Jedro

Azilant, ki je na podlagi umaknjene prošnje že zapustil RS in se zato izrečeni ukrep omejitve gibanja ne izvaja več, nima več pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 6. odstavka 27. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - Uradno prečiščeno besedilo ter 134/06 - odločba Ustavnega sodišča RS, v nadaljevanju ZAzil) delno ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 13.9.2007, odpravilo odločitev o določitvi prostorov za izvajanje začasne omejitve gibanja, ki so določeni na prostore Oddelka za omejitev gibanja azilnega doma, ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V preostalem je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 5. odstavka 27. člena ZAzil odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma, do prenehanja razlogov oziroma pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 12.9.2007 do 12.12.2007. V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče navedlo, da je tožena stranka obrazložila svojo odločitev glede potrebe omejitve gibanja. Ni pa obrazložila, zakaj se je odločila prav za določeno obliko omejitve gibanja.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Vztraja pri tem, da ni nobene potrebe po kakršnikoli omejitvi gibanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravno varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi z omejitvijo gibanja tožniku v povezavi z njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tožnikovi prošnji delno ugodilo, v preostalem delu pa tožbo zavrnilo.

Toda, med pritožbenem postopku je - kot je to razvidno iz podatkov spisa - tožnik 2.10.2007 podal izjavo, da umika prošnjo za priznanje azila in da želi, da se postopek ustavi ter izrazil željo, da se takoj vrne v Srbijo. Vrhovno sodišče je bilo o navedenem obveščeno z dopisom Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.10.2007. Iz istega dopisa izhaja tudi, da je Center za tujce dne 3.10.2007 ob 23.05 uri tožnika z mejnega prehoda D. privedel na vlak za v Srbijo.

Ob navedenem dejanskem stanju (ko se ukrep omejitve gibanja ne izvaja več) si po presoji pritožbenega sodišča tožnik svojega pravnega položaja v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na omejitev gibanja, ne more izboljšati. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).