Jedro

Tožnica sicer pravilno ugotavlja, da ni dolžna navesti pravne kvalifikacije in tudi če jo navede, ali jo navede napačno, sodišče nanjo ni vezano. Seveda pa mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako mora za odškodninsko pravdo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavk za nastanek odškodninske terjatve; za neupravičeno pridobitev pa mora izkazati, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice.

V prvem odstavku 367. člena ZOR je za odškodninske terjatve predviden triletni zastaralni rok, ki teče odkar je oškodovani zvedel za škodo in za storilca. Zato sta sodišči pravilno zavrnili zahtevano odškodnino za plačilo posameznih plačil in prisodili odškodnino v skupnem znesku 1,546.147,00 tolarjev za škodo, ki je nastala v času treh let pred vložitvijo tožbe 23. 9. 2003.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora prva tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 1,546.147,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku prve sodbe, dalje. Zavrnilo pa je višje plačilo, ki ga je zahtevala od prve tožene stranke. V zvezi s tožbenim zahtevkom proti drugi toženi stranki je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Poleg tega je odločilo še o povrnitvi stroškov postopka.

2. Tožnica se je proti tej sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnica je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo in sicer proti odločitvi o tožbenem zahtevku, s katerim ni uspela in iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z razlago pritožbenega sodišča, da lahko iz istega dejanskega stanja izvirata tako odškodninski kot tudi obogatitveni zahtevek, pri čemer uveljavljanje odškodnine ne izključuje uveljavljanja obogatitvenega zahtevka. Pojasnjuje, da je v tožbi svoj zahtevek utemeljevala z obema podlagama in navajala, da vtožuje celoten znesek, ki ga je morala plačati K. d.d., ker je tožena stranka (neupravičeno) unovčila bančno garancijo (in bila zato obogatena). Pravno kvalifikacijo razmerja opravi sodišče, ki je vezano samo na dejanske navedbe strank in na tožbeni zahtevek (180. člen ZPP), morebiti navedena pravna kvalifikacija pa ni pomembna. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da ima „oškodovanec možnost izbire pravne podlage, na kateri bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja” in da tožena (očitno pravilno tožeča) stranka ni navajala obogatitvene podlage. Meni, da je v postopku dokazala, da je zaradi ravnanja prve toženke, ki je neutemeljeno unovčila bančno garancijo, trpela zmanjšanje premoženja (škodo) in da je z neutemeljenim unovčenjem bančne garancije prva toženka neupravičeno obogatena. Zato bi moralo sodišče pri odločitvi o zastaranju uporabiti tudi 209. in 210. člen ZOR in ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku, saj je K. d.d. unovčila bančno garancijo 25. 9. 1998 in je bila tožba z dne 24. 9. 2003 vložena v petletnem zastaralnem roku. Tožnica tudi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da ni odgovornosti druge toženke, ker njena zamuda pri dobavi podlag ni v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala zaradi unovčenja bančne garancije. Toda zamuda druge toženke pri iz dobavi oblikovnih podlag je povzročila tožničino zamudo pri izpolnitvi. Če ne bi bilo zamude, ne bi bilo unovčenja bančne garancije.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Kolikor se revizija nanaša na delno zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki, povzema določilo 180. člena ZPP, kar bi kazalo na to, da uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj kršitev iz drugega odstavka tega člena ne opredeli. Ker po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava, je preizkusilo le očitek relativne bistvene kršitve določb ZZP. V 180. členu ZPP so predpisane obligatorne sestavine tožbe, med katerimi je naveden določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev ter dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotovijo. Tožnica sicer pravilno ugotavlja, da ni dolžna navesti pravne kvalifikacije in tudi če jo navede, ali jo navede napačno, sodišče nanjo ni vezano. Seveda pa mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako mora za odškodninsko pravdo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavk za nastanek odškodninske terjatve in sicer: nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode; za neupravičeno pridobitev pa mora izkazati, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice. Tožnica, ki je v tožbi pod VI. izrecno navajala, da je zaradi unovčenja bančne garancije trpela škodo, ni omenjala, da bi bila katera od toženk obogatena. To še zlasti ne na glavni obravnavi 18. 8. 2005, ko je zaradi ugovora aktivne legitimacije večkrat poudarjala, da je bila kot fizična oseba oškodovana zato, ker je morala kot družbenica po izbrisu podjetja E. d.o.o. iz registra, K. d.d. izpolniti obveznosti iz bančne garancije, torej povrniti vtoževani znesek. Tedaj ni niti z besedo omenjala kakšne obogatitve. Zato je pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da so bile meje obravnavanja v pravdnem postopku začrtane s tožbenim zahtevkom in trditvenim gradivom pravdnih strank in da je tožeča stranka navajala le podlago za zahtevek za povrnitev škode, ki jo je trpela zaradi neupravičenega unovčenja bančne garancije.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po ugovoru, češ da je odškodninska terjatev zastarala, uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporabljajo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(4) V 4. oddelku, v prvem odstavku 367. člena ZOR je za odškodninske terjatve predviden triletni zastaralni rok, ki teče odkar je oškodovani zvedel za škodo in za storilca. Zato sta sodišči pravilno zavrnili zahtevano odškodnino za plačilo posameznih plačil v času od 30. 6. 1999 do 26. 5. 2000 in prisodili odškodnino v skupnem znesku 1,546.147,00 tolarjev za škodo, ki je nastala v času treh let pred vložitvijo tožbe 23. 9. 2003. 8. Tudi v zvezi z drugotoženo stranko sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Drugotožena stranka je lahko odgovorna zaradi naspoštovanja pogodbe, ki sta jo sklenila Republika Slovenija in E. d.o.o., ni pa v nobeni povezavi s tožnico kot fizično osebo, saj tožnica ni dokazala, da so tudi za drugotoženo stranko izpolnjene predpostavke, ki so potrebne za nastanek odškodninske terjatve, saj drugotoženka ni unovčila bančne garancije in tožnici ni povzročila škode v zvezi s tem.

9. Tako se izkaže, da revizija proti tistemu delu sodbe, s katerim je deloma zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo škode, ki jo je povzročila prvotoženka, in celotni zahtevek za povrnitev škode proti drugotoženki, ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zavrnilo po 378. členu ZPP, o zahtevi za povrnitev stroškov v zvezi z revizijskim postopkom pa je odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP: ker tožnica z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978 – 57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001 – 40/2007