Jedro

Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6925/2023/28 (1221-13) z dne 22. 7. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Upravno sodišče presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po 64. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik namreč ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj ni dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, navedel že v prvotnem postopku priznanja mednarodne zaščite. Kot novo dejstvo iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 je v postopku za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite navedel, da je dobil vabilo za služenje vojaškega roka, ki je v Maroku obvezno, a se nanj zaradi težav z očmi ni odzval, zato gre lahko v zapor. Glede obstoja opravičljivih razlogov iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pa je navedel, da je potreboval nekaj časa, da se je zaradi neugodnih razmer v azilnem domu in grdega ravnanja hrvaških in grških policistov pomiril in začel razumsko dojemati slovenski azilni sistem. Tudi komunikacija s pooblaščencem je bila v prvotnem postopku neustrezna oziroma je ni bilo.

3.Upravno sodišče je tožnikovo izpovedbo ocenilo kot neprepričljivo. Glede tega, da je potreboval nekaj časa, da je začel razumsko dojemati slovenski azilni sistem, je navedlo, da tudi če bi mu v tem delu verjelo, je bila njegova izpovedba neprepričljiva zaradi spreminjanja izjav o komunikaciji s pooblaščencem, po oceni sodišča tako, kot mu je ustrezalo. Zato Upravno sodišče tožnikovi izpovedbi ni sledilo in je ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite (opravičljivi razlogi iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1) ter tožbo zavrnilo.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil v predhodnem postopku pravilno zastopan, vendar je postopek takrat razumel tako, da je treba zatrjevana dejstva obvezno podkrepiti z dokazi, saj drugače dejstev ni dopustno navesti. Oporeka mnenju Upravnega sodišča, da ni navedel opravičljivih razlogov za naknadno navajanje dejstev iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 ter zatrjuje, da glede tega ni imel krivdnega odnosa. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

8.V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker je v postopku navedel samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prošnjo je utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo oziroma revščino ter nesporazum med staršema). Prav tako ni sporno, da je pritožnik v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navedel nova dejstva glede služenja obveznega vojaškega roka v Maroku, ki naj bi obstajala že v času prvotnega postopka priznanja mednarodne zaščite. Sporno pa je, ali je pritožnik uspel navesti tudi okoliščine, ki pomenijo opravičljive razloge, zaradi katerih teh dejstev ni navedel že v predhodnem postopku.

9.Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno. Pritožnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da bi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in to tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložilo Upravno sodišče, štelo za zmotno ugotovljeno.(1)

10.Tudi sicer so pritožbene navedbe, posebno glede pojma krivde ter pritožnikovega krivdnega odnosa do navajanja dejstev šele z zahtevkom za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, povsem posplošene in iz njih ne izhaja nič drugega kot nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča. Zato lahko Vrhovno sodišče tudi v tem pogledu le ponovi razloge, navedene v 9. točki te obrazložitve in ugotovi, da nima nobenega razloga za dvom v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče.

11.Vrhovno sodišče dodaja še, da v pritožbenem postopku ni upoštevalo pritožnikovih razlogov za kasnejše navajanje dejstev o služenju vojaškega roka, ki jih je prvič navedel šele v pritožbi. Pritožnik namreč v pritožbi prvič zatrjuje, da je mislil, da lahko dejstva navaja le, če bo zanje predložil dokaze. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave pa do konca postopka na prvi stopnji. Pritožnik v pritožbi razlogov za zamudo pri navajanju omenjenih dejstev sploh ne navaja, zato Vrhovno sodišče teh dejstev ni moglo upoštevati.

12.Iz navedenih razlogov in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Op. št. (1)Prim. Sodbo VSRS I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024.