom kaznivega dejanja družbe C. C., d. o. o., temveč že pred tem v kontekstu preiskovanja zlorab znotraj družbe J. J., d. d. Tako iz podatkov kazenskega spisa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nedvomno izhaja, da je tožilstvo predkazenski postopek začelo usmerjati že pred vložitvijo obravnavane kazenske ovadbe in neodvisno od nje. Tožilstvo je res preiskovalo poslovanje vodilnih v slovenskem delu koncerna N., vendar ne zaradi N. samega, temveč zaradi družbe J. J., d. d., preko njenega poslovanja pa je prejelo informacije o obstoju družbe A. A. 15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tudi dokumentacija pridobljena na podlagi zaprosila za mednarodno pomoč Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 288/2010 z dne 29. 3. 2011 nezakonita, ker ni bila izdana ustrezna odredba glede na določbo 156. člena ZKP. Na te pritožbene navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 21 do 25 razlogov izpodbijanega sklepa. Okrožno sodišče v Celju je zaprosilo izdalo na podlagi Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. 4. 1959 in katero je Republika Slovenija ratificirala dne 19. 7. 1999. Navedena Konvencija za dajanje mednarodne kazenske pomoči predvideva „zaprosilo“, ne pa morebitno odredbo. Res je glede na določbo 156. člena ZKP za pridobitev zaupnih bančnih podatkov potrebna odredba preiskovalnega sodnika, ki je izdana na obrazložen predlog državnega tožilca. V konkretnem primeru je državni tožilec pri Okrožnem sodišču v Celju vložil obrazložen predlog za odreditev kazensko-preiskovalnih dejanj, med drugim tudi za pridobitev bančnih podatkov družbe A. A. Predlogu je priložena pobuda PU Celje z obsežno dokumentacijo. Za izdajo te odredbe se zahteva najnižja stopnja verjetnosti, to so razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Zaprosilo Okrožnega sodišča v Celju je bilo torej izdano v obliki kot jo določa Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni pomembno v kakšni obliki je Okrožno sodišče v Celju izdalo zaprosilo, ali se je torej imenovalo zaprosilo kot to določa Konvencija ali pa odredba oziroma ali je k zaprosilu bila priložena še odredba, ki jo predvidevajo določbe 156. člena ZKP. Bistvena je vsebina zaprosila, iz katerega je razvidno, da je bilo izdano na obrazložen predlog državnega tožilca, da odredi ustreznim finančnim ustanovam, da mu sporoči zaupne podatke in pošlje dokumentacijo o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih osumljencev in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljencev, če ti podatki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Iz 5. točke zaprosila za mednarodno pomoč izhaja, da je Okrožno sodišče v Celju med drugim zaprosilo tudi za posredovanje podatkov o delničarjih, zakonitih zastopnikih in posredovanju vseh listin, ki so bile podlaga za vpis v register družbe A. A. V času izdaje zaprosila je Okrožno sodišče v Celju razpolagalo z obsežno dokumentacijo, ki je izkazovala potreben dokazni standard za odreditev ukrepa po 156. členu ZKP, to je razloge za sum. Priložene so bile informacije posebnega davčnega urada o ugotovitvah v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 8. 10. 2010 pri družbi J. J., d. d., v katerem je bilo ugotovljeno, da je pri nakupu deleža v družbi G., d. o. o., Ljubljana v letu 2007 podan sum neupravičenega odliva denarja v tujino (plačilo domnevno previsokih kupnin družbi registrirani v Panami na njene račune pri bankah v Liechtensteinu). Z zbiranjem obvestil in dokumentacije, predvsem iz sodnega registra in dokumentacije družbe J. J., d. d. je bilo ugotovljeno, da je družba J. J., d. d. v času od 1. 3. 2006 do 24. 4. 2008 z družbami iz Liechtensteina sklenila več pogodb o nakupu poslovnih deležev v projektnih družbah v Sloveniji in pogodb o posredovanju pri teh nakupih, na podlagi katerih so v času od 15. 3. 2006 do 24. 6. 2008 odredili plačila v skupni višini 37.760.828,00 EUR, ki so ga te družbe iz Liechtensteina prejele neposredno ali posredno preko družbe P. P. iz Avstrije. Vse družbe so imele sedež na istem naslovu v Liechtensteinu in jih je v pravnem prometu v Sloveniji zastopal odvetnik dr. B. B., med njimi pa je bila tudi družba A. A. Povezava med družbo J. J., d. d. in družbo A. A. je bil razlog, da je tožilstvo predlagalo pridobitev podatkov o prometu na računu, o vseh pooblaščencih, ki so imeli upravičenje razpolagati s sredstvi na bančnih računih večih družb in pridobitev ostalih bančnih podatkov, med njimi tudi za družbi A. A. in R. R. V zaprosilu je Okrožno sodišče v Celju točno navedlo kateri bančni podatki, za katero obdobje in za katero osebo naj se pridobijo in katera preiskovalna dejanja naj se opravijo. Zadostno je obrazložilo obstoj dokaznega standarda razlogov za sum, ki se nanaša na storitev kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic in pranja denarja, povezanih z družbo J. J., d. d. ob nakupu poslovnih deležev v projektnih družbah za domnevno previsoke kupnine, ki so bile nakazane na transakcijske račune v Liechtensteinu, s čimer naj bi prišlo do oškodovanja družbe J. J., d. d. Zaprosilo je izdalo pristojno sodišče, v njem je navedeno, da opis posameznih kaznivih dejanj in doslej zbrani dokazi izhajajo iz priložene pobude Policijske uprave Celje ter tudi, da je bil predlog Vrhovnega državnega tožilstva v Ljubljani – skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala v Republiki Sloveniji, utemeljen. Zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da Okrožno sodišče v Celju ni opravilo ustrezne sodne kontrole. Kot je že bilo poudarjeno ni pomembno, ali je bilo k zaprosilu priložena odredba ali ne, saj je zaprosilo vsebovalo vse potrebno kot to zahtevajo določbe 156. člena ZKP.

