Jedro

V ugotovljeni situaciji je obstajala dolžnost vrnitve po ZDen le glede solastninske pravice do 1/2 na spornem stanovanju. Prepoved razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen je lahko učinkovala le v takem obsegu, v enakem obsegu pa učinkuje tudi ničnost kupne pogodbe kot posledica kršitve prepovedi razpolaganja. Občina je s solastninsko pravico do druge polovice lahko prav to razpolagala, še več, po določbi 1. odstavka 117. člena SZ jo je bila dolžna prodati.

Ker se je izkazalo, da je kupna pogodba nična le glede solastninskega deleža 1/2, ta ugotovitev ne utemeljuje zahtevka za izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev. Vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi pomeni praviloma vrnitev lastninske pravice na istem premoženju. Če solastno premoženje med bivšimi solastniki ni bilo razdruženo v naravi, z vrnitvijo solastninskega deleža sicer res nastane razmerje, ki ga je treba urediti, vendar to ni v pristojnosti denacionalizacijskega organa, če ni sporazuma med vsemi bivšimi solastniki, pa tudi v pristojnosti pravdnega sodišča ne, ker se ta vprašanja med solastniki rešujejo po posebnih pravilih v nepravdnem postopku.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje - delno spremenita tako, da se primarni tožbeni zahtevek druge in tretje tožnice za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 17.11.1994 zavrne glede solastninskega deleža do 1/2 na stanovanju v pritličju desno stanovanjske hiše v Ljubljani, - delno spremeni tako, da se zavrne drugi del njunega primarnega tožbenega zahtevka proti tožencema M. in P. H. za izpraznitev tega stanovanja in njegovo izročitev prostega oseb in strani prvemu tožniku S. V. in - razveljavi glede stroškovne odločitve v izreku pod točko 2 prve sodbe.

II. V ostalem delu glede ugotovitve ničnosti kupne pogodbe z dne 7.11.1994 za solastninski delež do druge polovice na spornem stanovanju se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvi tožnik je v tožbi zatrjeval, da je takratna Občina ... 7.11.1994 sklenila kupno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I do 69/2003; SZ) z imetnico stanovanjske pravice I. H. za stanovanje v pritličju desno stanovanjske hiše v Ljubljani, vendar pa je glede tega stanovanja obstajala dolžnost vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I do 66/2000; ZDen). V denacionalizacijskem postopku je bil tožnikovi pokojni ženi z odločbo upravnega organa z dne 11.11.1993, popravljeno z odločbo z dne 16.3.1995, izročen v last in posest idealni solastninski delež 1/2 stanovanjske hiše, v kateri se nahaja tudi sporno stanovanje, in idealni solastninski delež do 1/2 na stavbnem zemljišču, stavbišču, dvorišču in vrtu, vse vpisano v vl. št. 634 k.o... Zaradi razpolaganja v nasprotju z 88. členom ZDen je prvi tožnik s tožbo proti desetim pravnim naslednicam Občine ... in dedičema pokojne I. H. primarno zahteval ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 7.11.1994 ter od dedičev I. H. izpraznitev in izročitev spornega stanovanja, podrejeno pa razveljavitev pogodbe in prav tako izpraznitev in izročitev spornega stanovanja. Med pravdo sta se glede na končani zapuščinski postopek po denacionalizacijski upravičenki tožniku kot njeni dedinji pridružili še druga in tretja tožnica.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo prvega tožnika v delu, ki se nanaša na njegov primarni tožbeni zahtevek. S sodbo je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku druge in tretje tožnice za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe in posledično za izpraznitev spornega stanovanja (izrek sodbe pod točko 1), zavrnilo je njun podrejeni tožbeni zahtevek in tudi podrejeni tožbeni zahtevek prvega tožnika (izreka pod točkama 4 in 5) ter odločilo o pravdnih stroških (izreka pod točkama 2 in 3). Sodišče druge stopnje je pritožbi vseh treh tožnikov ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe prvega tožnika v zvezi z njegovim primarnim tožbenim zahtevkom, odločitev o zavrnitvi njegovega podrejenega tožbenega zahtevka in o njemu naloženih pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka druge in tretje tožnice in v tem delu zadevo vrnilo v eventuelno novo sojenje. Zavrnilo pa je pritožbo prve toženke in pritožbo enajste toženke in dvanajstega toženca ter v izreku pod točkama 1 in 2 potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je še, da so pritožbeni stroški tožnikov nadaljnji pravdni stroški, o pritožbenih stroških tožencev pa ni odločilo. Odločitev o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka druge in tretje tožnice sta obe sodišči obrazložili s presojo, da je bilo ravnanje pogodbenic ob sklepanju kupne pogodbe z dne 7.11.1994 glede na vsebino obeh denacionalizacijskih odločb v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen, zaradi česar je pogodba nična in je zato treba vzpostaviti prejšnje stanje oziroma vrniti stanovanje dedinjama denacionalizacijske upravičenke.

