Jedro

Za utesnitev izvršbe ZIZ v 43. členu ne zahteva nobene obrazložitve, zaradi česar ob presoji zahtevka za povrnitev stroškov za vlogo z vidika njihove potrebnosti vloge ni utemeljeno obravnavati kot obrazložene, ne glede na to, da je v njej naveden tudi obračun terjatve. Za neobrazložene vloge pa ZOdvT ne predvideva nagrade.

Predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom se stroškovno ovrednoti enako kot predlog za izvršbo. Gre namreč za vsebinsko sorodna predloga, zaradi česar ni razloga, da bi predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ovrednotili kot „druge obrazložene vloge“ iz tar. št. 3464 do 3466 Tarife ZOdvT. Zato je treba uporabiti tar. št. 3460, ki predpisuje količnik 0,3 nagrade glede na vrednost predmeta iz 12. člena ZOdvT.

Tar. št. 1200 Tarife ZOdvT razume višje sodišče tako, da se količnik 0,3 za vsako dodatno stranko prišteje h količniku, predpisanem za postopek po posamezni tarifni številki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu 3. točke izreka (to je v delu, v katerem niso bili priznani stroški nad 48,98 EUR do višine 209,95 EUR) spremeni tako, da se odmera nadaljnjih izvršilnih stroškov zviša za 90,99 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbeni stroški upnikov se kot nadaljnji izvršilni stroški odmerijo na 13,84 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo za 19. 5. 2009 plačan znesek 1.969,75 EUR (1. točka izreka), dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom (2. točka izreka), ter odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških upnika, ki jih je odmerilo na 48,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Proti zavrnilnemu stroškovnemu delu 3. točke izreka sklepa so se pravočasno pritožili upniki po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Uveljavljajo napačen izračun stroškov za sestavo vloge z dne 28. 9. 2009 in uporabo nepravilne materialne podlage za ovrednotenje te vloge. Ker gre za novo sredstvo izvršbe, je treba uporabiti tar. št. 3460 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in ne 3464. Za to vlogo bi moralo sodišče priznati, ob upoštevanju, da gre za zastopanje treh strank, in 20 % DDV, skupaj znesek 139,97 EUR. Ne strinjajo se s stališčem sodišča prve stopnje, da vloga z dne 20. 8. 2009 ni obrazložena in bi sodišče moralo priznati izvršilne stroške za to vlogo po tar. št. 3464, upoštevaje zastopanje treh strank in 20 % DDV v skupnem znesku 69,98 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče najprej ugotavlja, da upniki, ne glede na to, da so v splošnem delu pritožbe navedli, da izpodbijajo zavrnilni stroškovni del 3. točke izreka sklepa, izpodbijajo sklep le glede razlike med odmerjenimi stroški v višini 48,98 EUR in 209,95 EUR (toliko znaša seštevek zneskov, ki so jih v pritožbi navedli kot tisti, ki jim pripadajo za vlogi z dne 20. 8. 2009 in 28. 9. 2009). V navedenih vlogah so upniki podali višji stroškovni zahtevek, in sicer v vlogi z dne 20. 8. 2009 v višini 174,96 EUR in v vlogi z dne 28. 9. 2009 v višini 349,92 EUR. Višje sodišče je tako štelo, da se zavrnilni stroškovni del 3. točke izreka sklepa izpodbija le v okviru zahtevka, podanega v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo stroškovni zahtevek, podan v vlogi, datirani z 20. 8. 2009. Za utesnitev izvršbe ZIZ v 43. členu ne zahteva nobene obrazložitve, zaradi česar ob presoji zahtevka za povrnitev stroškov za vlogo z vidika njihove potrebnosti (peti odstavek 38. člena ZIZ) vloge ni utemeljeno obravnavati kot obrazložene, ne glede na to, da je v njej naveden tudi obračun terjatve. Za neobrazložene vloge pa ZOdvT ne predvideva nagrade.

