Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bil delovni čas prerazporejen v smislu določbe 147 in 148. člena ZDR, je zahtevek za izplačilo nadur za dejansko opravljeno delo preko polnega delovnega časa utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova:

1. dela preko polnega delovnega časa v obdobju od septembra 2004 do februarja 2007 obračunati skupno znesek 8.789,00 EUR, odvesti predpisane prispevke in davek in mu izplačati neto znesek, skupno 6.058,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za posamezne mesece;

2. dodatka za nočno delo obračunatGMHi skupni znesek 1.384,21 EUR, odvesti predpisane prispevke in davek in mu izplačati neto znesek skupno 956,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za posamezni mesec;

3. neplačanih dnevnic za službeno potovanje plačati skupno 1.834,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska za posamezni mesec;

4. prikrajšanja pri plačah obračunati bruto znesek 1.184,27 EUR, odvesti predpisane prispevke in davek in mu izplačati neto znesek 859,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska za posamezne mesece;

5. nezakonitih odtegljajev od plače obračunati skupno znesek 538,32 EUR, odvesti predpisane prispevke in davek in mu obračunati neto znesek 382,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov;

6. regresa za letni dopust za leto 2006 obračunati znesek 66,77 EUR, odvesti predpisani davek in mu izplačati neto znesek 56,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2006 do plačila, regresa za leto 2007 obračunati znesek 73,14 EUR, odvesti predpisani davek in mu izplačati neto znesek 61,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2007 do plačila; vse iz 1. do 6. točke v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 2.464,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila, pod izvršbo (II. točka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 14. in 15. točko 1. odstavka 339. člena ZPP (pravilno 2. odstavka 339. člena ZPP), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 341 ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s tem, da tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku navedenega roka. Navaja, da je sodišče v celoti zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, izhajajoč iz izračuna izvedenca finančne stroke A.A., pri čemer sodišče navede, da je po njegovem bolj prepričljiv kot drugi izvedenec finančne stroke B.B. Tožena stranka se z odločitvijo sodišča tako ne strinja, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejelo zmotne dokazne zaključke. Oba izvedenca finančne stroke, ki sta bila v zadevi imenovana, sta opravila svojo nalogo. Izračuni izvedenca A.A. so v nasprotju z izkazanim delovnim časom tožnika, saj je le-ta imel prerazporejen delovni čas, to izhaja tudi iz opravljenega mesečnega fonda ur, tožnik pa je določene mesece delal preko polnega delovnega časa, v določenih mesecih pa niti obveznega mesečnega fonda ni dosegel. Tožena stranka je uporabila možnost prerazporejenja delovnega časa, kar je dopustno po ZDR. Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili, predvideva v 4. členu 40 urni delovni teden, s pristavkom, da ga za posamezne dneve v tednu določi delodajalec. ZDR v 146. členu govori o razporeditvi delovnega časa. Tožena stranka je za mesece od septembra 2005 dalje v dokazne namene vložila podatke iz dlančnika, pri čemer se tožena stranka ne strinja s stališčem, da je verodostojna evidenca le evidenca po predloženih potnih nalogih tožnika, ne pa evidenca, ki jo je pripravila tožena stranka. Evidenca je točna in prikazuje neverodostojnost potnih nalogov tožnika. Izvedenec B.B. je po podatkih tožnika in potnih nalogih izračunal, koliko bi tožnik prejel premalo in izkazalo se je, da je tožnik prejel kvečjemu preplačilo in ne premalo, tako iz naslova preko polnega delovnega časa, kot tudi nočnega dodatka. Enako velja za dosojeni znesek iz naslova neplačanih dnevnic za službeno potovanje. Tožnik je dobil tudi povračilo stroškov za prehrano med delom, hkrati pa so se mu izplačevale dnevnice za potovanje po Sloveniji in za potovanje na Hrvaško. Glede odbitka pri plači za mesece september, oktober in november 2006, sodišče v razlogih sodbe navede, da tožena stranka ni dokazala, da bi imela zakonito podlago za tak odtegljaj. Tožena stranka je v postopku predložila sklep poslovodstva o konsolidaciji podjetja, Izkaz poslovnega izida za leto 2005, 2006 in 2007, Plan za leto 2005, 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 ter trimesečno realizacijo za leto 2007. S tem je izkazala, da je poslovni izid družbe za leto 2006 in 2007 pokazal, da planska predvidevanja tožene stranke niso bila dosežena, da plan ni bil realiziran, ne za leto 2005, 2006, in ne za 2007, zato je poslovodstvo tožene stranke sprejelo sklep o konsolidaciji podjetja z ustreznim znižanjem plač vsem delavcem, tudi tožniku. Sodišče zmotno navede, da tožena stranka ni imela zakonite podlage za odtegljaje in da ni prerekala ugotovitev iz zaključkov izvedenca A.A.. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka tožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da tožena stranka v pritožbi pretežno ponavlja stališče iz pravde na prvi stopnji. Prav tako pavšalno dodaja navedbe o neki prerazporeditvi delovnega časa, tožnik o tem nima vedenja, niti tožena stranka ni predložila listinskih dokazov o tem, da je delovni čas prerazporejala, neenakomerno razporejala ali začasno prerazporejala. Sicer pa razporeditev delovnega časa ureja tako ZDR kot kolektivne pogodbe. Tožena stranka tudi navaja, da tožniku dnevnice niso pripadale, ker gre pač za redno delo tožnika v okviru njegovih delovnih obveznosti. Tožnik je vozil in prodajal blago, ki ga je proizvajala tožena stranka po Sloveniji na Hrvaškem, dnevi in čas takšnih prevozov so razvidni iz potnih nalogov. Potne naloge za prevoze je izdajala tožena stranka, torej gre za njene naloge za vožnje, tožnik je vanje beležil le dejansko opravljanje vožnje po posameznih relacijah in čas pričetka ter čas zaključka dela. Tožena stranka ni plačevala niti dnevnic, seveda tudi drugih vtoževanih terjatev ne, enako je veljajo tudi za ostale voznike, o čemer pa je sodišče že odločalo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede odtegljajev tožena stranka prezre, da pravne podlage ni bilo. Tožena stranka tudi konfuzno navaja, da je tožniku izplačevala dnevnice kot razliko prehrane med delom. Sklep poslovodstva glede konsolidacije podjetja v pravnem redu ni pravna podlaga za zasebni sektor, da bi se plače delavcem, drugi prejemki in povračila stroškov delavcem ne plačevalo, delavec ima pravico do plače, določene v kolektivni pogodbi. Glede evidence z dlančnika je ponoviti, da bi bila točna pod pogojem, če bi bila izpisana korektno, ne pa pomanjkljivo in naknadno spremenjena. Tožena stranka je sama navajala, da je štela kot delo tožnika le delo, za katerega je direktor ocenil, da bi naj bilo opravljeno. Slabo ekonomsko in finančno stanje tožene stranke ne pomeni, da tožnik ni imel pravice do izplačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skladno z določili ZDR in kolektivnih pogodb. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je tudi jasno navedlo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje A.A, in ne izvedeniško mnenje B.B., kar bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, ter z vpogledom v pravnomočno zaključen spis, opr. št. Pd 115/2006, ter zaslišanjem prič C.C., D.D. in E.E. ter tožnika, ter po izvedbi dokazov s postavitvijo dveh izvedencev finančne stroke dr. B.B. in izvedenca A.A., je sodišče prve stopnje odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe, pri čemer je v celoti ugodilo denarnim tožbenim zahtevkom tožnika iz naslovna delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi utemeljeno sklicuje na pravnomočno zaključeno zadevo Pd 115/2005, s katero je sodišče delno odločilo o istovrstnem zahtevku tožnika D.D. in je bilo dejansko stanje v določenem časovnem obdobju enako, zaradi česar je tožniku priznalo razlike v plači iz naslova opravljanja dela glede na predložene potne naloge, ki so bili podlaga za izračun plač ter ostalih denarnih zahtevkih. Tožnik je glede plačila za opravljeno delo in ostalih denarnih zahtevkov v spornem času izhajal iz predložene listinske dokumentacije, zlasti iz predloženih potnih nalogov, tožena stranka pa je navajala, da so relevantni le vpisi o opravljenem delu, vneseni v dlančnik. Ob navedenem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je priča C.C. (sicer direktor tožene stranke v vtoževanem obdobju) pridobljene podatke v dlančniku korigiral in priznaval tožniku in ostalim delavcem na istovrstnih delih o obsegu za posamezni dan le toliko ur dela, kot je bilo po njegovem za konkretno relacijo (furo) potrebno po lastnih izkušnjah. Glede načina opravljanja dela in vodenja evidenc sta enako izpovedala tudi D.D. in E.E., prav tako pa tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je imenovalo tudi dva izvedenca finančne stroke, pri čemer je poudariti, da so predloženi potni nalogi za sporno obdobje verodostojne listine, kar je že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 413/2007. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče pritrditi zaključkom izvedenca finančne stroke B.B., da bi tožnik v skladu s SKPGD moral imeti bistveno nižjo osnovno plačo od dogovorjene. Ob navedenem je potrebno poudariti, da kolektivna pogodba določa le minimum pravic delavca. Glede takšne določitve osnovne plače, ki je bila sicer zakonito dogovorjena v podpisani pogodbi o zaposlitvi v višjem znesku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da stališče izvedenca B.B.ni pravilno, in tako pravilno ugotovilo, da je sprejemljivo izvedeniško mnenje A.A., ki je upošteval osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, kot ostalo predloženo listinsko dokumentacijo, ki sta jo v dokazne namene predložili stranki. Zaslišani izvedenec A.A. je tudi na naroku za glavno obravnavo v navzočnosti strank obrazložil svoje zaključke, hkrati pa tudi izrecno pojasnil, da bi lahko izdelal povsem točne obračune za opravljeno delo le na podlagi tafografov, teh pa stranki nista predložili, pri čemer je tafografe imela tožena stranka. Tožnik je glede na podano izvedeniško mnenje izvedenca A.A. lahko konkretiziral tožbene zahtevke iz naslova plačila dela preko polnega delovnega časa, plačila dodatka iz naslova nočnega dela, plačila dnevnic, prikrajšanja pri plači, nezakonitih odtegljajev plače ter izplačila regresov za letni dopust, zaradi česar je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, da je o njih pravilno razsodilo tudi po višini.

