Jedro

Zakaj je pri A. A. prišlo do izboljšav (zaradi psihoterapevtskih obravnav, odraščanja ali česa tretjega) niti ni pomembno. Za odločanje o predlagani začasni odredbi je ključno, da mu zaradi udeležbe na psihoterapijah ne nastaja škoda, ampak, kot izhaja iz podatkov spisa, napreduje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki naložilo opustitev vodenja mladoletnega sina A. A. na klinično psihoterapijo v zasebno ambulanto.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je ocena težko popravljive škode težka in je prepuščena tehtanju sodišča. Ta naloga je še bolj zahtevna, kadar gre za medicinska in psihoterapevtska vprašanja. Sodišče je bilo v precepu med dvema subjektivnima mnenjema, in sicer trditvijo matere, da je za otroka specialistična obravnava v razvojno korist, in zatrjevanjem očeta, da je dolgotrajna intenzivna terapija nepotrebna in v škodo psihofizičnega razvoja otroka. Dokazno breme v smislu 226. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o zatrjevani nesporni koristnosti dolgotrajne intenzivne specialistične obravnave je na materi. Izrekanje o zdravstvenem stanju otroka pa ne more biti pogojeno z izobrazbo roditelja, ampak z javnim pooblastilom, ki ga ima oseba, za tako zatrjevanje. Sodišče se ne bi smelo opreti na strokovno mnenje psihiatra specialista, saj gre za zasebno ambulanto in zdravnika zasebnika, ki ne izvaja javne zdravstvene službe. V nadaljevanju pritožbe pritožnik primerja sistema javnega in zasebnega zdravstva ter podaja o tem svoje videnje. Sodišču očita, da je podcenilo pravno in vsebinsko kompleksnost problema in specifičen pojem nepremoženjske škode v obravnavanem primeru.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določili 411. člena ZPP in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerih lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda začasno odredbo na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pravilno je upoštevalo smoter začasnih odredb v sporih iz teh razmerij, ki je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve o sporu, razmerje med starši in otroki uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist in da je lahko začasna odredba v teh sporih le nujen ukrep, ki ga je potrebno izreči (le) takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, ko se ugotovi, da bi lahko otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da je prišlo do nasilja, da torej iz ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se začasno uredijo sporna razmerja.

6. Sodišče je torej pri odločanju o izdaji začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki dolžno ugotavljati največjo korist otroka, po drugi strani pa nujnost takega ukrepa. Začasna odredba je torej izjemno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

7. Po oceni prvostopenjskega sodišča (ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema) predlagatelju ni uspelo izkazati, da je predlagana začasna odredba nujna za zavarovanje koristi mladoletnega otroka oziroma za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

8. Jedro spora med pravdnima strankama (glede izdaje začasne odredbe) predstavlja udeležba na psihoterapiji, ki jo deček obiskuje v ... pri dr. .... Dečka vodi na psihoterapije toženka, dečkova mati, ki je po izobrazbi zdravnica. Pritožnik trdi, da je tovrstna psihoterapevtska obravnava za dečka škodljiva, saj zanjo ni nobene potrebe. Poleg tega je dr. ...., ki izvaja psihoterapije, zdravnik zasebnik, ki ni vključen v sistem javnega zdravstva. Toženka pa trdi nasprotno, da deček psihoterapije potrebuje in mu tudi koristijo, kar se kaže v dečkovem napredku na socialnem področju in v šolskem okolju. Trdi tudi, da že zaradi samega prehoda v srednjo šolo in sprememb, ki jih bo ta prinesel, še vedno potrebuje prilagojen pristop.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnikovi očitki o škodljivosti terapij do sedaj niso potrdili. Da ima A. A. določene razvojne težave je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Za tako ugotovitev je imelo na razpolago dovolj dokumentacije v spisu1, zato tožnikovo pritožbeno zanikanje vseh dečkovih razvojnih težav zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more ovreči. Da A. A. napreduje, pa ne izhaja le iz poročila dr. ....2, ampak tudi iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo z dne 24. 4. 2014 (priloga B5). Zakaj je pri A. A. prišlo do izboljšav (zaradi psihoterapevtskih obravnav, odraščanja ali česa tretjega) niti ni pomembno. Za odločanje o predlagani začasni odredbi je ključno, da mu zaradi udeležbe na psihoterapijah ne nastaja škoda, ampak, kot izhaja iz podatkov spisa, napreduje.

10. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da za odločitev niso ključnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj strokovni mnenji Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (prilogi B5 in B6). 2 Ali gre za zdravnika z zasebno prakso ali za zdravnika v javnem zdravstvenem sistemu se pritožbenemu sodišču na tem mestu ne zdi relevantno.