Jedro

Dajalec kredita lahko zahteva plačilo preostalih obrokov pred njihovo zapadlostjo že, če je jemalec kredita v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se v III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172837/2011 z dne 13. 1. 2012 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 2.125,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka v celoti, pod II. točko izreka je v umaknjenem delu sklep o izvršbi razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo, pod III. točko izreka je za znesek 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 daje do plačila prej navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljenga zavrnilo, pod IV. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženima strankama njune pravdne stroške v znesku 1.113,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo in sklep, smiselno zoper III. in IV. točko izreka, se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je H. d.d. kot kreditodajalka veljavno odstopila od kreditne pogodbe št. 103347 z dne 23. 4. 2003 (priloga A1 – v nadaljevanju Kreditna pogodba A1) in to najkasneje dne 30. 4. 2011. Banka kot kreditodajalec je namreč dala tožencema kot kreditojemalcema skladno 13. členu Zakona o potrošniškem kreditu (v nadaljevanju ZPotK) poziv na plačilo vseh do takrat zapadlih obveznosti v dopisu z dne 7. 4. 2011 (priloga A15). Ker po tem pozivu v danem roku toženca ničesar nista plačala, je banka z njim 30. 4. 2011 odstopila od Kreditne pogodbe A1. Pritožnica v pritožbi poda izrecno višino terjatve banke do tožencev na dan odstopa od pogodbe. V nadaljevanju pritožba oporeka, da bi upnik moral po 13. členu ZPotK dati dolžniku pisno odstopno izjavo, ker zakon izrecno zahteva le pisni opomin pred odstopom, v katerem mora biti določen rok za plačilo že zapadle terjatve, pogodba pa je razdrta po samem zakonu po poteku dodatnega roka za plačilo, če v njem dolžnik svojega dolga ne plača. Pri tem se pritožba sklicuje na več sodnih odločb. V kolikor sodišče meni, da izjava o odstopu mora biti podana, je po prepričanju pritožbe bila takšna izjava podana s strani tožeče stranke konkludentno z njenim pozivom tožencu za plačilo dolga z dne 21. 6. 2011 (priloga A29). Tožnica vtoževane zavarovalnine ni plačala neutemeljeno, saj je plačilo v celoti temeljilo na zavarovalni pogodbi o zavarovanju kredita, posledično čemur so vse pravice kreditodajalca po Kreditni pogodbi A1 s cesijo prešle na tožnico. Če se šteje, da banka kot kreditodajalka ne bi veljavno odstopila od Kreditne pogodbe A1, je banka s cesijo na tožnico prenesla vsa njena dotedanja in tudi bodoča upravičenja po Kreditni pogodbi A1. Po tej pogodbi pa so do konca glavne obravnave v tej pravdi že zapadle v plačilo vse anuitete kredita in je torej tožbeni zahtevek utemeljen tudi po Kreditni pogodbi A1. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožeča stranka skozi ves postopek vtožuje terjatev iz naslova regresa in o tem je sodišče z izpodbijano odločbo tudi odločilo. Pritrjuje, da poziv iz priloge A15 nima pomena izjave o odstopu od Kreditne pogodbe A1. Nadalje navaja, da so vse druge pritožbene navedbe neupoštevna novota, kar velja zlasti za konkludentni odstop od pogodbe z izjavo iz priloge A29. Opozarja na nekatere protispisnosti pritožbe in da so tudi pritožbene navedbe glede odstopa bodočih pravic s cesijo prav tako nedovoljena pritožbena novota. Sicer potrjuje ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločbe pravilno ugotovi, da je odločitev v tej pravdi odvisna od tega, ali je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik utemeljeno izplačal zavarovalnino kreditodajalki iz Kreditne pogodbe A1. Ko je v nadaljevanju pojasnjevalo neutemeljenost tožbenega zahtevka, v kolikor je ta bil zavrnjen pod III. točko izreka izpodbijane odločbe, je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da kreditojemalka ni odstopila od Kreditne pogodbe A1, posledično čemur je tožeča stranka neutemeljeno izplačala zavarovalnino v višini, v kateri je bil tožbeni zahtevek pod III. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnjen. Vendar si sodišče prve stopnje ob takšni razlagi neutemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno zmotno razlaga določbo 13. člena ZPotK, kar ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava, na zmotno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče skladno drugemu odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Kreditna pogodba A1 namreč v 16. členu ureja le primere odstopa od pogodbe banke - kreditodajalke, nima pa drugih določb, ki bi urejale druge možnosti, ko banka tudi lahko takoj zahteva vračilo celotnega kredita. Zato je za tak primer zopet uporabiti 13. člen ZPotK, po katerem lahko kreditodajalec zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo, poleg v primeru odstopa od pogodbe, tudi, če je potrošnik – kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov (prvi odstavek 13. člena ZPotK). Do takšne razlage 13. člena ZPotK pridemo že z jezikovno razlago, ko določbo razlagamo tako, kot je nedvoumno zapisana. Po prvem odstavku sta namreč predvideni dve možnosti, ki jih ima dajalec kredita, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov (zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo). Po drugem in tretjem odstavku je predviden dodatni rok za plačilo že zapadlih obrokov le v primeru razdrtja pogodbe (torej se na možnost zahtevati plačila preostalih obrokov pred zapadlostjo ne nanaša). Četrti in peti odstavek pa se nanašata na izračun višine plačila potrošnika. Torej je edini pogoj, da kreditodajalec lahko zahteva plačilo preostalih obrokov kredita pred njihovo zapadlostjo zamude v plačilu začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Da je bil toženec kot kreditojemalec po Kreditni pogodbi A1 v zamudi s plačilom vsaj dveh zaporednih obrokov, je glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje nedvomno oziroma to med pravdnima strankama niti ni sporno.

6. Pritožbeno sodišče je moralo pritožbi, ne da bi se poprej opredeljevalo o preostalih pritožbenih navedbah, ugoditi že iz razloga zgoraj pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava, ko si sodišče prve stopnje določbo 13. člena ZPotK očitno (zmotno) razlaga tako, da je dajalec kredita upravičen zahtevati plačilo preostalih obrokov pred njihovo zapadlostjo le v primeru njegovega odstopa (razdrtja) pogodbe. Čeprav je glede na doslej ugotovljena pravna pomembna dejstva po temelju tožbeni zahtevek utemeljen (sodišče na v tožbi zatrjevano pravno podlago ni vezano – tretji odstavek 180. člena ZPP), pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje ni moglo spremeniti, ker je v nadaljevanju potrebno dejansko stanje raziskati še glede višine tožbenega zahtevka. Zato je izpodbijano odločbo v izpodbijani III. in IV. točki izreka razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP), ob katerem naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane opombe pritožbenega sodišča. 7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.