Jedro

Presoja kršitve pravice do uporabe svojega jezika.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000,00 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega N.M. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ-77 in mu za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen enega leta zapora ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 20.2.2001 do 23.2.2001 do 12.20 ure. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 417.749,00 SIT.

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo obsojenčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kazniva dejanja pravno opredelilo po 1. odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (KZ), obsojencu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ za vsako od posameznih kaznivih dejanj določilo kazen šest mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen enega leta in desetih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v času štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče vodilo postopek v jeziku, ki ni v uradni rabi, torej v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in "ustreznega člena Ustave Republike Slovenije (Ustave)". Zahteva predlog ne vsebuje, ampak navaja, da tak sodni postopek "ne more imeti podpore in ga je potrebno razveljaviti v celoti".

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zato kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega N.M. zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je obsojenec tujec, ki ne govori slovenskega jezika, da se je v postopku pravici do prevajanja v materni jezik odpovedal in da sodišče "ni imelo prisotnega prevajalca ob izpovedovanju zastopanega", iz zapisnikov pa da se da razbrati, da je bil obsojenec zelo aktiven. Na tej podlagi vložnik sklepa, da je "nesporno", da se je obsojenec zagovarjal v materinem jeziku, da pa so v zapisniku njegove izpovedbe in vprašanja zapisana v slovenščini, tudi izrazi in pojmi, ki jih obsojenec kljub pogovornem znanju slovenskega jezika "ne bi nikdar znal uporabljati". Na tej podlagi ponuja sklep, ki da je "nesporen," da je predsednik senata na zapisnik prevajal izpovedbe in vprašanja "zastopanega" ter na ta način kršil navedeno procesno določbo in ustrezni člen Ustave.

Po 11. členu Ustave je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območju občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Iz te ustavne določbe je izpeljana tudi določba 6. člena ZKP, ki predpisuje, da kazenski postopek teče v slovenskem jeziku, če pa je pri sodišču v skladu z Ustavo v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko na način, določen z zakonom, kazenski postopek teče tudi v jeziku te narodne skupnosti.

V obravnavani zadevi je postopek tekel v slovenskem jeziku in je že na tej točki mogoče ugotoviti, da je zahteva, kolikor na tej podlagi uveljavlja kršitev zakona, neutemeljena.

Iz zahteve je razvidno, da vložnik po vsebini uveljavlja kršitev 8. člena ZKP, ki je izvedena iz pravice do uporabe svojega jezika (62. členu Ustave). Po navedeni zakonski določbi imajo stranke, priče in drugi udeležencu v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. O pravici do prevajanja je treba osebe iz prejšnjega odstavka poučiti; te se lahko prevajanju odpovedo, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile. Prevaja sodni tolmač.

Obsojeni N.M. je bil pred zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom poučen o pravici do uporabe materinega jezika. Nato je izjavil, da se tej pravici odpoveduje ter da soglaša, da se zaslišanje opravi v slovenskem jeziku, ki ga "obvlada", pri čemer je pojasnil, da je v Sloveniji živel in delal osem let. Ugovor zoper obtožnico je vložil v srbskem jeziku, sodišče pa je to vlogo prevedlo in ugovor nato zavrnilo. Tudi pred začetkom glavne obravnave je bil obsojenec poučen o pravici do tolmača, izjavil je, da se ji odpoveduje, ker slovenski jezik razume. Ko je obsojenčev zagovornik predlagal zaslišanje prič L.Đ. in Z.M., je navedel, da bo za njuno zaslišanje potreben tolmač za srbohrvaški jezik, ker slovenščine ne razumeta. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, obsojenec in njegov zagovornik z vidika obsojenčevega znanja slovenskega jezika zadeve nista problematizirala. Šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki jo je obsojenec prav tako vložil v srbskem jeziku, je prvič zatrdil, da je med postopkom govoril v materinem jeziku, ker slovenščine ne obvlada v tolikšni meri, da bi se lahko branil pred obtožbo. Višje sodišče je tak pritožbeni očitek zavrnilo z navedbami, da se je obsojenec pravici do tolmača odpovedal, da je iz vsebine zapisnikov o posameznih procesnih dejanjih, pri katerih je bil navzoč, razvidno, da ni nobenih okoliščin, ki bi v najmanjši meri kazale, da bi imel kakršnekoli probleme z razumevanjem dogajanja pred sodiščem. Njegovo intenzivno sodelovanje na glavni obravnavi, ko je zaslišanim pričam zastavljal številna in povsem smiselna vprašanja ter dajal tudi pripombe na njihove izpovedbe, v zaključni besedi pa obširno analiziral dokaze, izvedene na glavni obravnavi, nasprotno kažejo, da nobenih težav, ki bi izhajale iz nepoznavanja slovenskega jezika, obsojenec ni imel. Drugostopenjsko sodišče je utemeljeno poudarilo tudi to, da je bil v vseh procesnih dejanjih prisoten obsojenčev zagovornik, katerega naloga je tudi skrbeti za pravico obsojenca v postopku, ter da nobenih tovrstnih ugovorov ali pripomb ni podal. Glede na navedeno tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče na glavni obravnavi ravnalo v skladu z določbo 2. odstavka 8. člena ZKP. Vložnik ni izkazal, da obsojenec v postopku ni uporabljal slovenskega jezika in tudi ne, kar je nadaljnja logična posledica take ugotovitve, da je namesto sodnega tolmača obsojenčeve izpovedbe prevajal predsednik senata, saj to sploh ni bilo potrebno. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega N.M., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1.000,00 EUR. Pri odmeri zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.