Jedro

Vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka se povezuje z zahtevo po natančni vsebinski, časovni in pravni opredelitvi disciplinskih kršitev. Takšna opredelitev in s tem obličnost zahteve in disciplinske odločbe je potrebna ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč tudi zato, ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice, med drugim tudi nadaljevanje ali ponavljanje kršitev ter vprašanje zastaranja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinske komisije pravne prednice tožene stranke z dne 6.4.1994 in odbora za pritožbe z dne 12.5.1994, s katerima je bil tožnici R.A. izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 13.5.1994, temveč ji še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je od 1.3.1996 do 31.5.1997 in od 1.7.1997 do 31.5.1998, z vsemi pravicami in obveznostmi. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo razporedi na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in zmožnostim, ji čas, ko ni delala, vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico ter ji izplača vse prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek tožnice je zavrnilo. V isti sodbi je odločilo tudi o tožbenih zahtevkih drugega in tretjega tožnika M.B. in M.I. in vsem tožnikom prisodilo stroške postopka. Ugotovilo je, da iz disciplinske odločbe za tožnico R.A. ni razvidno, kdaj naj bi nepravilno poslovala s tremi delovnimi nalogi (št. 52009, 52484 in 52465) in kdaj naj bi te delovne naloge ponovno odprla, ni pa tudi navedeno, komu naj bi z ponovnim odprtjem delovnih nalogov omogočala izdajo materiala. Štelo je, da je bila njena kršitev v zvezi s temi nalogi dokončana s spremembo strank oziroma ponovnim odprtjem delovnih nalogov v letu 1993, o čemer pa ni natančnejših podatkov. Zato je dopustilo, da je naloge tožnica ponovno odprla že pred 12.5.1993, kar je pomenilo, da je prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka, v skladu z določbo 3. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih tožnice R.A., ki jim je bilo ugodeno, in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevkih drugega in tretjega tožnika. Sprejelo je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica lahko storila očitane kršitve z dnem posega v že zaključene delovne naloge, pri čemer tega ravnanja ni mogoče šteti za trajajočo kršitev delovnih obveznosti, ki je bilo zaključeno šele s 15.12.1993, to je neposredno pred tožničinim suspenzom. Ker tožena stranka ni opredelila točnega datuma tožničinega posega v sporne delovne naloge oziroma vsaj konkretneje časovno opredelila njenega ravnanja, se je pridružilo zaključku sodišča prve stopnje o zastaranju vodenja disciplinskega postopka. Sklicevalo se je tudi na dodatno listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da so bile nekatere izdajnice v zvezi s spornimi, ponovno odprtimi delovnimi nalogi, izdane v letu 1993 še pred 12.5.1993. Na podlagi tega je sklepalo, da so bili tudi delovni nalogi v letu 1993 ponovno odprti pred 12.5.1993. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje, vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njeni pritožbi, podrejeno pa razveljavitev napadene sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče za zaključek o tem, da tožnici očitane kršitve delovnih obveznosti ne predstavljajo trajajoče kršitve, ni navedlo nobenega razloga ali tehtne obrazložitve. Iz listinskih dokazov in izpovedi prič je potrebno ugotoviti, da je šlo za kontinuirano dejavnost, pri kateri pa natančnega datuma posega v delovne naloge ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišče je v sodbi napačno uporabilo načelo "in favorem laboratoris", saj so tožniki ravnali tako, da bi svoje ravnanje zakrili. Pravilna uporaba zakonskih določb o zastaralnih rokih pokaže, da disciplinski postopek proti tožnici ni zastaral. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločitev v podobnem primeru opr. št. VIII Ips 252/2003, kjer je sodišče odločilo drugače, zaradi česar bi bilo tudi v tem sporu potrebno zagotoviti enako obravnavanje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Glede na to je v tej zadevi revizijski preizkus omejen le na pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje, to je na odločitev o zahtevkih tožnice R.A., ki jim je bilo ugodeno. Revizijsko sodišče se torej ne opredeljuje do zaključkov sodišča druge stopnje glede tožnikov M.B. in M.I. in v zvezi s tem tudi do zaključkov o zastaranju vodenja disciplinskega postopka zoper ta dva tožnika. Iz revizijskih navedb o tem, da sodba nima razlogov oziroma tehtne obrazložitve o naravi disciplinskih kršitev, ki so po stališču tožene stranke trajale vse do tožničinega suspenza, dne 16.12.1993, lahko sklepamo o uveljavljanju bistvene kršitve določb postopka 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj se je sodišče druge stopnje jasno opredelilo do tega, da bi bilo tožnici mogoče očitati le enkratne kršitve delovnih obveznosti (s tem, ko je odprla posamezne že zaključene delovne naloge). Pri tem se je sodišče druge stopnje sklicevalo tudi na dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki je iz opisa posameznih kršitev ugotovilo, da je ta pomanjkljiv v delu, v katerem je navedeno, da je tožnica omogočila izdajo materiala v zvezi z odprtimi delovnimi nalogami, saj ni razvidno, komu je to omogočila, obenem pa že iz opisa ne izhaja, da bi material tudi sama izdajala. Prav zato je štelo, da so bile njene kršitve v zvezi z nalogi dokončane s spremembo stranke oziroma ponovnim odprtjem teh nalogov v letu 1993. Zaključki sodišča so torej obrazloženi in jih je mogoče preizkusiti.