Ob navedenem je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je morala konsolidirati slabo poslovanje podjetja, pri čemer je navajala, da je predložila sklep poslovodje o konsolidaciji podjetja. Takšen sklep ni pravna podlaga za odločitev glede znižanja plače, tako da delavcu pripada plača, ki je določena v sicer veljavno podpisani pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka zato ne more delavcem po svoji prosti presoji odtegovati plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi. To dejstvo pa je v sporu za presojo odločilnega pomena.

Glede prerazporeditve delovnega časa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka z ničemer ni izkazala prerazporeditve delovnega časa in zgolj navajanja, da je tožnik v določenih obdobjih opravil več ur, v določenih pa manjši mesečni fond, za takšno odločitev ne zadošča. Tudi če sta pogodbeni stranki v 4. členu pogodbe o zaposlitvi določili 40 urni delovni čas s pristavkom, da za posamezne dneve v tednu delovni čas določi delodajalec, to nikjer ni izkazano. Pritožba navaja, da naj bi tožena stranka ravnala skladno z določili 146. člena ZDR, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da razporejanje delovnega časa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 - ZDR) ureja sicer v 147. členu, in v 1. odstavku navedenega člena je določeno, da se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Pred začetkom koledarskega leta oziroma poslovnega leta delodajalec določi letni razpored delovnega časa in o tem obvesti delavce in sindikate pri delodajalcu, ob tem pa tudi 4. odstavek 147. člena ZDR določa, da mora delodajalec v pisni obliki obvestiti delavce o začasni prerazporeditvi delovnega časa najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa, s tem da se po določilih 7. odstavka 147. člena ZDR pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljša od 6 mesecev. Poudariti je tudi, da 148. člen ZDR ureja preračun delovnega časa in določa, da delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa, in ki v času pred prenehanjem delovnega časa med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, se na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne ure s polnim delovnim časom.

Glede upoštevanja podatkov v dlančniku je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da so tako C.C., ki je bil v tem času direktor tožene stranke, kot tudi ostale zaslišane priče, pojasnili, da je C.C. pridobljene podatke dodatno korigiral in priznaval tožniku in tudi ostalim delavcem po obsegu za posamezni dan le toliko ur, kot se je njemu zdelo korektno za relacijo (furo), glede na njihove osebne izkušnje, ne glede na dejansko opravljeno delo z morebitnimi zastoji. Navedeno torej ne more biti relevanten dokaz, saj popravljeni podatki v dlančniku ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o denarnih zahtevkih, kot se to sklicuje tožena stranka v pritožbi.

Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku bruto vtoževane denarne terjatve iz naslova nadur, prav tako mu je utemeljeno priznalo dodatek za nočno delo kot tudi neplačane dnevnice, glede na ugotovljena mesečna prikrajšanja, izhajajoča iz izvedeniškega mnenja. Poleg tega je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku nezakonite odtegnitve od plače, saj za to ni bilo pravne podlage, in razliko regresa za letni dopust za leto 2006 ter leto 2007, skladno z določili KP dejavnosti trgovine, saj je tožena stranka izplačala tožniku prenizek regres.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.