Jedro

Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ima razveljavitev pravnega posla lahko vpliv na odločitev o glavni stvari le v primeru, da je o tem odločeno z oblikovalno pravnomočno sodbo, ta pa do zaključka glavne obravnave v tem sporu ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta mediacija/sporazum in izvensodna poravnava veljavni in zavezujoči za obe stranki, in na podlagi ugotovitve, da se je tožnik s podpisom poravnave izrecno odpovedal pravici do uveljavljanja višje nagrade za izum od dogovorjene, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti dogovora v petem odstavku 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo pravilno pravno podlago iz prvega odstavka 86. člena OZ, po katerem je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje dogovor o tem, da so "medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih nobenih zadev niti na strani delodajalca niti na strani delavca", ne nasprotuje moralnim načelom, prisilnim predpisom ali določbam URS, temveč je po določbah ZDR‑1 in OZ pravno mogoč in dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 371.200,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti petega odstavka 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 10. 2. 2016. V II. točki izreka sodbe je tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne 6.491,23 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi sodišču prve stopnje očita neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov za predložitev dopisa z dne 23. 8. 2018, za zaslišanje strank in prič A.A. ter B.B., ki jih je podal v potrditev navedb glede okoliščin sklenitve mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave. Sodišče prve stopnje zmotno ni ugotavljalo, ali je tožnik izumil C., ali gre za izum po določbah Zakona o industrijski lastnini in ali je toženi stranki iz tega naslova nastala kakšna korist, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Podani sta tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tem sporu podati zahtevek za razveljavitev mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave, saj delovno sodišče za odločanje o tem ni stvarno pristojno. Uveljavlja, da se je šele ob prejemu odgovora na tožbo seznanil s spornimi pravnimi posli, dne 5. 9. 2019 pa je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani podal zahtevek na njihovo razveljavitev. S sklicevanjem na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 565/2018 vztraja, da veljavnost sklenjene mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave v tem sporu predstavlja predhodno vprašanje, od katerega je odvisna meritorna odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je presojo o veljavnosti teh pravnih poslov sprejelo brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka, s čimer je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, da predhodno vprašanje ne obstoji, zadeve iz sodne prakse, na katere se v zvezi s tem sklicuje, pa niso primerljive obravnavani zadevi. Navaja, da pravna razmerja med njim in toženo stranko obstojijo na podlagi mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pa se ugotavlja zgolj veljavnost teh pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je z zavzetjem stališča, da bi moral tožnik v tem sporu postaviti oblikovalni zahtevek, čeprav je vedelo, da ga je postavil pred stvarno pristojnim okrožnim sodiščem, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede zahtevka za ugotovitev ničnosti petega odstavka 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi navajal razloge za izpodbojnost pravnih poslov po 46. in 49. členu OZ. Ta zahtevek je utemeljeval z okoliščinami, v katerih sta bili sklenjeni mediacija/sporazum in izvensodna poravnava, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni izvedlo nobenih dokazov. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev načela kontradiktornosti. Opozarja, da je tožena stranka pripravljenost za izplačilo nagrade za izum pokazala šele po prejemu tožbe, nato pa je s prevaro dosegla umik tožbe in podpis mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave, kar dokazuje njen nedopusten nagib. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, ko sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožba takšnega nasprotja obrazloženo niti ne zatrjuje, temveč očitek protispisnosti zmotno utemeljuje s sklicevanjem na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zahtevek za razveljavitev mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave postavil zgolj v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v obravnavanem sporu pa ne, med katerima ni nobenega nasprotja.

7. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo nagrade za izum C. v znesku 371.200,76 EUR in ugotovitev ničnosti petega odstavka 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot razvojni inženir do upokojitve 10. 2. 2016, ko sta stranki sklenili sporazum o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je od tožene stranke v letu 2017 s tožbo pred naslovnim sodiščem (opr. št. I Pd 714/2017) zahteval razveljavitev tega sporazuma in plačilo nagrade za izum v višini 1.442.417,00 EUR. To tožbo je 13. 9. 2017 umaknil, s toženo stranko pa istega dne sklenil mediacijo/sporazum, s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo tožniku povrnila odvetniške stroške in mu plačala nagrado za izum v višini dveh bruto plač. Stranki sta nato 20. 12. 2017 sklenili še izvensodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožniku iz naslova nagrade za izum C. povrnila odvetniške stroške v znesku 8.877,94 EUR, strošek sodne takse v znesku 2.985,50 EUR in mu obračunala dve bruto plači v skupnem znesku 3.564,96 EUR, tožnik pa se je iz tega naslova zoper njo izrecno in brezpogojno odpovedal kakršnim koli nadaljnjim zahtevkom.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožnik 25. 3. 2019 vložil tožbo v obravnavani zadevi, dne 5. 9. 2019 pa je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložil tožbo na razveljavitev mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave (opr. št. III P 721/2020), ki sta bili po njegovih navedbah sklenjeni pod vplivom grožnje in s prevaro tožene stranke. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ima razveljavitev pravnega posla lahko vpliv na odločitev o glavni stvari le v primeru, da je o tem odločeno z oblikovalno pravnomočno sodbo, ta pa do zaključka glavne obravnave v tem sporu ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta mediacija/sporazum in izvensodna poravnava veljavni in zavezujoči za obe stranki, in na podlagi ugotovitve, da se je tožnik s podpisom poravnave izrecno odpovedal pravici do uveljavljanja višje nagrade za izum od dogovorjene, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik izumil C., ali je šlo za izum v smislu določb Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1; Ur. l. RS, št. 45/01 in nasl.), in ali je tožena stranka iz tega naslova imela kakšno korist, saj glede na navedeno ne gre za odločilna dejstva. Pritožbeni očitki nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem zato niso utemeljeni.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek odločanja o zahtevku za plačilo višje nagrade za izum do pravnomočne odločitve o izpodbojnem zahtevku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, saj za to niso bili podani zakonski pogoji. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje vprašanje veljavne sklenitve mediacije/sporazuma in izvensodne poravnave v tem sporu ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu določbe 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Zahtevek, s katerim tožnik zahteva razveljavitev navedenih pravnih poslov, je oblikovalni zahtevek, sodišče pa ne more prekiniti odločanja o dajatvenem zahtevku, da bi počakalo na to, ali se bo neko pravno razmerje oblikovalo (tj. ali bosta mediacija/sporazum in izvensodna poravnava razveljavljeni)1. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 565/2018 z dne 12. 7. 2018. V tej zadevi je bil postopek prekinjen do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, ali je tožnik imenovan v pravilen naziv za delo na uradniškem delovnem mestu, zato ne gre za primerljivo zadevo.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sta bili mediacija/sporazum in izvensodna poravnava sklenjeni pod vplivom grožnje in s prevaro tožene stranke. Ker v obravnavanem sporu teh pravnih poslov ni izpodbijal, o razveljavitvi pravnih poslov pa ne more biti razpravljano le v razlogih sodbe kot o enem izmed razlogov za sprejem odločitve o glavni stvari, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, v kakšnih okoliščinah sta bili mediacija/sporazum in izvensodna poravnava sklenjeni, saj ne gre za odločilna dejstva. Posledično je pravilno kot nepotrebne zavrnilo vse dokazne predloge (za predložitev dopisa z dne 23. 8 2018, za zaslišanje strank in prič A.A. ter B.B.), ki jih je tožnik podal v potrditev teh navedb, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti dogovora v petem odstavku 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo pravilno pravno podlago iz prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.), po katerem je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje dogovor o tem, da so „medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih nobenih zadev niti na strani delodajalca niti na strani delavca“, ne nasprotuje moralnim načelom, prisilnim predpisom ali določbam Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), temveč je po določbah ZDR‑1 in OZ pravno mogoč in dopusten. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi tudi ni sklenila iz nedopustnega nagiba, da bi se izognila plačilu nagrade za izum. Na to kaže že ugotovitev, da se je s tožnikom kljub sklenjenemu dogovoru o poravnanih vseh medsebojnih obveznostih še naprej pogajala glede plačila nagrade za izum in mu to po sklenitvi izvensodne poravnave tudi izplačala.

12. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti spornega dogovora zmotno utemeljeval z navedbami, da ga je sklenil zaradi prevare tožene stranke, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje te navedbe po vsebini predstavljajo razloge za izpodbijanje (in ne ničnost) pravnega posla po določbah 46. (bistvena zmota) in 49. člena OZ (prevara), sodišče prve stopnje pa ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage v zvezi s tem zahtevkom ni bilo dolžno izvajati nobenih dokazov. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato tudi v tem delu ni utemeljen.

13. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi zahtevka materialnopravno pravilna, posledično pa je upoštevaje določbo 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 139, točka 64 in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 307, točka 6, ter odločbi Višjega sodišča v Kopru Cp 1025/2011 z dne 24. 1. 2021 in I Cp 70/2014 z dne 11. 3. 2014.