Jedro

Ne drži pritožbeno stališče, da je bilo s sklepom o odmeri nagrade izvedenki že dokončno odločeno o povrnitvi teh stroškov. Šlo je zgolj za odločitev o predhodnem kritju teh stroškov, ne pa za končno odločitev o tem, kdo jih je dolžan nositi.

Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem toženki onemogočilo, da bi tekom postopka zaprosila za BPP. Navedb, da je njeno premoženjsko slabo in da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, ni v ničemer podkrepila in so ostale na pavšalni (ter hipotetični) ravni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da morata tožnik in toženka v roku 15 dni vrniti na transakcijski račun Okrožnega sodišča vsak po 614,50 EUR, kar je bilo začasno založeno s strani sodišča za plačilo nagrade in stroškov sodne izvedenke klinične psihologije. Odločilo je še, da če posamezna stranka tega zneska ne bo plačala, ga bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Zoper ta sklep se pritožuje toženka po pooblaščencu. Navaja, da je sodišče v tem postopku odločilo, da se postavi izvedenec klinične psihologije po uradni dolžnosti. Tega izvedenca je sicer predlagal v tožbi tožnik, toženka pa je temu predlogu nasprotovala, saj je mnenje o predodelitvi otroka in o stikih že podal pristojen Center za socialno delo. Odločitev, da sta dolžni obe stranki vrniti znesek, ki je bil izplačan izvedencu iz sredstev sodišča, je materialno pravno napačna. Predhoden sklep, da se ta znesek krije iz sredstev sodišča, predstavlja končno odločitev o tem, kdo krije stroške. Nikjer v zakonu ni podlage, da bi sodišče ta strošek lahko terjalo od strank nazaj. Sodišče v predhodnem sklepu ni navedlo, da gre za začasen strošek oziroma predhodno kritje stroškov. Ni podlage za ponovno ali drugačno odločanje o teh stroških. Obstoječa odločitev močno posega v premoženjsko stanje toženke in njene pravice iz 22. člena Ustave. Toženka ne more več zahtevati oprostitve plačila teh stroškov pri službi za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), zato se jo postavlja v neenakopraven položaj. Plačilo zneska 614,50 EUR bi resno ogrozilo njeno preživljanje in preživljanje njenih dveh otrok. Če bi jo sodišče predhodno pozvalo k plačilu predujma, bi lahko zaprosila za brezplačno pravno pomoč. Predlaga, da se ta strošek krije iz sredstev sodišča oziroma naloži v plačilu (zgolj) tožniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sicer drži pritožbena navedba, da je izvedenca klinične psihologije predlagal zgolj tožnik, vendar ta okoliščina na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. V sporih iz razmerij med starši in otroki je sodišče tisto, ki je dolžno po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese). Zaradi tega lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere (druge) podatke, potrebne za odločitev. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je ta dokaz potreben zaradi varstva koristi otroka, zato ga je izvedlo po uradni dolžnosti, torej ne glede na to, da tožnik predujma predhodno ni založil. Pravilno je tudi poudarilo, da v obravnavanem primeru ni relevantno, da toženka tega izvedenca ni predlagala (ali mu celo nasprotovala), niti ni relevantno, da se je postopek (po izdelavi izvedenskega mnenja) zaključil s sklenitvijo sodne poravnave.

5. V sklepu o odmeri nagrade in povrnitvi stroškov izvedenki klinične psihologije z dne 23. 1. 2020 je bilo navedeno, da plačilo tega zneska (1.229,00 EUR) izvrši finančno računovodska služba Okrožnega sodišča iz sredstev sodišča, na podlagi četrtega odstavka 153. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne drži pritožbeno stališče, da je bilo s tem že dokončno odločeno o povrnitvi stroškov. Šlo je zgolj za odločitev o predhodnem kritju teh stroškov, ne pa za končno odločitev o tem, kdo je dolžan nositi te stroške. Ob zaključku postopka mora sodišče o povrnitvi stroškov odločiti po uradni dolžnosti, kar je pravilno storilo s tem sklepom.1 Drugačno pritožbeno naziranje ne drži. Kot je bilo že nakazano, je izvedba tega dokaza pripomogla k ureditvi spornega razmerja in je bila v interesu obeh strank. Zaradi tega je pravilna odločitev, da krije vsaka stranka polovico teh stroškov. Pritožbeno stališče, da bi moral te stroške v celoti kriti zgolj tožnik (predlagatelj tega dokaza) ni utemeljeno. V konkretnih okoliščinah je neuspešno tudi pritožbeno sklicevanje na to, da je sodišče prve stopnje toženki onemogočilo, da bi tekom postopka zaprosila za BPP in da jo je s tem postavilo v neenakopraven položaj z drugimi upravičenci za BPP ter kršilo njene pravice iz 22. člena Ustave. Zgolj z navedbami, da je njeno premoženjsko slabo in zatrjevanji, da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, odločitve sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti. Teh navedb ni v ničemer podkrepila in so ostale na pavšalni (ter hipotetični) ravni. Da je zatrjevana kršitev v tem smislu vplivala na vsebino izpodbijane odločitve, toženka ni uspela izkazati.

6. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. VSK sklep I Cp 769/2016 in dr. Mateja Končina Peternel, Sodno izvedenstvo v družinskopravnih postopkih, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2018, str. 153: Po koncu postopka sodišče odloča o povrnitvi predhodno založenih stroškov po uradni dolžnosti in prostem preudarku (413. člen ZPP). To pomeni, da lahko povrnitev zahteva od strank, takrat pa ima na voljo prisilno izterjavo.