Jedro

Diagnostika tožnika na internem oddelku bolnišnice je bila izvedena v skladu z doktrino glede na bolezni, ki so jih zdravniki lahko predvideli in ker se je trombofilija kot redka bolezen manifestirala šele med hospitalizacijo, ni podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje zdravnikov navedenega oddelka v nasprotju s pravili stroke ali neskladno.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 40.477,38 EUR (prej 9.700.000 SIT). Ugotovilo je neutemeljenost trditev, da so zdravniki Bolnišnice ... v zdravljenju tožnika na internem oddelku te bolnišnice v času od 2. 2. 1994 do 10. 2. 1994 naredili take strokovne zdravniške napake, da je tožnik trpel hude telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Presodilo je, da zdravnikom oziroma bolnišnici ni mogoče očitati krivde za nepravilno zdravljenje, zaradi česar bolnišnica za škodo ni odgovorna. Zahtevek proti njeni zavarovalnici zato ni utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje napačnost in neprepričljivost razlogov sodb in trdi, da je bil tožnik zdravljen na napačnem oddelku bolnišnice v ..., kjer je bila napačno postavljena diagnoza in opravljeno nepravilno zdravljenje.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za odgovornost zavarovanca tožene stranke, to je Bolnišnice ..., je (glede na čas škodnega dogodka) 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Organizacija odgovarja za škodo, ki jo je povzročil njen delavec, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V obravnavanem primeru je bilo dokazano, da pri tožnikovem zdravljenju od 2. 2. 1994 do 10. 2. 1994 ni bilo medicinske napake oziroma odstopanja od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja in skrbnosti. Pravni zaključek je bil, da so zdravniki ravnali tako, kot je bilo treba, in zato ni podana odškodninska odgovornost bolnišnice.

7. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča, so, da je bil tožnik 2. 2. 1994 sprejet na interni oddelek Bolnišnice ... zaradi bolečin v spodnjem delu telesa z napotno diagnozo ulcus ventriculi sups. V času od 2. 2. 1994 do 10. 2. 1994 so bile opravljene vse potrebne laboratorijske, ultrazvočne, rentgenske in endoskopske preiskave. Dne 9. 2. 1994 je bil konzultiran kirurg, ki se je strinjal s konservativnim zdravljenjem. Šele 10. 2. 1994 je bil ugotovljen akutni abdomn, zaradi česar je bil tožnik tega dne premeščen na kirurški oddelek in takoj operiran zaradi gangrene črevesja (odstranitev velikega dela tankega črevesa). Vzrok zanjo je bila trombofilija oziroma mezenterialna tromboza, to je zelo redka bolezen, za katero se testi rutinsko ne opravljajo. V tožnikovem primeru ni bilo medicinske indikacije za ugotavljanje trombofilije, ker so laboratorijske preiskave pokazale na normalne trombocite brez motenj v koagulaciji. Do trombofilije je prišlo v času hospitalizacije ter je potekala prikrito, takoj ko je prišlo do bistvenega poslabšanja stanja tožnika pa je bil operiran.

8. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na zgoraj navedene dejanske ugotovitve in da tožnikove od ugotovljenega dejanskega stanja odstopajoče dejanske trditve ne morejo biti upoštevane. Nižji sodišči sta sprejeli dokazno oceno o pravilnem diagnosticiranju, ki je bilo v skladu z medicinsko doktrino in o prav tako pravilnem zdravljenju, saj do 10. 2. 1994 ni bilo medicinskih indikacij za specifično nerutinsko ugotavljanje trombofilije in tudi kirurg 9. 2. 1994 ni ugotovil nobenega razloga za kirurški poseg. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da tožnik ni imel kaj iskati na internem oddelku in da bi ga na kirurškem oddelku takoj ob sprejemu v bolnišnico operirali. Za tako trditev v ugotovljenem dejanskem stanju ni nobene podlage. V nasprotju z ugotovitvami so tudi revizijske trditve, da je prikaz razvijanja bolezni le izgovor, da je bil tožnik nepravilno zdravljen in da je šlo za evidentno napačno postavljeno diagnozo. Isto velja za trditve, da je bil tožnik brez zdravljenja, da so opravljali napačne medicinske preiskave in zanemarjali potrebne. Vse tovrstne trditve so bile med postopkom obravnavane in zavrnjene kot neutemeljene, ker je dokazni postopek, temelječ predvsem na izvedenskem mnenju in medicinski dokumentaciji, pripeljal do zgoraj povzetega neizpodbojnega dejanskega stanja, ki mu toženec v reviziji neuspešno nasprotuje.

9. Navedene dejanske ugotovitve, predvsem da je bila diagnostika tožnika na internem oddelku izvedena v skladu z doktrino glede na bolezni, ki so jih lahko predvideli in se je trombofilija kot redka bolezen manifestirala šele med hospitalizacijo, ni podlage za zaključek, da bi bilo ravnanje zdravnikov v nasprotju s pravili stroke ali neskrbno. Operacija je bila opravljena takoj, ko se je ob ustrezni skrbnosti pokazala kot potrebna. Zato je pravilen materialnopravni zaključek, da ni bila storjena medicinska napaka, tako da je bilo ravnanje bolnišničnih zdravnikov tako, kot je bilo treba. V skladu s to presojo je nadaljnja pravilna odločitev, da ni odškodninske odgovornosti bolnišnice. Nižji sodišči sta zato materialnopravno pravilno zavrnili tožnikov odškodninski tožbeni zahtevek. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se je izkazal kot neutemeljen, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).