Toženca M. in P. H. v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Revizija se ne strinja z razlogi, da je prodajalka razpolagala s podatki, da gre za premoženje, za katerega obstaja dolžnost vrnitve in da zaradi tega z njim ne bi smela razpolagati, kar naj bi pripeljalo do ničnosti. Ne strinja se tudi z razlogi, da najemničin vnuk A. H. nima statusa ožjega družinskega člana po prvem odstavku 6. člena SZ. Revizija povzema novelirano besedilo navedene zakonske določbe, ki med ožje družinske člane v smislu tega zakona vključuje tudi sorodnike do vključno drugega dednega reda, ki na dan uveljavitve tega zakona stalno, več kot dve leti živijo v ekonomski skupnosti s prejšnim imetnikom stanovanjske pravice. Toženca še povzemata svoje trditve v odgovoru na tožbo, da je A. H. kot vnuk prejšnje imetnice stanovanjske pravice spadal v ta ožji družinski krog in je bil tudi naveden v najemni pogodbi iz leta 1992. Če je že kupna pogodba res nična, potem je po prvem odstavku 125. člena SZ ostala še naprej v veljavi najemna pogodba. Zato revizija meni, da bi morali tožniki po 56. členu SZ po smrti najemnice z njim skleniti najemno pogodbo.

