Jedro

Zakon zastaranja vodenja inšpekcijskega postopka in izvršb v gradbenih zadevah ne določa. Razlog za takšno ureditev je v tem, da je izdajanje inšpekcijskih odločb in njihova izvršitev v javnem interesu. Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa, razen ko se tej okoliščini pridružijo tudi druge, ki vplivajo na presojo zakonitosti gradnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-1338/2018-10 z dne 20. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 469,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe Inšpektorata za okolje in prostor je prvostopni organ v točki 1. izreka ugotovil, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Maribor, št. 356-02-08-67/02-KM z dne 20. 6. 2002, s katero je bilo v 1. točki izreka te odločbe inšpekcijskemu zavezancu A. A. naloženo, da mora v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti pritlični objekt tlorisnih mer 8,90 x 7,20 + 9,10 x 9,00 metrov, s streho dvokapnico, ki je grajen kot plomba med dvema gospodarskima objektoma in vzpostaviti zemljišče ..., parc. št. 17/1 (...) v prejšnje stanje, postala dne 23. 9. 2002 izvršljiva in se dovoli njena izvršba. V točki 2. izreka je prvostopni organ odločil, da bo v primeru, če tožnik naložene obveznosti odstranitve zgoraj navedenega objekta ne bo izvršil in vzpostavil zemljišča v prejšnje stanje v roku 160 dni po vročitvi tega sklepa, opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec na stroške inšpekcijskega zavezanca. V točki 3. in 4. izreka je organ še odločil, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep, pritožba zoper ta sklep pa ne zadrži izvršbe.

2. Iz obrazložitve prvostopnega akta izhaja, da je gradbena inšpektorica na inšpekcijskem pregledu dne 17. 4. 2018 ugotovila, da tožnik ni izvršil naložene obveznosti iz inšpekcijske odločbe št. 356-02-08-67/02-KM z dne 20. 6. 2002 in odstranil spornega objekta. V zvezi s predloženim sklepom št. 356-02-01-118/2004-5202 z dne 28. 1. 2004 o ustavitvi upravnega postopka v zvezi z uporabo gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 17/2 in 17/1 k.o. ... je prvostopni organ navedel, da se omenjeni sklep ne nanaša na obravnavani pritlični objekt tlorisnih izmer 8,90 x 7,20 + 9,10 x 9,00 metrov, saj se je gradnja le-tega pričela po letu 1967. Prvostopni organ je še ugotovil, da je postala odločba z dne 20. 6. 2002 izvršljiva dne 23. 9. 2002, zato so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe iz prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožeča stranka je zoper zgoraj navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 0612-219/2018-2 z dne 16. 4. 2019 zavrnilo in obrazložilo, da o zastaranju, ki ga uveljavlja pritožnik ni mogoče govoriti, saj zakon česa takega ne določa, rok 30 dni za izdajo sklepa o izvršbi po izvršljivosti odločbe pa je v drugem odstavku 290. člena ZUP določen tako, da ne povzroča nobenih posledic, saj določa tudi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z lastništvom na sporni nepremičnini, saj je bil ukrep izrečen inšpekcijskemu zavezancu A. A. kot investitorju predmetne gradnje in ne kot lastniku predmetne nepremičnine, zato je slednji v skladu z 286. členom ZUP tisti, ki je dolžan izpolniti obveznost. 4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitve pravil postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je terjatev po inšpekcijski odločbi z dne 20. 6. 2002 zastarala, saj je od njene izvršljivosti poteklo 17 let. Zastaranje je nastopilo na podlagi analogne uporabe 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki govori o zastaranju judikatnih terjatev v desetih letih. Glede na to, da je postala inšpekcijska odločba izvršljiva 23. 9. 2002, je njena izvršitev zastarala že 23. 9. 2012. 5. Nadalje tožeča stranka zatrjuje, da izvršitev inšpekcijske odločbe po veljavni pravni ureditvi ni več mogoča. Sporni objekt, ki bi se naj porušil, je prizidek s streho dvokapnico, s katero je tožnik zgolj pokril greznico, prej pa sta bila na tem mestu deponija gnoja in koruznik. Le-ta po novem Gradbenem zakonu (v nadaljevanju GZ) in Uredbi o razvrščanju objektov predstavlja enostavni objekt, za katerega pa gradbeno dovoljenje ni več potrebno, zaradi česar je prvostopni organ tožnika tudi zmotno pozival (dne 11. 5. 2018) na predložitev gradbenega dovoljenja. Prav tako je tožeča stranka pojasnila, da ni lastnica zemljišča, na katerem sporni objekt stoji, zato zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi ne more podati. Postopek dedovanja po pokojni B. B., ki je do ½ solastnica nepremičnine parc. št. 17/1 še ni zaključen, saj je tožnik vložil ustavno pritožbo, s katero je uveljavljal nezakonitost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero je pokojna B. B. za primer smrti na C. C. prenesla ½ delež na nepremičnini parc. št. 17/1 in 17/2 k.o. ..., na kateri sporni objekt stoji. Preostala ½ nepremičnine je predmet zakonitega dedovanja med tožnikom in C. C. Glede na to, da zapuščinski postopek še ni zaključen, tožnik še ni postal lastnik nepremičnine, na kateri sporni objekt stoji, zato gradbenega dovoljenja ne more pridobiti.