K pritožbi zagovornika obtoženega E. E.:

16. Pritožnik poudarja, da so preiskovalci ob opravljanju hišne preiskave Odvetniške pisarne B. B. & B. B. zasegli vso dokumentacijo, ki je bila v tistem trenutku na razpolago, med drugim tudi tisto, ki ni bila predmet zaprosila avstrijskega tožilstva. Kljub temu, da naj bi naknadno na poziv liechtensteinskega sodnika avstrijsko tožilstvo poslalo zaprosilo še glede preostale dokumentacije, se nezakonitost ni mogla sanirati. Sodišče druge stopnje se s pritožnikom ne strinja. Kot prvo se ni opravljala hišna preiskava odvetniške pisarne, temveč kot je zaslišan kot priča povedal dr. B. B., je bila preiskava pri njemu opravljena v svojstvu fiduciarja. Kot drugo pa, že pri predhodni pritožbi je bilo pojasnjeno, da so bili dokumenti, katerih izločitev so zagovorniki predlagali, pridobljeni na podlagi uradnega zaprosila Okrožnega sodišča v Celju, zaradi česar ni pomembno razmerje med tožilstvom v Republiki Avstriji in Knežjim sodiščem v Liechtensteinu glede opravljene hišne preiskave, dodatnih zaprosil avstrijskega tožilstva, ker je slednje pridobivalo podatke za potrebe svojega postopka in ne kasnejšega postopka v Republiki Sloveniji. Zato je povsem neumestno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 333/2005, ki obravnava povsem drugačno situacijo. Pritožnik tudi ne pojasni zakaj naj bi bila opravljena preiskava pisarne dr. B. B. kot mandatarja nezakonita, saj ne pove niti kateri zakonski predpisi so se v konkretnem primeru uporabljali.