Opozarja še, da je glede obstoja ekonomske skupnosti med vnukom in imetnico stanovanjske pravice predlagal več dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki v odgovoru predlagajo njeno zavrnitev in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so bile ugotovitve, da je imetnica stanovanjske pravice I. H. najprej s takratno občino sklenila najemno pogodbo, nato pa po določbah SZ 7.11.1994 tudi kupno pogodbo. Glede tega stanovanja pa je tekel denacionalizacijski postopek, v katerem je bil s prvo denacionalizacijsko odločbo z dne 11.11.1993 denacionalizacijski upravičenki vrnjen idealni solastni delež 1/2 in ugotovljeno, da predstavlja stanovanje 1284/10000 napram celotni stavbi. Na tak način so bila v prejšnji odločbi opredeljena tudi ostala stanovanja v hiši. Stranka v denacionalizacijskem postopku je že 13.5.1994 vložila predlog za izredno razveljavitev te odločbe, ker se tako opredeljeni deleži stanovanj v hiši niso ujemali s solastninskim deležem 1/2. Denacionalizacijski organ je z drugo odločbo z dne 16.3.1995 razveljavil izrek prve odločbe in oblikoval nov izrek, s katerim je zavezani občini naložil izročitev idealnega solastninskega deleža 1/2 stanovanjske hiše v Ljubljani, in enak solastninski delež na pripadajočih zemljiščih, vse ob upoštevanju dejstva, da je bilo iz nacionalizacije v celoti izvzeto pet stanovanj. Zato sta sodišči šteli, da je bilo o zahtevi za denacionalizacijo dokončno odločeno z drugo odločbo upravnega organa, da pa je tudi pred izdajo druge odločbe in še pred sklenitvijo sporne kupne pogodbe občina vedela za dolžnost vrnitve zaradi zahteve stranke z dne 13.5.1994. Svojo odločitev o ničnosti kupne pogodbe in o dolžni izpraznitvi stanovanja sta sodišči oprli na 88. člen ZDen in na 104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po prvem odstavku 88. člena ZDen je z dnem uveljavitve tega zakona prepovedano razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, po drugem odstavku istega člena pa so nični pravni posli, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom. Posledica ničnosti pogodbe je po prvem odstavku 104. člena ZOR vzpostavitev stanja pred sklenitvijo ničnega posla oziroma vrnitev prejetega.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija delno utemeljeno opozarja na vprašanje, ali je šlo za premoženje, za katerega je obstajala dolžnost vrnitve po ZDen. Nima sicer prav, ko se v zvezi s tem sklicuje na dobrovernost pogodbenikov, saj ta okoliščina ne vpliva na veljavnost pravnega posla, ki je sklenjen v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 88. člena ZDen. Navedena prepoved je določena v javnem interesu zaradi izvedbe denacionalizacije. Vendar pa sta v obravnavani zadevi obe sodišči materialnopravno zmotno presodili pomen obeh denacionalizacijskih odločb in s tem tudi, kaj je bilo denacionalizacijski upravičenki vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Prvi tožnik je že v tožbi zatrjeval, da ji je bil izročen idealni solastninski delež 1/2 na stanovanjski hiši, v kateri je tudi sporno stanovanje, in enak delež na zemljiščih. Prva toženka je v odgovoru na tožbo opozarjala, da je lahko veljavno razpolagala s svojim delom stanovanja. Oba sedanja revidenta sta v svojem odgovoru na tožbo opozarjala, da je takratni občini pripadala polovica spornega stanovanja, res pa je prodala celo stanovanje. Sodišče prve stopnje je dobesedno povzelo izreka obeh denacionalizacijskih odločb. Tako iz izreka prve odločbe izhaja, da je zavezana občina dolžna izročiti do 1/2 v last enosobno kletno stanovanje in enosobno sporno pritlično stanovanje, v last in posest pa tudi enak delež na zemljiščih. Pri obeh stanovanjih je ponovno opredeljeno, da znaša delež upravičenke 1/2, opredeljen pa je še delež teh stanovanj napram celi stavbi. V naslednji točki je pojasnjeno, da je bilo iz nacionalizacije izvzetih ostalih pet stanovanj v hiši in še opredeljeno, kakšen delež napram celi hiši predstavlja vsako od teh stanovanj. Z drugo denacionalizacijsko odločbo je bil ta izrek razveljavljen in oblikovan nov izrek, s katerim je bilo zavezani občini naloženo, da denacionalizacijski upravičenki izroči idealni solastninski delež 1/2 na stanovanjski hiši in enak delež na zemljiščih, vse ob upoštevanju dejstva, da je bilo iz nacionalizacije izvzetih pet stanovanj. Iz razlogov te druge denacionalizacijske odločbe izhaja med drugim, da se opredelitev deležev posameznih stanovanj v razmerju do cele stavbe v prvi denacionalizacijski odločbi ni ujemala. Poudarjeno je še, da iz nacionalizacijske odločbe in zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila upravičenka v času nacionalizacije solastnica zgradbe in zemljišč do 1/2 idealnega dela.

Kljub natančnemu povzemanju izrekov obeh denacionalizacijskih odločb in kljub smiselno skladnim navedbam pravdnih strank pa sta obe sodišči ravnali tako, kot da bi obstajala dolžnost vrnitve celotnega stanovanja in kot da bi v denacionalizacijskem postopku tudi bilo upravičenki vrnjeno sporno stanovanje v celoti. Po prvem odstavku 16. člena ZDen se premoženje vrne z vrnitvijo v lasti in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. Razlika med prvo in drugo obliko je v obsegu vrnjenih lastninskih upravičenj, med tem ko vrnitev lastninskega deleža po navedeni določbi pomeni vrnitev solastninskega deleža in tudi vrnitev deleža v kapitalu. Izraz v drugi denacionalizacijski odločbi o izročitvi idealnega solastninskega deleža 1/2 na stanovanjski hiši je jasen. Gre za vrnitev solastninske pravice ali v besedilu navedene zakonske določbe vrnitev lastninskega deleža. Vrnjeno je bilo namreč tisto, kar je bilo prej nacionalizirano. Obseg nacionaliziranega premoženja izhaja tudi iz prej povzetih razlogov, da je bila upravičenka v času nacionalizacije solastnica zgradbe do 1/2 idealnega dela. Vsaj v tem smislu je bila jasna že prva (kasneje razveljavljena) denacionalizacijska odločba o izročitvi do 1/2 v last enosobnega pritličnega stanovanja, na katerem je delež upravičenke 1/2. Dejstvo, da sta bili v tej stavbi nacionalizirani le dve stanovanji, pet pa je bilo v korist solastnikov izvzetih iz nacionalizacije, na stvari ne spremeni ničesar. Na spornem stanovanju je bila nacionalizirana le solastninska pravica, kar po ugotovitvah denacionalizacijskega organa izhaja iz nacionalizacijske odločbe in zemljiškoknjižnega izpiska.