6. Nadalje tožnik razpolaga z lokacijsko informacijo iz leta 2008, iz katere je razvidno, da sporni objekt predstavlja pomožni kmetijski objekt – zbiralnik gnojnice, ki je po namenu razvrščen pod enostavni objekt, za katerega niti po prejšnjem Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1),1 niti po sedanjem GZ ni potrebno gradbeno dovoljenje. Ker je bil sporni objekt zgrajen na podlagi lokacijskega dovoljenja, tudi nikoli niso bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po takrat veljavnem prvem odstavku 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN).

7. Prvostopenjski organ se po navedbah tožeče stranke tudi napačno opira na prvi odstavek 106. člena GZ, ki določa, da se postopki začeti pred začetkom uporabe ZGO-1 končajo po določbah ZGO-1. V konkretnem primeru bi namreč moral prvostopenjski organ uporabiti določilo drugega odstavka 106. člena GZ, ki določa, da se inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami tega zakona ne pomeni več kršitev ustavijo po uradni dolžnosti. Odločba prav tako ni obrazložena.

8. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe odpravi ter postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj sodišče tožeči stranki prisodi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

10. V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na seji dne 9. 2. 2022 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

11. Sodišče je nato nadaljevalo s postopkom in dne 10. 3. 2022 opravilo glavno obravnavo, saj je bilo relevantno dejansko stanje med strankama sporno (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožena stranka se glavne obravnave ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila, zato je sodišče obravnavo opravilo v njeni odsotnosti. Sodišče je zato pripravljalno vlogo, ki jo je tožeča stranka vložila na glavni obravnavi, in v kateri je dodatno obrazložila svoja pravna in dejanska naziranja, toženi stranki vročilo skupaj s to sodbo.

12. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika kot stranko. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče zaključuje, da je tožba utemeljena.

13. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da je izpodbijani sklep neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, ker prvostopenjski organ svoje odločitve, zakaj so podani pogoji za izvršitev odločbe ni obrazložil. Tako iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, kot tudi iz drugostopenjske odločbe jasno izhaja, da sta organa zavrnila ugovore tožeče stranke o tem, da bi nastopilo zastaranje terjatve, prav tako je prvostopni organ ugotovil, kdaj je nastopila izvršljivost odločbe gradbenega inšpektorata, to pa je v zadevi izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe bistveno. Pomembno je, ali je tožnik z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti, to je odstranitev spornega objekta, izpolnil, pri čemer je inšpekcijski organ ob kontrolnem pregledu ugotovil, da te naložene obveznosti tožnik ni izvršil. Tožnik pa tej ugotovitvi ne oporeka. Tako ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 14. Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o dovolitvi izvršbe, ki je predmet spora v obravnavani zadevi, niso pravno odločilni razlogi, ki se po vsebini nanašajo na nepravilnosti in nezakonitosti inšpekcijske odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, in kar uveljavlja tožeča stranka v tožbi, ko navaja, da je bil sporni objekt zgrajen na podlagi lokacijskega dovoljenja, zato nikoli niso bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa (odločba št. 356-02-08-67/02-KM) po takrat veljavnem prvem odstavku 73. člena ZUN. Te navedbe so v tem upravnem sporu, kjer izpodbijano odločbo predstavlja sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, na katerem je klavzula o izvršljivosti (dne 23. 9. 2002), pravno nerelevantne. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 292. člena ZUP, ki določa, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

15. Zaradi zgoraj obrazloženega, je posledično po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovor, ki se nanaša na način izvršbe; ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen). Tak ugovor je tudi ugovor zastaranja terjatve.2 Gre za ugovor, da je po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti upravne odločbe prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti in se kot tak nanaša na okoliščine, ki so nastopile po izdaji izvršilnega naslova (v obravnavani zadevi odločbe urbanistične inšpektorice) in hkrati pomenijo oviro za prisilno izvršitev. Zastaranje je sicer materialnopravni ugovor, zato ni pomembno, da ZUP tega ugovora ne določa posebej.3 Ker pa gre za ugovor zastaranja v upravnem pravu, mora biti zastaranje posameznih terjatev iz upravnih odločb urejeno v posameznem materialnem zakonu (kot je npr. določeno v Zakonu o davčnem postopku - ZDavP-2).

16. V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija sklep o dovolitvi upravne izvršbe, katerega podlago predstavlja odločba urbanistične inšpektorice št. 356-02-08-67/02-KM z dne 20. 6. 2002, ki je bila izdana zaradi nespoštovanja takratne gradbene zakonodaje po določbi prvega odstavka 73. člena ZUN, ki je določal ukrepe urbanistične inšpekcije v primeru nelegalne gradnje. Zato bi bili za vprašanje zastaranja terjatve iz odločbe urbanistične (danes gradbene) inšpektorice z dne 20. 6. 2002 bistveni ZUN, takrat veljavni Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), nadalje ZGO-1 ali sedaj veljavni GZ, prav tako pa tudi danes veljavni ZIN. Vendar pa noben od teh zakonov ne določa zastaranja vodenja inšpekcijskega postopka in izvršb v gradbenih zadevah. Razlog za takšno ureditev je po presoji sodišča v tem, da je izdajanje inšpekcijskih odločb in njihova izvršitev v javnem interesu.4 Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa, razen ko se tej okoliščini pridružijo tudi druge, ki vplivajo na presojo zakonitosti gradnje (npr. da se spremenijo predpisi, ki dopuščajo, da se objekt gradi, oziroma da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja, pred spremembo pa to ni bilo mogoče).5

17. Ker se v obravnavani zadevi izvršuje odločba takratne urbanistične inšpektorice in kot je obrazloženo, ne gre za terjatev iz civilnopravnega razmerja, pač pa iz upravnopravnega razmerja, kjer je v ospredju javni interes, so neutemeljena tudi tožbena zatrjevanja, da bi bilo treba uporabiti 10 letni zastaralni rok, ki je v 356. členu OZ določen za zastaranje civilnih judikatnih terjatev.

18. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da lastništvo nepremičnine, na kateri stoji sporni objekt, ki bi ga moral tožnik po inšpekcijski odločbi odstraniti, v obravnavani zadevi ni pomembna okoliščina, pač pa dejstvo da inšpekcijski zavezanec ni izpolnil obveznosti po inšpekcijski odločbi, ki je postala izvršljiva. Kot je zgoraj obrazloženo, je predmet spora izvršba inšpekcijskega ukrepa, ki je bil izrečen po prvem odstavku 73. člena ZUN, ker je tožnik kot investitor gradnje na parc št. 17/1 k.o. ... gradil brez lokacijskega dovoljenja. Prvi odstavek 50. člena takrat veljavnega ZUN je namreč določal, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje. Prvi odstavek 73. člena ZUN pa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. 19. Kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, je zavezanec po inšpekcijski odločbi tožnik, ki je bil tudi investitor objekta, kar med strankama ni sporno, zato je slednji tudi zavezanec za izpolnitev naloženega. Navedeno izrecno izhaja iz sedaj veljavnega 79. člena GZ, ki določa, da je inšpekcijski zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora investitor, le če je ta neznan, se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja. Prav tako navedeno izhaja iz prvega odstavka 92. člena GZ, enako določbo pa je imel do dne 31. 5. 2018 veljavni 157. člen ZGO-1, ki določa še druge sankcije pri nelegalni gradnji. To je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki ga je v prvi vrsti dolžan plačati investitor nelegalne gradnje. Tožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

20. Tožeča stranka pa se utemeljeno sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da je tožena stranka nepravilno uporabila prvi odstavek 106. člen GZ, ne pa drugega odstavka, ki je relevanten. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tako po določbah ZGO-1, kot tudi po GZ sporni objekt enostavni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno in je treba postopek izvršbe ustaviti.

21. Drugi odstavek 106. člena GZ določa, da se inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami tega zakona ne pomenijo več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Ta določba omogoča ustavitev postopkov (tako inšpekcijskih, v katerih izvršilni naslov lahko nastane, kot tudi izvršilnih postopkov, začetih na podlagi že izdanih inšpekcijskih odločb), če dejanje več ne pomeni kršitve po veljavnem GZ.6 Po tej določbi ustavitev ne velja zgolj za odprte inšpekcijske postopke, v katerih inšpekcijska odločba o odpravi kršitve še sploh ni bila izdana, pač pa tudi za prej začete izvršbe, na podlagi že pravnomočnih in izvršljivih inšpekcijskih odločb. Sodišče ne vidi nobenega razumnega razloga, da ta določba ne bi veljala tudi za začete izvršilne postopke po uveljavitvi GZ v okoliščinah kot je obravnavani, ko je bila inšpekcijska odločba pravnomočno izdana znatno pred uveljavitvijo GZ (niti v času veljavnosti ZGO-1). Nadalje, če določba drugega odstavka 106. člena GZ velja ob presoji vprašanja, ali se iz razloga, ker ukrep ne pomeni več kršitve po GZ, že začeta izvršba ustavi po uradni dolžnosti, mora ob pravilni ustavnoskladni razlagi veljati tudi ob presoji, ali je izvršbo, na podlagi takšne inšpekcijske odločbe mogoče dovoliti.

22. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi inšpekcijski postopek tekel znatno pred začetkom uporabe GZ, ki je bil objavljen v Ur. l. RS št. 61/17 dne 2. 11. 2017, uporabljati pa se je začel dne 1. 6. 2018. Sporna inšpekcijska odločba z dne 20. 6. 2002, ki bi se naj po izdanem izpodbijanem sklepu o dovolitvi izvršbe izvršila, ni bila izdana niti v času veljavnosti ZGO-1, pač pa v času veljavnosti ZGO7 in ZUN,8 ki je pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja predvideval še pridobitev lokacijskega dovoljenja, to je dovoljenja, da je gradnja dopustna na določeni lokaciji. Po takrat veljavnem 36. členu ZGO je namreč moral investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim predložiti pravnomočno lokacijsko dovoljenje.9