17. Ni točna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v točki 13 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo, da ni ključno dejstvo, ali so bili sporni dokazi ob izvedbi hišne preiskave Odvetniške pisarne dr. B. B. pridobljeni zakonito ali ne. Že je bilo navedeno, da ni bila opravljena hišna preiskava „odvetniške“ pisarne. Sodišče prve stopnje je v točki 13 le zapisalo, da je družba C. C., d. o. o. dokument o domnevnih upravičencih družbe A. A. in ostalo bančno dokumentacijo te družbe posredno pridobilo od avstrijskega tožilstva, ki ga je po logičnem sklepanju lahko pridobilo le od liechtensteinskega sodišča, zaradi česar se sodišče prve stopnje ni odločilo opraviti posebnih poizvedb preko mednarodne pravne pomoči, kot je to predlagala obramba, niti pri enih niti pri drugih. V nadaljevanju je navedeno, da sodišče prav tako ni ugodilo predlogu obrambe, naj zasliši tožilca (O. O.), pri čemer se je sodišče prve stopnje sklicevalo na nadaljnje razloge v izpodbijanem sklepu. V navedbi, da je že na prvi pogled razvidno, da dokumentacija, ki je bila priložena kazenski ovadbi oškodovane družbe, ni povsem enaka dokumentaciji, ki jo je Okrožno sodišče v Celju pridobilo na podlagi zaprosila I Kpd 288/2010, saj je kazenski ovadbi priložena tudi določena dokumentacija, ki po zaprosilu slovenskega sodišča ni bila pridobljena, pritožnik ni pojasnil katero dokumentacijo ima v mislih, sicer pa priznava, da je ostala dokumentacija vsebinsko enaka dokumentaciji, ki jo je pridobilo Okrožno sodišče v Celju po zakoniti poti. Sodišču druge stopnje, kot je v tej odločbi že pojasnilo, je nesprejemljiva tudi pritožbena trditev, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila dokumentacija po zaprosilu I Kpd 288/2010 pridobljena neodvisno. Na pritožbeno navedbo, da so bili nezakoniti dokazi, ki so izvirali iz hišne preiskave pri odvetniku dr. B. B., vodilo in podlaga državnemu tožilstvu, da je na Okrožno sodišče v Celje podalo predlog za konkretna preiskovalna dejanja, je sodišču druge stopnje že odgovorilo pri predhodni pritožbi.

18. Sodišče druge stopnje se povsem strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 19 izpodbijanega sklepa. Splošno znano je, da imajo mediji različne in številne vire informacij, saj živimo v globalnem svetu, kjer za prenos informacij ni ovir, zato na podlagi okoliščine, da so mediji že pred podajo zaprosila za mednarodno pravno pomoč pisali o delovanju odvetnika dr. B. B., tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče zaključiti, da je tožilstvo v tem času v okviru predkazenskega postopka že razpolagalo z dokumenti, ki naj bi bili zaseženi pri hišni preiskavi dr. B. B. Takšnega zaključka ne more omajati niti dejstvo, da je v družbah N. N. že 9. februarja 2011 prišlo do zamenjave vodstva. Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi do zaprosila Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 288/2010 prišlo le na podlagi prijave davčnega organa, saj je pred tem obstojala tudi druga dokumentacija, ki je razvidna iz pobude Policijske uprave Celje kateri je bilo priloženih 193 različnih prilog.

19. Pritožbena navedba, da je edini možen logičen zaključek, da je policija tožilstvu posredovala nezakonito pridobljeno dokumentacijo iz Liechtensteina, predstavlja zgolj ugibanje. Sodišče prve stopnje v točki 13 razlogov izpodbijanega sklepa ni trdilo, da je dokumentacija pridobljena preko avstrijskega tožilstva nezakonita. Sicer pa pritožnik kljub temu, da omenja Zakon o policiji in ZKP, pozablja kakšne so pravzaprav naloge policije in tožilstva ter tudi, da varnostni organi različnih držav med seboj sodelujejo in izmenjujejo informacije. Z ugibanji o povezavah Komisije za preprečevanje korupcije in novimi pooblaščenci C. C., d. o. o. pritožnik razlogov sklepa sodišča prve stopnje ne izpodbija. Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa res ni vpogledalo v tožilski spis Specializiranega državnega tožilstva RS, Kt-S-11/12, kar pa niti ni pomembno, saj je za odločitev glede predlogov za izločitev dokazov kot nedovoljenih imelo na razpolago že dovolj dokazov in podatkov, zato ta okoliščina na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Bo pa sodišče prve stopnje o tem predlogu, v kolikor ga je pritožnik podal kot dokazni predlog, odločalo.

