Jedro

Ker je bilo o spornem obdobju že pravnomočno odločeno in ima tožnik tudi v celoti pokrit bolniški stalež vse od spornega dne dalje, ni nobene podlage, da bi sodišče o istem obdobju ponovno odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo. Hkrati je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je toženec odločil, da je nezmožen za delo v času od 19. 5. 2018 do 22. 6. 2018 zaradi bolezni, pri čemer je kot prvi dan začasne zadržanosti od dela navedel 25. 10. 2017, s čemer pa se ne strinja, saj je prvi dan začasne zadržanosti od dela lahko le 5. 1. 2015. Od 5. 1. 2015 dalje je ves čas v bolniškem staležu in ni bilo nobenega razloga za prekinitev staleža, posledično pa se torej ne more določiti nov prvi dan začasne zadržanosti od dela. Da ni bilo nobene prekinitve staleža oziroma začasne zadržanosti od dela, je tožnik nedvomno dokazal in predlagal vpogled v spis IV Ps 1479/2017, pri čemer med drugim iz obrazložitve sklepa izhaja, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav se v njem med drugim nahaja izvedensko mnenje dr. A.A. izdelano v zadevi IV Ps 1479/2017. Iz obrazložitve sklepa nekako tudi izhaja tudi stališče sodišča, da je tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu od 5. 1. 2015, kar tožnik sicer pozdravlja, vendar pa je prepričan, da bi sodišče o tem moralo sprejeti odločitev, ne pa le o tem navesti v obrazložitvi sodne odločbe. Odločitev sodišča, ko je zavrglo tudi zahtevek tožnika pod točko 2 in posledično pod točko 3 zahtevka, je tako nesprejemljiva, saj ima tožnik nedvomno interes, da sodišče odloči s sodbo, kdaj je prvi dan začasne zadržanosti tožnika od dela in da je toženec dolžan slednje upoštevati pri uveljavitvi pravic tožnika iz odločb toženca. Sodišče je zavrglo zahtevek iz točke 2 in 3, ker tožba ne bi bila dopustna, upoštevajoč 181. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj naj bi prvi dan začasne zadržanosti od dela bilo pravno dejstvo in ne pravno razmerje in zaradi tega tožnik ne more vložiti ugotovitvene tožbe, s čemer pa se ne more strinjati. Nedvomna ugotovitev prvega dneva začasne zadržanosti od dela pomeni odločanje o pravici tožnika, sploh, ker je od te ugotovitve odvisno med drugim tudi vprašanje glede višine nadomestila tožnika za čas začasne zadržanosti od dela. Ni mogoče zatrjevati, da nima tožnik pravne koristi od vložitve tožbe oziroma da se ugotovi prvi dan začasne zadržanosti od dela s sodno odločbo in se tožnik s stališčem sodišča, da nima pravnega interesa, ne strinja. V zvezi s stališčem, kot ga je zavzel toženec, ki v odgovoru na tožbo govori o datumu 25. 10. 2017, prilaga odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 17. 8. 2018, kjer je bilo odločeno za čas od 28. 7. 2018 do 13. 10. 2018 in je zdravstvena komisija toženca odločila, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015. Nadalje prilaga odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 26. 10. 2018, kjer je bilo odločeno za čas od 14. 10. 2018 do 16. 11. 2018 in je zdravstvena komisija odločila, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015 in nenazadnje še odločbo imenovanega zdravnika z dne 13. 11. 2018, s katero je že imenovani zdravnik za čas od 17. 11. 2018 do 14. 12. 2018 odločil, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015. Ravno iz navedenega izhaja, da tudi za toženca ni več sporno, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015 in ne 25. 10. 2017 in bi bilo slednje potrebno ugotoviti tudi za sporno obdobje od 19. 5. 2018 do 22. 6. 2018. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo, s katero izpodbija dokončno odločbo toženca št. ... z dne 19. 6. 2018 in odločbo št. ... z dne 15. 5. 2018. Takšno tožbo je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe.

5. Po 274. členu ZPP po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

Po citirani določbi se torej tožba zavrže, če zadeva ne spada v sodno pristojnost, če je bila tožba vložena prepozno, če o tožbenem zahtevku že teče pravda in tudi če stranka nima pravne koristi za vložitev tožbe ter v primeru, da je stvar pravnomočno razsojena.

6. Za slednjo pravno situacijo gre po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v konkretnem primeru.

7. Tožnik uvodoma citiranih odločb z dne 19. 6. 2018 in z dne 15. 5. 2018 ne izpodbija zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo, pač pa le glede datuma pričetka začasne nezmožnosti. S citirano dokončno odločbo je drugostopni organ tožnikovi pritožbi, vloženi zoper prvostopno odločbo z dne 15. 5. 2018 ugodil in odločil, da je tožnik v obdobju od 19. 5. 2018 do 22. 6. 2018 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Torej je bilo odločeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo poln delovni čas in ne za skrajšan delovni čas, kot je odločil imenovani zdravnik z odločbo z dne 15. 5. 2018. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v odločbah z dne 19. 6. 2018 in 15. 5. 2018 zgolj v obrazložitvah navedeno, da je prvi dan tožnikove zadržanosti od dela 25. 10. 2017. Določitev prvega dneva začasne nezmožnosti za delo zgolj v obrazložitvi je sodišče štelo kot obvestilo in neobvezujoče za stranke. Takšnemu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 9. Vendar navedeno ni ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, pač pa dejstvo, da je sodišče glede obdobja od 8. 7. 2017 do 24. 10. 2017 odločilo s pravnomočno sodbo opr. št. IV Ps 1479/2017 z dne 18. 6. 2018. To je s sodbo, na katero se je tožnik skliceval v tožbi in navajal dejansko stanje ugotovljeno v citirani sodbi.

10. Pritožbeno sodišče je v drugem identičnem sporu, ko je tožnik enako, kot v tem sporu, uveljavljal določitev prvega dneva začasne nezmožnosti za delo 5. 1. 2015, namesto 25. 10. 2017, zavzelo prav takšno stališče, da je za odločitev odločilno prav dejstvo, da je bilo o spornem obdobju že pravnomočno odločeno.

11. Ker je bilo o spornem obdobju že pravnomočno odločeno in ima tožnik tudi v celoti pokrit bolniški stalež vse od 5. 1. 2015, ni nobene podlage, da bi sodišče o istem obdobju ponovno odločalo. Pri tem navedbe v odgovoru na pritožbo niso relevantne.

12. V zvezi s finančnimi posledicami, konkretno glede nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, pa je že sodišče temeljito in tudi pravilno pojasnilo in hkrati poudarilo, da gre v tožnikovem primeru za neprekinjen bolniški stalež vse od 5. 1. 2015 in da gre za dejanski stan iz drugega odstavka 231. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila).

13. Glede na navedeno je pravilno tožba v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavržena, ne sicer zaradi pomanjkanja pravnega interesa, temveč zato, ker je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.