Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da je za toženo stranko izdelala vse obvezne letne računovodske izkaze, zato ni dokazala, da je opravila naročeno delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 37.858,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 63.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Zato je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki še 18.000,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka zahteva v tej pravdi plačilo za izdelavo zaključnega računa za leto 1996, ki naj bi ga izdelala za toženo stranko. V razlogih izpodbijane sodbe je zapisalo, da so trditve tožene stranke, s katerimi se je upirala postavljenemu zahtevku protispisne (protislovne), saj naj bi tožena stranka trdila, da tožeča stranka dela ni opravila, hkrati pa je trdila, da je delo opravila nepravilno. Na podlagi listin v spisu in z uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi listine zanjo izdelal drug subjekt (P. d.o.o.). Poleg tega pa je na podlagi listine (priloga B7) ugotovilo, da ta listina dokazuje, da je tožeča stranka delo za toženo stranko opravila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz navedb pravdnih strank izhaja, da je med njima bilo očitno dogovorjeno, da bo tožeča stranka za toženo stranko izdelala letne računovodske izkaze za leto 1996 (stranki sta to poimenovali zaključni račun) in tudi letni obračun prometnega davka. Glede tega si trditve pravdnih strank ne nasprotujejo. Letni računovodski izkazi, ki jih obvezno mora izdelati vsaka gospodarska družba vsako leto, pa predstavljajo več izkazov: bilanco stanja, izkaz uspeha in izkaz uporabe dobička oziroma kritje izgube (glej drugi odstavek 56. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Iz navedenega izhaja, da bi tožeča stranka morala za toženo stranko izdelati več računovodskih izkazov. Sodišče prve stopnje pa tega dejstva ni upoštevalo in je zato v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da so bile trditve tožene stranke, ko je trdila, da tožeča stranka dela ni opravila v celoti, hkrati pa trdila, da opravljeno delo zanjo ni bilo uporabno, protislovne. Trditve tožene stranke niso bile protislovne, saj je že v vlogi na list. št. 20 (na kar v pritožbi pravilno opozarja) jasno navedla, da tožeča stranka vseh potrebnih dokumentov (beri izkazov) ni izdelala. Tisti izkaz oziroma dokument, ki pa ga je izdelala (statistični podatki iz bilance stanja - priloga B7) pa ni bil uporaben. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko izdelala le listino - prilogo B7 (Statistični podatki iz bilance stanja na dan 31.12.1996). Na podlagi te ugotovitve in z uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je zaključilo, da je tožeča stranka naročeno delo opravila. Predmetni spor je spor majhne vrednosti, zato je sodbo mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tako v pritožbenem postopku vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, kaj je tožeča stranka za toženo stranko opravila. Kot je že bilo povedano, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka za toženo stranko izdelala le listino - prilogo B7. Ob tej ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb drugega odstavka 56. člena ZGD za presojo, ali je tožeča stranka izpolnila pogodbo. Prevzeto delo bi bilo opravljeno, če bi bili izdelani vsi računovodski izkazi, navedeni v prej citiranem členu. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je delo, ki bi ga morala opraviti tožeča stranka, opravil za toženo stranko nekdo tretji. Ob trditvi tožene stranke, da tožeča stranka ni izdelala vsega, kar se je zavezala, je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da bi dokazala, da je opravila celotno prevzeto delo. To pa ni bilo dokazano. Pri tem sestava in izročitev ene listine - priloga B7 ne predstavlja niti delne izpolnitve. Vsi letni računovodski izkazi skupaj so celota in bi zato bilo delo opravljeno le, če bi bili izročeni vsi računovodski izkazi. Ugovor tožene stranke, da je nepodpisan obrazec - priloga B7 bil zanjo neuporaben, je zato bil utemeljen, saj izdelava tega obrazca ne predstavlja glede na prej povedano niti delne izpolnitve obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o vseh stroških postopka. O stroških postopka je odločilo na podlagi uspeha v pravdi, (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka po spremenjeni sodbi s tožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti vse nastale pravdne stroške, to je zaznamovane stroške sodne takse za ugovor in zaznamovane stroške pritožbe.