20. Že pri predhodni pritožbi je bilo pojasnjeno, da je bilo izdano zaprosilo po vsebini tako, da ustreza odredbi po 156. členu ZKP. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika, da je isti sodnik Okrožnega sodišča v Celju izdal več odredb. Predmet presoje je bilo zaprosilo I Kpd 288/2010. Odredba I Kpd 42891/2011, ki se nahaja na list. št. 135-151 je bila izdana na podlagi 219.a in 223.a člena ZKP za preiskavo elektronskih naprav. Za izdajo te odredbe pa se zahtevajo utemeljeni razlogi za sum in ne zgolj razlogi za sum. Zaprosilo je bilo vsebinsko sestavljeno tako, da je vsebovalo vse potrebno kar mora imeti odredba po 156. členu ZKP. Šlo je za mednarodno pravno pomoč, ki je bila predmet sodne presoje tudi pred sodiščem v Liechtensteinu, zato je neutemeljeno vztrajno ponavljanje pritožnika, da bi k zaprosilu morala biti priložena še dodatna odredba.

K pritožbi zagovornika obtoženega F. F.:

21. Tudi ta pritožnik se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 12 razlogov izpodbijanega sklepa. Podobno kot predhodna dva pritožnika navaja, da zgolj logično sklepanje sodišča prve stopnje ni zadostno. Ker je sodišče druge stopnje na te vsebinsko enake pritožbene navedbe že odgovorilo, se v izognitev ponavljanju na njih sklicuje.

22. Pritožnik očita, da sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je bila dokumentacija posredovana s strani liechtensteinskega sodišča Javnemu tožilstvu v Celovcu očitno na podlagi dopolnjenega zaprosila za pravno pomoč, ni preverilo in ni opravilo ustreznih poizvedb pri Javnem tožilstvu v Celovcu oziroma liechtensteinskemu sodišču. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti vsaj zaprosilo za pravno pomoč Javnega tožilstva v Celovcu in tudi odločitev liechtensteinskega sodišča. Ker tega ni storilo je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se s pritožnikom ne strinja. Navedeno je že bilo, da je avstrijsko tožilstvo pridobivalo podatke in dokaze za postopke, ki so se vodili v Republiki Avstriji. Okrožno sodišče v Celju pa je zahtevane podatke pridobilo na podlagi zaprosila I Kpd 288/2010. Odredba je bila izdana preden je bilo vloženo naznanilo kaznivega dejanja. Preiskovalna sodnica je poskušala razčistiti dejansko stanje kako je dokumentacija prišla do pooblaščencev oškodovane družbe. Sodišče prve stopnje je v točki 11 razlogov izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je opravila poizvedbe pri oškodovani družbi. Le ta je z dopisom z dne 4. 6. 2014 sporočila, da je bila dokumentacija za potrebe kazenske ovadbe v družbah N. N. in C. C., d. o. o. zbrana iz njihove poslovne dokumentacije, internih arhivov družb ter informacijskega sistema banke. Odgovor so dopolnili z dopisom 30. 4. 2015 ter na izrecno vprašanje sodišča odgovorili, da dokument na list. št. A1 136-4/7, ki naj bi izkazoval lastništvo oziroma družbenike družbe A. A., izvira iz dokumentacije, ki je bila s strani avstrijskega državnega tožilca zasežena v Liechtensteinu. Avstrijski državni tožilec je to dokumentacijo izročil avstrijski odvetniški družbi, ki jo je predala družbi P. P. oddelku Group Forensics. Slednji jo je posredoval družbi M. M., ki jo je vključila v končno poročilo o notranji preiskavi. O tem je pripovedovala tudi kot priča zaslišana S. S., ki je bila v času od 9. 2. 2011, ko so se začele (notranje) preiskave v N. N., vodja notranje revizije, kasneje od 1. 9. 2011 pa je bila svetovalka uprave N. N., ki je bila posebej zadolžena za koordinacijo vseh postopkov izročanja in priprave dokumentacije za potrebe različnih postopkov. Svetovalce družbe M. M. je angažirala matična banka. Ker je za ta kazenski postopek bistvena dokumentacija, ki jo je po uradni poti pridobilo Okrožno sodišče v Celju na podlagi zaprosila, je nepomembno kako so do vsebinsko enake dokumentacije prišli pooblaščenci oškodovane družbe. Na zakonitost dokazov pridobljenih po zaprosilu Okrožnega sodišča v Celju ne vpliva okoliščina, da se je preiskovalni sodnik kasneje pri izdaji druge odredbe, to je za pridobitev bančnih podatkov za družbo Š. Š. iz Luksemburga, skliceval na dokumentacijo ki so jo k naznanilu kaznivega dejanja priložili pooblaščenci oškodovane družbe. Dokumentacija je vsebinsko enaka, nenazadnje pa je preiskovalni sodnik utemeljeval odredbo še z ostalimi podatki in dokazi.