V kolikor se revizija v zvezi z zaključki o enkratnih dejanjih tožnice sklicuje na listinske dokaze in izpovedi zaslišanih prič, to predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP ne more biti revizijski razlog. Revizijsko sodišče je zato vezano na dejanske zaključke nižjih sodišč. Če pa bi te revizijske navedbe morda lahko razumeli tudi kot uveljavljanje bistvene kršitev določb postopka zaradi nasprotja med razlogi sodbe in vsebine listin ali zapisnikov, je potrebno ugotoviti, da so povsem nekonkretizirane in zato revizijsko sodišče sodbe v zvezi s tem ni moglo preizkusiti. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva in zaradi vsebine prej navedene določbe 371. člena ZPP mora namreč revident med drugim tudi točno navesti in obrazložiti revizijske razloge. Splošno sklicevanje na neke pomanjkljivosti oziroma nasprotja ne zadošča. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče v delovnem sporu presoja zakonitost odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti delavcev in o zakonitosti izrečenih ukrepov. To pomeni, da sodni postopek ni nadaljevanje disciplinskega postopka pri delodajalcu in da sodišče pri presoji lahko izhaja le iz disciplinskih odločb in konkretnega opisa dejanj v njih. Glede presoje o enkratnem oziroma kontinuiranem ravnanju tožnice, sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno oprli in izhajali iz odločbe senata disciplinske komisije z dne 6.4.1994. Iz te ni razvidna povezava med odprtjem delovnih nalogov št. 52009, 52484 in 52465 niti posebna povezava med tožnico in ostalima dvema tožnikoma v smislu sostorilstva. Iz opisa kršitev v zvezi z delovnima nalogoma 52009 in 52484 tudi izhaja, da gre lahko le za enkratni dejanji, s tem ko naj bi tožnica ponovno odprla dva naloga in pri prvem spremenila stranko, pri drugem pa ponovno odprla nalog pod istim imenom. To pa ne drži za nalog št. 52456, kjer iz opisa kršitve izhaja, da je ta nalog tožnica obdržala odprt do suspenza, torej do 16.12.1993. Zato bi v tem primeru lahko govorili o trajajoči kršitvi, ki ni zastarala v enoletnem objektivnem roku. Vendar pa v zvezi s tem nalogom iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka izhaja, da se tožnici očita le (tako kot pri ostalih dveh nalogih), da je tudi ta nalog ponovno odprla, in ne tako kot je razvidno iz sklepa z dne 6.4.1994, da je ta nalog obdržala odprt do suspenza. V tem primeru ni identitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in disciplinsko odločbo, kar je eden temeljnih postulatov postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti. Gre za načelo objektivne identitete zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa, ki mora biti podana, saj iz odločbe ne more izhajati nekaj več ali nekaj drugega, kot v zahtevi. To v konkretnem primeru pomeni, da je tožena stranka v tem delu z disciplinsko odločitvijo presegla obseg zahteve, torej v tem delu odločba ni zakonita iz tega razloga.

Vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka se povezuje z zahtevo po natančni vsebinski, časovni in pravni opredelitvi disciplinskih kršitev. Takšna opredelitev in s tem obličnost zahteve in disciplinske odločbe je potrebna ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč tudi zato, ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice, med drugim tudi nadaljevanje ali ponavljanje kršitev ter vprašanje zastaranja. Prav ohlapna opredelitev storitve očitanih kršitev, ki naj bi jih tožnica storila v letu 1993, in ki izhaja le iz zahteve za uvedbo postopka in drugostopenjske odločbe, ne pa tudi iz sklepa senata disciplinske komisije z dne 6.4.1994, ob izostanku konkretnih in jasnih dokazov o nasprotnem, napotuje na zaključek o zastaranju vodenja disciplinskega postopka v skladu s 3. odstavkom 67. člena ZTPDR. Po tej določbi vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Na podlagi opisa očitanih kršitev in njihove časovne opredelitve ni mogoče izključiti možnosti, da so bile storjene že pred enim letom od zaključka disciplinskega postopka (t. j. pred 12.5.1993) in v skladu z načelom "in favorem laboratoris" odločiti o zastaranju vodenja disciplinskega postopka. Ker tudi dokazno breme očitanih kršitev nosi delodajalec, bi moral le-ta dokazati, da so bile kršitve storjene v okviru roka za vodenje disciplinskega postopka, česar pa tožena stranka ni storila.

Revizija opozarja tudi na odločitev v primeru VIII Ips 152/2003, vendar zadevi nista niti primerljivi. Ob revizijski presoji v sodbi, opr. št. VIII Ips 252/2003 z dne 15.6.2004, ni bil niti izpostavljen problem zastaranja vodenja disciplinskega postopka. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1231/2001 z dne 7.8.2003 (v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 16/2001 z dne 20.4.2001), ki je bila predmet revizijske presoje, je razvidno, da je bila tožnici očitana disciplinska kršitev v zvezi z opustitvijo pravilnega vodenja evidenc, kot trajajočega dejanja.

Glede na navedeno je v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.