V taki situaciji je obstajala dolžnost vrnitve po ZDen le glede solastninske pravice do 1/2 na spornem stanovanju. Prepoved razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen je lahko učinkovala le v takem obsegu, v enakem obsegu pa učinkuje tudi ničnost kupne pogodbe kot posledica kršitve prepovedi razpolaganja. Zato je kupna pogodba z dne 7.11.1994 za sporno stanovanje nična le glede razpolaganja s solastniškim deležem 1/2, za katerega je obstajala dolžnost vrnitve. V tem delu je torej revizija neutemeljena.

Solastninsko pravico do druge polovice je imela Občina ..., ki je pravna prednica toženih občin. S svojo solastninsko pravico je lahko prosto razpolagala. Še več, po določbi prvega odstavka 117. člena SZ jo je bila na zahtevo imetnice stanovanjske pravice dolžna prodati. Obveznost prodati stanovanje po 117. členu SZ po stališču sodne prakse zajema tudi obveznost prodati solastninski delež na tem stanovanju (odločba VS RS pod II Ips 837/94). To pa pomeni, da je bila sporna kupna pogodba v tem delu veljavno sklenjena in da je zato v tem delu utemeljena tudi revizija.

Obe sodišči sta o izpraznitvenem delu primarnega tožbenega zahtevka odločili na podlagi ugotovitve, da je kupna pogodba v celoti nična in da je zato treba vzpostaviti prejšnje stanje. Prvi tožnik je v tožbi, ki sta se ji kasneje pridružili še druga in tretja tožnica, izpraznitveni zahtevek utemeljeval z istimi trditvami. Druge trditvene podlage pri tem delu zahtevka tudi kasneje noben od tožnikov ni uveljavljal. Trditve o statusu A. H. kot uporabnika spornega stanovanja so predstavljale le obrambo enajste toženke in dvanajstega toženca proti izpraznitvenemu zahtevku. Z njimi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, sodišče druge stopnje pa je le na kratko odgovorilo, da A. H. ni ožji družinski član v smislu prvega odstavka 6. člena SZ. Revizija te razloge graja zaradi spremenjenega zakonskega besedila, vendar teh razlogov revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj niso pravno pomembni. Ker se je izkazalo, da je kupna pogodba nična le glede solastninskega deleža 1/2, ta ugotovitev ne utemeljuje zahtevka za izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev (prvemu tožniku). Ali povedano malo drugače: vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi pomeni praviloma vrnitev lastninske pravice na istem premoženju. Če solastno premoženje med bivšimi solastniki ni bilo razdruženo v naravi, z vrnitvijo solastninskega deleža sicer res nastane razmerje, ki ga je treba urediti, vendar to ni v pristojnosti denacionalizacijskega organa, če ni sporazuma med vsemi bivšimi solastniki, pa tudi v pristojnosti pravdnega sodišča ne, ker se ta vprašanja med solastniki rešujejo po posebnih pravilih v nepravdnem postopku (podobni razlogi v sodbi VS RS pod U 1055/93). Zato je revizija utemeljena tudi pri izpodbijanju ugoditve izpraznitvenemu delu primarnega tožbenega zahtevka druge in tretje tožnice.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Odločitev obeh sodišč o pravdnih stroških, ki jih morajo toženci vrniti drugi in tretji tožnici (izrek sodbe prve stopnje pod točko 2, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo) je razveljavilo, ker je z revizijsko odločitvijo nastala situacija, da bo v nadaljnjem postopku treba odločiti ne samo o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku prvega tožnika, ampak tudi o podrejenem tožbenem zahtevku druge in tretje tožnice. Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov je sodišče druge stopnje že pridržalo za končno odločbo, o pritožbenih stroških tožencev pa ni odločilo. V taki situaciji je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank pridržalo za končno odločbo.