Jedro

Če je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, delodajalec ni dolžan izdati delavki še posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Narava takega sklepa je lahko zgolj deklaratorna, zato ugovor delavca zoper tak sklep ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja oziroma vložen ugovor ne zadrži izvršitve sklepa do njegove dokončnosti. Ni razloga za transformacijo delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, če delavka sploh ni ostala na delu (saj je bila zaradi posledic nesreče pri delu bolniško odsotna) in se tudi kasneje, po prenehanju bolniškega staleža, ni vrnila več na delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek tožnice: Razveljavi se sklep direktorja tožene stranke z dne 21.3.1995 in sklep skupščine tožene stranke z dne 20.6.1995. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje na podlagi teh sklepov pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še traja z vsemi pravicami in dolžnostmi, kar je tožena stranka dolžna priznati in ji zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka, vse v 8 dneh, se kot neutemeljen zavrne." Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici na podlagi sklepa direktorja tožene stranke z dne 21.3.1995 ni prenehalo delovno razmerje in ji to še vedno traja z vsemi pravicami, tožena stranka pa je te dolžna priznati in tožnici zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja. Razveljavilo je sklepa tožene stranke z dne 21.3.1995 in 25.6.1995. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 51.255,00 tolarjev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji plača tudi stroške sodnih taks v znesku 1.650,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) pritožuje tožena stranka ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodba v delu, ki toženi stranki nalaga, da tožnici prizna pravice iz dela, ne da preizkusiti, niti izvršiti, saj obveznost tožene stranke ni določljiva, sicer pa je bil čas prenehanja delovnega razmerja tožnice po pogodbi o zaposlitvi točno določen, v takšnem primeru pa ni potrebno sprejemati še posebnih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zato sta sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ju tožnica izpodbija, brez vrednosti in nepomembna za sam obstoj delovnega razmerja. Tožnica je tudi v zmoti, ko navaja v tožbi, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen. Zaslišana kot stranka je izpovedala, da je bilo na razgovoru pri toženi stranki govora o tem, da se ji bo delovno razmerje obnovilo, kar pomeni, da o prenehanju delovnega razmerja z dnem, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, ni bilo dvoma. Ker po preteku določenega časa ni več delala, temveč je bila zaradi poškodbe pri delu v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). V skladu s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja pripada zavarovancu, ki mu med začasno zadržanostjo z dela preneha delovno razmerje, nadomestilo plače ša največ 30 koledarskih dni po prenehanju delovnega razmerja, če je zadržanost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pa ves čas nezmožnosti za delo. Pravica do plačila nadomestila je torej neodvisna od trajanja delovnega razmerja, česar sodišče ni upoštevalo.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim izpodbija pritožbene navedbe glede nekonkretnega zahtevka, saj je zahtevala le odločitev o obsegu pravic, ki ji pripadajo zaradi prehoda delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, toženi stranki pa očita tudi nezakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas, kar naj bi izhajalo iz izpovedi priče A.A.. Zaradi pozne odjave za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zdravstveno varstvo (šele 20.4.1995) se na zavodu ni mogla prijaviti v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, delovna knjižica pa ji je bila vrnjena še kasneje.

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da se v primerih, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. V konkretnem sporu je tožnica smiselno uveljavljala le to, da je ostala na delu pri toženi stranki tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, čeprav tudi tega razloga izrečno ni konkretizirala, temveč ga je mogoče razbrati iz njenih navedb. Tako je v tožbi navajala le to, da je razlog za delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki ta, da njen bolniški stalež še ni bil zaključen in ji zato delovno razmerje ni moglo prenehati 21.3.1995 ter da sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.3.1995, ki ji je bil vročen šele 8.5.1995, še ni postal dokončen (zato pa je tožena stranka ne bi smela odjaviti).

Pravna podlaga njenega zahtevka je torej smiselno le ta, da se šteje, da je sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, ker je ostala na delu tudi po času, ko bi ji moralo to prenehati.

Tožnica šele v pritožbi med drugim navaja, da je bilo njeno delovno razmerje za določen čas sklenjeno tudi v nasprotju z zakonom, česar pa v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati.

Tožnica je dne 22.1.1995 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi, v kateri je točno določeno, da zaradi začasno povečanega obsega dela pri toženi stranki sklepa delovno razmerje za določen čas od 22.1.1995 do 21.3.1995. Ker je imela tožnica nesrečo pri delu dne 2.3.1995, v posledici česar je bila bolniško odsotna, od takrat ni več hodila na delo k toženi stranki. Zgolj dejstvo bolniške odsotnosti oz. staleža pa nikakor ne vpliva na podaljšanje njenega delovnega razmerja, saj za to ni nobene pravne podlage. Prav zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas, katerega trajanje je točno določeno, tudi ni podlage za razlogovanje o tem, da bi bilo tožnici potrebno izdati poseben sklep o prenehanju delovnega razmerja, oz. je narava takšnega sklepa lahko samo deklaratorna, sploh pa ni mogoče govoriti o tem, da bi šele izdaja takšnega sklepa lahko predstavljala temelj za prenehanje delovnega razmerja, ugovor delavca zoper tak sklep pa bi celo odložil datum prenehanja delovnega razmerja do njegove dokončnosti.

Predvsem pa je pri odločitvi v konkretni zadevi pomembno to, da delavka že pred 21.3.1995, kot zadnjim dnem njenega delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki, ni bila več na delu in torej kasneje tudi ni ostala na delu pri toženi stranki (saj je bila zaradi posledic nesreče pri delu bolniško odsotna), zaradi česar v skladu z določbo 1. odst. 18. člena ZDR (po katerem mora delavec ostati na delu) ni mogoče šteti, da je podan razlog za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Na drugačno razlago te določbe tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka tožnico odjavila za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zdravstveno varstvo šele en mesec po prenehanju delovnega razmerja (odjava je bila dne 20.4.1995, vendar za nazaj, od 21.3.1995), niti to, da ji je delovno knjižico izročila šele kasneje, seveda pa bi tožena stranka zaradi takšnega ravnanja lahko odškodninsko odgovarjala.

Pritožba tožene stranke nadalje utemeljeno opozarja na dejstvo, ki izhaja že iz izpovedi tožnice same, da je le-ta pri razgovoru za x.y. dne 4.5.1995 točno vedela, da ji je potekel čas, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, prav tako pa tudi, da pravica do nadomestila ni vezana zgolj na delovno razmerje. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS št. 79/94, 73/95, ki so veljala v času spornega razmerja) v 3. odst. 136. člena določajo, da zavarovancu, ki mu med začasno zadržanostjo z dela preneha delovno razmerje, pripada nadomestilo plače še največ 30 koledarskih dni po prenehanju delovnega razmerja, če bi bil v tem času po oceni zdravniške komisije še nezmožen za delo, v primeru če je zadržanost z dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pa ima zavarovanec pravico do nadomestila celo ves čas nezmožnosti za delo.

Enako določa v 34. členu že Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS št. 9/92, 13/93).

Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo določbo 1. odst. 18. člena ZDR, v posledici česar je tudi napačno odločilo v zadevi in ugodilo tožničinim zahtevkom. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je tožničine zahtevke zavrnilo kot neutemeljene.

Ker tožena stranka ni priglasila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov je odločitev o teh odpladla, tožnica pa sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ki niti ni bil pomemben za odločitev v zadevi, sicer pa v sporu ni uspela (1. odst. 155. člena ZPP, v povezavi z 2. odst. 166. člena ZPP).