23. Tudi ta pritožnik očita sodišču prve stopnje, da k zaprosilu I Kpd 288/2010 ni bila izdana ustrezna odredba po prvem odstavku 156. člena ZKP. Na to pritožbeno navedbo je že bilo odgovorjeno pri predhodnih pritožbah. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri izdaji zaprosila ni opravilo ustrezne sodne kontrole. Potrebno je poudariti, da je zaprosilo izdal preiskovalni sodnik, ki je presodil obstoj razlogov za sum, kar je že bilo obrazloženo v tej odločbi v zvezi s pritožbenimi navedbami ostalih pritožnikov.

24. Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da so tudi dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju Kpd 29574/2012 z dne 29. 6. 2012 (pravilna številka je Kpd 29576/2012) naslovljeni na Veliko Vojvodstvo Luksemburg nezakoniti, ker naj bi se odredba na več mestih sklicevala na dokaze v zvezi z družbo A. A., ki so bili priloženi naznanilu kaznivega dejanja C. C., d. o. o. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da odredba skupaj z obrazložitvijo vsebuje 51 strani, od katerih obrazložitev obsega 44 strani. V času njene izdaje so bili že izkristalizirani očitki kaznivih dejanj obtoženemu F. F. glede kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členom 25 KZ. Glede kaznivih dejanj pranja denarja po 252. členu KZ je bil kot storilec znan le obtoženi G., ostali pa še ne. Obrazložitev se sklicuje na podatke in dokaze pridobljene na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 288/2010, I Kpd 968/2010 ter na podatke o denarnih tokovih med družbo J. J., d. d. in družbo A. A., pisno vlogo T. T., pogodbo z dne 11. 7. 2007, ki jo je U. U. kot zastopnica J. J., d. d. sklenila v notarski pisarni V. V. z družbo A. A., druge notarske zapise ter pripadajoče pogodbe, med drugim na pogodbo družbe J. J., d. d. o nakupu poslovnega deleža v Z. Z., d. o. o. Upoštevani so izsledki hišnih preiskav pri obtoženemu G. G., glede družbe Š. Š. pa še podatki sodnega registra Republike Slovenije in javnega registra Luksemburg. Okoliščina, da je v odredbi omenjeno naznanilo kaznivega dejanja C. C., d. o. o., h kateremu so bili priloženi nekateri enaki dokumenti, kot jih je sodišče pridobilo na podlagi odredbe I Kpd 288/2010, ne predstavlja nezakonitosti odredbe niti ne na podlagi njih pridobljenih dokazov.