Višje sodišče pa se strinja s pritožnikovimi trditvami, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo stroške za vlogo, datirano z 28. 9. 2009. ZOdvT v podpoglavju 4.6. Tarife povzema ureditev prej veljavne tar. št. 27 Odvetniške tarife in posebej ne predpisuje nagrade za predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Zato višje sodišče ne vidi razloga za spremembo dosedanjega stališča, da se predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom stroškovno ovrednoti enako kot predlog za izvršbo. Gre namreč za vsebinsko sorodna predloga, zaradi česar po mnenju višjega sodišča ni razloga, da bi predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ovrednotili kot „druge obrazložene vloge“ iz tar. št. 3464 do 3466 Tarife ZOdvT. Zato je treba uporabiti tar. št. 3460, ki predpisuje količnik 0,3 nagrade glede na vrednost predmeta iz 12. člena ZOdvT.

V konkretnem primeru je glede na vrednost predmeta šteti kot osnovo znesek 243,00 EUR (količnik 1,0), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nadalje so upniki predlagali povišanje nagrade za zastopanje več oseb v skladu s tar. št. 1200 Tarife ZOdvT, pri čemer pa so nepravilno predlagali uporabo skupnega količnika 1,12, saj so šteli, da gre za zastopanje treh strank in zakonite zastopnice, pravilno pa je, da gre za zastopanje treh strank, torej za povečanje količnika 0,3 še za dve stranki. Sodišče prve stopnje je opravilo napačen izračun, ko je osnovo 243,00 EUR najprej pomnožilo s količnikom 0,15 (pravilno bi bilo 0,3), nato pa še s količnikom 1,12. Višje sodišče le pripominja, da za uporabo količnika 1,12 ni nobene podlage in je tudi predlog upnikov v tem delu napačen.

V skladu s tar. št. 1200 Tarife ZOdvT se nagrada za postopek ali nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za 0,3, kadar gre za nagrade v spremenljivih zneskih, z omejitvami iz 1. do 5. točke te tarifne številke. To določbo razume višje sodišče tako, da se količnik 0,3 za vsako dodatno stranko prišteje h količniku, predpisanem za postopek po posamezni tarifni številki (prim. tudi obrazložitev predloga Zakona o odvetniški tarifi k tar. št. 1200, poročevalec DZ št. 28/2008). V konkretnem primeru bi to pomenilo, da se h količniku 0,3 po tar. št. 3460 prišteje količnik 0,6 za zastopanje dveh dodatnih strank, skupaj bi se torej upošteval količnik 0,9. Upniki tako v pritožbi pravilno uveljavljajo uporabo tar. št. 3460 Tarife ZOdvT za nagrado za predlog, drugače, kot je bilo prej obrazloženo, pa predlagajo uporabo tar. št. 1200 Tarife ZOdvT, saj obračunavajo količnik 0,6 od količnika 0,3 (to znese 0,18) in ta količnik prištevajo h količniku 0,3 ter obračunajo nagrado od 243,00 EUR s količnikom 0,48. Zato je znesek, za katerega v pritožbi uveljavljajo, da jim pripada, nižji, kot bi jim šel po prej obrazloženem, tudi višje sodišče pa je vezano na zahtevek pritožnika in je zato pritožbi ugodilo za razliko med zahtevanim skupnim zneskom 139,97 EUR in priznanim v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa v znesku 48,98 EUR, to je v višini 90,99 EUR.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz prvega odstavka izreka tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, petem odstavku 38. člena ZIZ ter ZOdvT. Upniki so predlagali nagrado za redno pravno sredstvo po tar. št. 3468, povečano za količnik 0,6 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT v skupni višini 233,28 EUR, povečano za 20 % DDV. Nepravilno so kot vrednost predmeta upoštevali višino terjatve, ki se izterjuje, saj se v pritožbenem postopku obravnava le zavrnilni del odločitve o stroških postopka, ki v okviru pritožbenega zahtevka znaša 160,97 EUR (69,98 EUR + 139,97 EUR – 48,98 EUR). Upoštevaje navedeni znesek znaša nagrada po količniku 1,0 po tabeli iz 12. člena ZOdvT 17,00 EUR, upoštevaje količnik 0,6 iz tar. št. 3468 ter 0,6 iz tar. št. 1200 (skupaj torej količnik 1,2) to pomeni znesek 20,40 EUR, z upoštevanjem 20 % DDV pa 24,48 EUR, če bi upniki s pritožbo v celoti uspeli. Ker pa njihov uspeh znaša 56,53 % (160,97 EUR = 100 %; 90,99 EUR = 56,53 %), jim je treba sorazmerno temu priznati 13,84 EUR pritožbenih stroškov kot za izvršbo potrebnih stroškov.