23. V obravnavani zadevi, ko je bila izvršba odločbe urbanistične inšpektorice iz leta 2002 začeta z izpodbijanim sklepom dne 20. 9. 2018 v času veljavnosti GZ, in je torej od izdaje te inšpekcijske odločbe do začetka izvršbe preteklo več kot 16 let, pri čemer je v tem času prišlo do bistvenih večkratnih sprememb zakonodaje na tem področju (dne 1. 1. 2003 je začel veljati ZGO-1, dne 1. 6. 2018 pa GZ), se glede na določbo drugega odstavka 106. člena GZ, ki določa ustavitev inšpekcijskega postopka ali postopka izvršbe, ki v skladu z določbami GZ več ne pomeni kršitve, zastavlja vprašanje, ali je izvršba sporne inšpekcijske odločbe z dne 20. 6. 2002 sploh dopustna. Tožnik je namreč zatrjeval, da niti po ZGO-1 za sporni objekt ne bi potreboval gradbenega dovoljenja, saj iz priložene lokacijske informacije št. 3501-225/2008 z dne 6. 3. 2008 izhaja, da na parc. št. 17/1 k.o. ... gre za enostavni objekt (pomožni objekt – pomožni kmetijski objekt – zbiralnik gnojnice).

24. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in sicer ali tak objekt, kot je sporni pritlični objekt tlorisnih izmer 8,90m x 7,20m + 9,10m x 9,00 m s streho dvokapnico, ki je grajen kot plomba med dvema gospodarskima objektoma na parc. št. 17/1 k.o. ... predstavlja nelegalno gradnjo po določbah veljavnega GZ. Če gradnja takšnega objekta po veljavni gradbeni zakonodaji več ne pomeni kršitve, izvršba inšpekcijske odločbe ni dopustna.

25. Po obrazloženem je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo slednji moral uporabiti pravilno materialno pravo in raziskati dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri.

26. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 385,00 EUR in 84,70 EUR kot povračilo za 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik, ki je davčni zavezanec, zadeva pa je bila rešena na glavni obravnavi.

1 Ur. l. RS št. 110/2002 in spremembe. 2 Tako sodne odločbe VSRS I Up 319/2011 z dne 14. 12. 2011, I Up 312/2012 z dne 29. 11. 2012, I Up 429/2012 z dne 12. 12. 2012, I Up 100/2011 z dne 2. 3. 2011, I Up 99/2009 z dne 21. 10. 2009, X Ips 294/2010 z dne 25. 5. 2011, I Up 83/2013 z dne 4. 7. 2013, I Up 404/2013 z dne 30. 1. 2014, I Up 509/2013 z dne 8. 5. 2014, I Up 64/2015 z dne 13. 5. 2015 in X Ips 242/2014 z dne 21. 12. 2015. 3 Tako sodba in sklep VSRS X Ips 242/2014 z dne 21. 12. 2015. 4 Tako sodbe UPRS III U 151/2015 z dne 11. 9. 2015, I U 1361/2012 z dne 4. 4. 2013, in II U 495/2011 z dne 17. 10. 2012. 5 Tako sodba UPRS I U 1361/2012 z dne 4. 4. 2013. 6 Predlog Gradbenega zakona iz prve obravnave EVA: 2015-2550-0004 je imel v 103. členu v drugem odstavku bolj natančno opredelitev, kot je bila nato sprejeta v drugem odstavku 106. člena GZ. Drugi odstavek Predloga GZ je določal: „Inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred uveljavitvijo tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami tega zakona ne pomeni več kršitve, **glede katere bi ukrepal gradbeni inšpektor,** se ustavijo po uradni dolžnosti.“ 7 Ur. l. SRS št. 34/84 s spremembami. 8 Ur. l. SRS št. 18/84 s spremembami. 9 Po sedaj veljavnem 43. členu GZ pa se ta pogoj, in sicer ali je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov in z določbami predpisov o urejanju prostora, ugotavlja v okviru izdaje gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 43. člena GZ) in zanj ni več predviden posebni postopek z izdajo posebnega dovoljenja.