25. Na pritožbene navedbe, ki predstavljajo ponavljanje predloga za izločitev dokazov, češ da je bila mednarodna pravna pomoč ugodena za popolnoma drugačne očitke, kot jih navaja obtožba za obtoženega F. F. glede kaznivega dejanja pranja denarja, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 27 razlogov izpodbijanega sklepa. Odredba Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 29574/2012 (pravilno I Kpd 29576/2012) z dne 29. 6. 2012 je bila izdana v predkazenskem postopku. Podan je bil ustrezni dokazni standard, da je obtoženi F. F. skupaj s soobtoženimi pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil položaj člana nadzornega sveta družbe C. C., d. o. o. z namenom, da bi družbi Ž. Ž., d. o. o. preko družbe A. A. iz Liechtensteina, pridobil premoženjsko korist. To naj bi storili tako, da so družbi C. C., d. o. o. odobrili financiranje leasinga nepremičnine in z družbo Ž. Ž., d. o. o. sklenili pogodbo sale and lease back, s tem pa družbi Ž. Ž., d. o. o., posredno pa tudi sebi, na škodo družbe C. C., d. o. o. pridobili 2.411.818,00 EUR koristi. Isti historični dogodek se obtožencem očita v točki II. obtožnice. Iz odredbe izhaja, da je bila izdana tudi zaradi pridobitve podatkov in dokazov glede kaznivega dejanja pranja denarja. Podan je bil sum, da je obtoženi G. G. skupaj s takrat neznanimi storilci denar na transakcijskem računu družbe A. A., za katerega so vedeli, da izvira iz kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic na škodo družbe C. C., d. o. o., v nadaljnji gospodarski dejavnosti uporabili z namenom, da bi prikrili njegov izvor tako, da so ga del nakazali na transakcijski račun družbe Š. Š. Zaprosilo za mednarodno pravno pomoč Velikemu vojvodstvu Luksemburg se je nanašalo tudi na pridobitev bančnih podatkov o tej družbi. Tudi glede tega historičnega dogodka je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaobsežen v očitkih obtožbe (točka V. izreka). Povsem logično je tudi, da so se na podlagi zaprosila za mednarodno pravno pomoč Velikemu vojvodstvu Luksemburg pridobili podatki in dokazi, zaradi katerih so se očitki tožilstva konkretizirali in so neznane osebe dobile imena in priimke. Prav na podlagi pridobljenih podatkov in dokazov se je izkazalo, da je ekonomski upravičenec družbe Š. Š. obtoženi F. F. Zato tudi po presoji sodišča druge stopnje pritožbene navedbe, da naj bi bila mednarodna pravna pomoč ugodena za povsem drugačne očitke, kot so sedaj pod obtožbo, niso utemeljene.

26. Glede pritožbenega očitka, da je vprašljivo ali odredba oziroma spis I Kpd 29576/2012 Okrožnega sodišča v Celju sploh obstoji, je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v točki 28 razlogov izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prišlo do očitne pisne pomote ter da je pravilna oznaka I Kpd 29576/2012. Predhodni kazenski postopek je bil izjemno obsežen in je obsegal več različnih Kpd postopkov. V spisu Kpd 29576/2012 se nahaja več odredb, ki datirajo iz istega dne, to je 29. 6. 2012 in ki po vsebini predstavljajo zaprosila naslovljena na Kneževino Liechtenstein, Republiko Avstrijo in Veliko Vojvodstvo Luksemburg. Izdane odredbe se vsebinsko nanašajo na isto tematiko, zato pomota v zadnji številki odredbe ne pomeni, da odredba oziroma spis I Kpd 29576/2012 ne obstoji.

27. Razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njihove pritožbe zavrnilo.

28. V kolikor bo za obtožence nastala obveznost plačila stroškov kazenskega postopka, bo ustrezno takso odmerilo sodišče prve stopnje.