Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevnejši primer ali zadevo zaupnejše narave, tovrstnih okoliščin namreč tožena stranka v oporo izbire odvetnika izven delovnega območja prvostopnega sodišča ni zatrjevala in dokazovala, zgolj dejstvo, da tožena stranka svojo dejavnost opravlja v Ljubljani in da si je zato utemeljeno izbrala odvetnika iz Ljubljane, ne utemeljuje prisoje njegovih stroškov za prihod na glavno obravnavo kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17544/2016 z dne 24. 2. 2016 v naložitvenem in stroškovnem delu razveljavi ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 397,71 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da toženi stranki prizna vse priglašene stroške in jih naloži v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je stroške, povezane s prihodom pooblaščenca tožene stranke na obravnavo iz Ljubljane v Maribor in nazaj ter znesek parkirnine dolžna trpeti tožena stranka sama, ker si je pač izbrala odvetnika izven kraja svojega sedeža, ter da stroškov parkirnine ni izkazala. V pritožbi navaja, da je tožena stranka na obravnavi dne 8. 9. 2016 v sodni spis vložila najemno pogodbo med toženo stranko in podjetjem M. d.o.o., saj je ob priglašanju stroškov navedla, da si je utemeljeno izbrala odvetnika iz Ljubljane, ker pač tam opravlja svojo dejavnost, najemna pogodba za poslovni prostor na naslovu V. 3, L., pa to dokazuje. Čeprav je sodišče navedeno pogodbo na obravnavi prejelo, pooblaščenec pa jo je vložil ravno iz razloga utemeljitve toženkine izbire odvetnika izven kraja svojega sedeža, sodišče od tožene stranke ni terjalo nobenih pojasnil ali dodatnih dokazil v zvezi z razlogom takšne izbire odvetnika in je zato tožena stranka menila, da je to okoliščino ustrezno izkazala, saj je sodišče ni z ničemer opozorilo na nasprotno. Toženi stranki, ki je šele s sodbo izvedela, da te okoliščine očitno ni uspela izkazati, je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in pravočasnega predlaganja dokazil. Poleg tega se sodišče prve stopnje o najemni pogodbi, ki izkazuje, da toženka svojo dejavnost opravlja v Ljubljani, pri obrazložitvi utemeljenosti potrebnih pravdnih stroškov sploh ni izjasnilo, čeprav je bila ta vložena prav zaradi izkazovanja te okoliščine. Tožena stranka meni, da ji je bila s tem smiselno kršena pravica do izjavljanja, kajti sodišče je vedelo, zakaj je toženka navedeno pogodbo vložila v sodni spis ob priglašanju pravdnih stroškov. V zvezi s stroškom parkirnine pooblaščenca, ki ga je sodišče zavrnilo zaradi neizkazanosti, pa tožena stranka še dodaja, da tudi v tem delu sodišče od tožene stranke ni terjalo nobenega dokazila o obstoju tega stroška, saj v kolikor bi ga, bi pooblaščenec sodišču na vpogled pokazal parkirno kartico, ki jo prejme voznik, ko parkira na parkirišču pri mariborski avtobusni postaji. Tako pa je pooblaščenec zmotno menil, da navedeni strošek za parkirišče ni sporen. Tudi v tem delu tožena stranka ponavlja očitek prvostopnemu sodišču o nezadostnem materialno procesnem vodstvu, ki je imelo za posledico, da tožena stranka, kot se je sedaj pokazalo, ni ustrezno izkazala obstoja tega stroška. V kolikor bi sodišče svojo obveznost materialno procesnega vodstva opravilo ustrezno, bi toženka navedeni strošek z lahkoto izkazala in sodišče bi ga moralo priznati. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave sicer res izhaja pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa pri opredelitvi vsebine procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa tudi zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke. Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku pa je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naloži v plačilo nasprotni stranki.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi stroškov prihoda pooblaščenca tožene stranke na glavno obravnavo iz Ljubljane v Maribor in nazaj sprejelo z obrazložitvijo, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, da iz podatkov spisa ne izhaja kompleksnost zadeve ali druga primerljiva okoliščina, ki bi narekovala angažiranje odvetnika izven kraja sedeža, zaradi česar ti stroški niso nujno potrebni stroški, ki bi jih tožeča stranka morala povrniti toženi stranki v skladu z uspehom v postopku.

6. Takšni stroškovni presoji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi, in ki jo je s predložitvijo najemne pogodbe želela dokazovati tudi pred sodiščem prve stopnje, da tožena stranka, čeprav ima sedež na območju prvostopnega sodišča, dejansko opravlja svojo poslovno dejavnost v Ljubljani, še ne daje podlage za zaključek o potrebnosti in utemeljenosti stroškov pooblaščenca, ki si ga je tožena stranka najela v Ljubljani, torej izven delovnega območja prvostopnega sodišča in svojega poslovnega sedeža. Ob upoštevanju dejstva, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevnejši primer ali zadevo zaupnejše narave, tovrstnih okoliščin namreč tožena stranka v oporo izbire odvetnika izven delovnega območja prvostopnega sodišča ni zatrjevala in dokazovala, zgolj dejstvo, da tožena stranka svojo dejavnost opravlja v Ljubljani in da si je zato utemeljeno izbrala odvetnika iz Ljubljane, ne utemeljuje prisoje njegovih stroškov za prihod na glavno obravnavo kot potrebnih v smislu določbe 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zoper stroškovno odločitev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep o stroških postopka sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), ko ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

8. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).