Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da do neupravičene obogatitve ni prišlo, saj je za korist, ki jo je toženec pridobil, obstajala veljavna pravna podlaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo 1.744,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka tožencu dolžna plačati stroške postopka v višini 514,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka), pri čemer je tožeča stranka tudi zavezanka za plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da se njen zahtevek nanaša izključno na plačilo zneskov napitnine za dneve dopusta, ki jih je v okviru rednih plačil plače izvršila tožencu in kateri niso bili predmet postopka Pd 26/2018. Ker je morala tožeča stranka po citirani sodbi tožencu plačati nadomestilo za letni dopust, obračunano na podlagi ZDR-1, v katerega se všteva tudi že izplačana napitnina, je bil toženec s tem, ko je za čas letnega dopusta prejel še tekočo napitnino, neupravičeno obogaten. Tožeča stranka je namreč tako plačala več, kot je znašala pobrana napitnina. Tožeča stranka je bila v zmoti. Če bi vedela, da mora napitnino všteti v osnovo za odmero letnega dopusta, Sporazuma v obliki, kot so ga predlagali sindikati, ne bi podpisala. Tako pa je bil Sporazum sprejet v dobri veri in v prepričanju, da je način izplačila nadomestila letnega dopusta skladen z zakonom. Sodišče se z vprašanjem zmote tožeče stranke pri izplačilu, ni ukvarjalo, čeprav je zmota pri plačilu nedolga tipičen primer neopravičene obogatitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku v celoti ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba. Sodišče druge stopnje zato v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena (360. čl. ZPP), pa daje naslednja pojasnila.

6. Skladno s 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ1), je dolžan tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je mogoče, sicer pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mora biti izkazano prikrajšanje na eni strani in okoriščenje na drugi, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da do neupravičene obogatitve v konkretnem primeru ni prišlo, saj je za korist, ki jo je toženec pridobil, obstajala veljavna pravna podlaga. Da slednja ne obstaja, tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje. Nasprotno, celo sama priznava, da je razliko v nadomestilu za letni dopust, morala plačati na podlagi zakona in sodbe sodišča, tekoče napitnine za čas letnega dopusta pa je izplačevala na podlagi Sporazuma s sindikatom. To pa pomeni, da je za vsa izplačila izkazan veljaven pravni temelj. Obstoj pravnega temelja za izplačilo, pa logično izključuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Ker je že iz tega razloga zahtevek tožeče stranke neutemeljen, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še posebej opredeljevati do navedb glede zatrjevane zmote pri plačilu nedolga, saj je glede na obstoj veljavne pravne podlage za vsa izplačila, ki jih je prejel toženec, navedeni argument tožeče stranke očitno neutemeljen. Sodišču se namreč ni potrebno opredeljevati do navedb, ki za odločitev niso bistvene ali so očitno neutemeljene.2 Okoliščina, da je tožeča stranka zaradi naknadnega pravilnega obračuna razlike v nadomestilu za letni dopust (na podlagi pravnomočne sodbe sodišča opr. št. Pd 26/2018), ob hkratnem izplačilu tekoče napitnine (zneski napitnine za dneve dopusta, ki jih je v okviru rednih plačil plače izvršila tožencu na podlagi Sporazuma s sindikatom in kateri niso bili predmet postopka Pd 26/2018) morala plačati več, kot je napitnine pobrala, zaradi obstoja pravnega temelja za vsa izplačila, na drugačno odločitev ne more vplivati.

7. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP).

8. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb. 2 Primerjaj: OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. RS, št. 53/08.