Jedro

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe, pač pa razlogi na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, pač pa ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-18-26/2023-4 z dne 28. 2. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je navedeni organ zavrnil zahtevo za odpravo odmerne odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4236-46935/2020-2 z dne 5. 1. 2021 (z njo je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin, v nadaljevanju odmerna odločba) po nadzorstveni pravici. V tožbi je predlagala, naj sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni zahtevi za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici.

2. Tožnica je skupaj s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je predlagala, naj sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odpravi obe zgoraj navedeni odločbi.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala, da ji bo v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda. Med drugim je sprejelo stališče, da zatrjevana škoda, ki naj bi tožnici nastala zaradi predvidenega dolgega trajanja postopka upravnega spora (v tem času pa bo potekel prekluzivni rok iz 88. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, in odmerne odločbe ne bo več mogoče odpraviti), ni posledica, ki izhaja iz izpodbijanega akta. Poudarilo je še, da je toženka v okviru zakonskega roka že odločila po nadzorstveni pravici. Če bo sodišče, ki na petletni prekluzivni rok iz 88. člena ZDavP-2 ni vezano, to odločbo v postopku upravnega spora odpravilo, bo toženka lahko izdala novo odločbo po nadzorstveni pravici tudi po tem, ko bo navedeni rok že potekel, kar je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 1362/2006 z dne 27. 11. 2008 in pravne stroke.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi kršitve 32. člena ZUS-1. Kot neprepričljivo ocenjuje sklicevanje sodišča prve stopnje na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, saj sodna praksa v Sloveniji ni formalni vir prava. Zato nima nobenega zagotovila, da ji bo sodišče prve stopnje dejansko sledilo. Navaja tudi, da med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstaja neposredna zveza. Če namreč sodišče začasne odredbe ne bo izdalo, bo pa po preteku dveh do treh let ugotovilo, da je toženka nezakonito zavrnila odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, zaradi poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 ne bo več mogla doseči odprave odmerne odločbe. Sodišče zato mora izdati začasno odredbo, saj ji bo v nasprotnem primeru odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in odloči o njeni zahtevi.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Gre za stanje, na katerega se nanaša izpodbijani upravni akt, zato mora po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča v primeru ureditvene začasne odredbe (kar je predlagala pritožnica) obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem, o katerem je bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo.1

8. Glede na navedeno je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu (v 7. in 9. točki obrazložitve), da pritožnica za izdajo začasne odredbe ni izkazala pravno upoštevne škode. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe,2 pač pa izključno razlogov na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. To tudi pomeni, da ugoditev predlagani začasni odredbi ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, pač pa ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena, podobno kot ne – kar je Vrhovno sodišče že navedlo – preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave.3

9. Na odločitev ne morejo vplivati navedbe, da pritožnica nima nobenega zagotovila, da bo sodišče sledilo stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 1362/2006 z dne 27. 11. 2008.4 Ali bo to stališče v pritožničini zadevi sploh relevantno in kako ga bo sodišče upoštevalo, se bo izkazalo šele pri meritorni presoji tožbe, za odločanje o začasni odredbi pa je ta pomislek nebistven.

10. Ker ostale pritožbene navedbe niso relevantne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s šestim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklepe I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018. 2 Z njo je toženka odločila o vprašanju, ali je bilo z odmerno odločbo očitno kršeno materialno pravo. 3 Sklep I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018. 4 Gre za razlago, da če je bila odločba, ki je bila izdana po nadzorstveni pravici v zakonitem roku, v upravnem sporu odpravljena, lahko organ, ko izvrši sodbo sodišča, izda (novo) odločbo po nadzorstveni pravici tudi po tem, ko je že pretekel zakoniti rok.