Jedro

Tožnica je bila razporejena na obstoječe delovno mesto, za katerega je izpolnjevala predpisane pogoje dokazan pa je bil tudi zakonit razlog za razporeditev (ukinitev dotedanjega delovnega mesta), tako da ni prišlo do zatrjevanih kršitev delovne zakonodaje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bila tožnica razporejena na delovno mesto finančni refernt III v generalnem sekretariatu. Na podlagi zavrnitve takega zahtevka je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike v plači med dejansko prejeto plačo in plačo šefinje kabineta. Sodišče je ugotovilo, da je bilo delovno mesto šef kabineta-sodelavec I, na katerem je bila do sporne razporeditve razporejena tožnica, ukinjeno. Za razporeditev na novo sistemizirano delovno mesto šef kabineta-višji svetovalec, tožnica ni izpolnjevala pogojev, izpolnjevala pa je vse pogoje za razporeditev na delovno mesto finančni referent III.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Delovno mesto, na katerega je bila tožnica razporejena, je obstajalo in je temeljilo na pravilniku o sistemizaciji, ki je stopil v veljavo pred realizacijo tožničine razporeditve. Ni šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta, temveč za spremembo v organizaciji oziroma spremembo pri delovnem mestu in zahtevani izobrazbi zanj.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v času izdaje sklepa o razporeditvi še ni veljal. Veljavnost posamičnega akta pa je vezana na veljavnost splošnega akta, na podlagi katerega je bil le ta izdan. Tožena stranka tudi ni ukinila delovnega mesta, na katerega je bila tožnica razporejena, saj delovno mesto šefa kabineta v neokrnjenem obsegu obstaja še naprej, delovno mesto finančni referent III pa je bilo fiktivno ustvarjeno. Na to kaže dejstvo, da tožnica na tem delovnem mestu ni imela nikakršnega dela in da dejansko ni bilo potreb po delu na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnice o tem, pritožbeno sodišče pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb o kršitvi kolektivne pogodbe za negospodarstvo. Tožena stranka namreč ni izpolnila svoje obveznosti, da tožnico seznani s spremembami v organiziranosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica zgolj na splošno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi izrecno in jasno navedla, za kakšno kršitev naj bi šlo. Smiselno je le navedbe o tem, da pritožbeno sodišče ni odločilo o vseh pritožbenih navedbah, mogoče razumeti kot uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP.

Tožnica je v pritožbi navedla le, da "je bila v postopku spreminjanja akta o sistemizaciji, kršena KP za negospodarstvo", kar naj bi "navedla že v tožbi". Na tako pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni imelo kaj dodatno odločati, potrdilo pa je stališče prvostopnega sodišča o tožbenih navedbah glede zatrjevane kršitve kolektivne pogodbe pri sprejemanju splošnega akta tožene stranke. To stališče - da o zakonitosti pravilnika sodišče v individualnem delovnem sporu ni pristojno odločati (stran 4 prvostopne sodbe) - je sicer zmotno.

Vendar je zmotno tudi zatrjevanje tožnice, da bi jo morala tožena stranka pred sprejemom pravilnika seznaniti s spremembami v organiziranosti. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91-I, 34/93 in 3/98) kaj takega ne zahteva. Določbe 12. in 13. člena kolektivne pogodbe (izjema iz 14. člena, da te določbe za zaposlene v državnih organih ne veljajo, je bila s spremembami kolektivne pogodbe v letu 1993 črtana) nalagajo delodajalcu določene obveznosti do delavcev iz naslova njihove pravice do sodelovanja pri upravljanju v zavodih (110. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list 42/93 - ZSDU). Zato tudi kolikor se te določbe nanašajo na zaposlene v državnih organih, ne zavezujejo tožene stranke, da bi morala o spremembi sistemizacije obveščati vsakega delavca posebej, temveč le sindikalno ali kako drugače organizirane vse delavce skupaj (drugi odstavek 6. člena ZDDO).

Glede veljavnosti in učinkovanja splošnega akta, na katerem temelji izpodbijani sklep o razporeditvi, ima tožnica sicer prav (tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 15/99 z dne 13. 4. 1999, Zbirka odločb Delovno-socialnega oddelka 1998-2000, GV Založba, 2001, str. 121). Vendar pa je v njenem primeru pravilnik o spremembi notranje organizacije in sistemizaciji delovnih mest ob sprejemu dokončne odločitve o razporeditvi (23. 8. 2000) že veljal. Ker učinkuje oziroma ima za delavca pravne posledice šele dokončni sklep - s katerim se lahko popravijo ali odpravijo tudi morebitne nezakonitosti prvostopnega sklepa - zatrjevane nezakonitosti v primeru tožnice ni bilo. Omembna dejstva, da naj bi pravilnik tudi ne bil objavljen, pa pomeni revizijsko novoto, ki jo revizijsko sodišče ne more upoštevati (372. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb tožnice o tem, da na delovnem mestu na novi lokaciji ni imela kaj delati oziroma, da je šlo le za fiktivno delovno mesto, v reviziji ni mogoče upoštevati. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, je bila tožnica razporejena na obstoječe delovno mesto, za katerega je izpolnjevala predpisane pogoje (čemur tožnica ne oporeka), dokazan pa je bil tudi zakonit razlog za razporeditev (ukinitev dotedanjega delovnega mesta).

Med dejanske spada tudi ugotovitev, da je bilo prejšnje delovno mesto tožnice ukinjeno. Take ugotovitve ne spremeni okoliščina, da je bilo neko drugo delovno mesto pri toženi stranki s samostojno spremembo splošnega akta, poimenovano enako - šef kabineta - in v okviru katerega se lahko opravljajo tudi določene naloge, ki jih je prej opravljala tožnica. Gre za zahtevnejše delovno mesto tako po nazivu uradniškega delovnega mesta, kot po zahtevani izobrazbi, ki je tožnica ni imela.

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).