Jedro

Tujec ima v postopku za izdajo delovnega dovoljenja, čeprav sam ni vložil vloge za izdajo delovnega dovoljenja, lastnost stranke že v postopku pri organu prve stopnje, pravica do pritožbe pa mu gre kot stranki po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP, ne glede na to, ali je bil postopek uveden na njegovo zahtevo ali zahtevo delodajalca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 18.10.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 2.12.1993, ki je kot organ prve stopnje zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo (z dne 20.10.1993), s katero je organ prve stopnje zavrnil vlogo delodajalca za izdajo delovnega dovoljenja z obrazložitvijo. Kot razlog za zavrženje tožnikove pritožbe je organ prve stopnje navedel, da je pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi vloge za izdajo delovnega dovoljenja vložila neupravičena oseba. Tožnikovo pritožbo, ki je navajal, da gre za dnevnega migranta in da bi organ prve stopnje moral uporabiti 2. člen, ne pa 5. člen zakona o zaposlovanju tujcev (v nadaljevanju: ZZT, Uradni list RS, št. 33/92), je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ima pravico do pritožbe stranka, kdo pa je stranka, določa materialni predpis, ki je v konkretnem primeru ZZT. Ta v 6. členu določa, da se delovno dovoljenje izda na vlogo delodajalca (delovno dovoljenje na vlogo delodajalca) ali na vlogo tujca (osebno delovno dovoljenje). Po navedenem je stranka v postopku za izdajo delovnega dovoljenja delodajalec, če ta vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujca, ali pa tujec, če sam zaprosi za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. V pritožbenem postopku ne more biti stranka tisti, ki na prvi stopnji ni vložil vloge za izdajo dovoljenja, ker se po ZZT izda delovno dovoljenje samo prosilcu. Zato tujec, za katerega je delodajalec zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja, ni aktivno legitimiran, da v pritožbenem postopku nastopa kot stranka. Če tujec kljub temu vloži pritožbo, ne more uveljaviti in varovati nobenih svojih pravic ali pravnih koristi, ampak takšne pravice ima in jih lahko uveljavlja le delodajalec. Ker je bila v obravnavani zadevi vložena zahteva delodajalca, tožnik kot tujec, ki ni vložil zahteve, nima aktivne legitimacije in je torej pritožbo vložila neupravičena oseba, zaradi česar je organ prve stopnje pritožbo zavrgel na podlagi 234. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), tožena stranka pa pritožbo zoper odločbo o zavrženju zavrnila na podlagi 240. člena ZUP. Tožnikova navedba, da bi moral organ prve stopnje odločiti na podlagi 7. člena ZZT, ker je iz vloge delodajalca razvidno, da gre za dnevnega migranta, ni utemeljena, saj gre za materialni zahtevek in bi moral tak zahtevek vložiti sam tožnik za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. Če bi organ prve stopnje odločal o tem brez zahteve stranke, bi bil to razlog za ničnost odločbe po 267. členu ZUP.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepopolne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Nepravilna uporaba materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je v tem, ker tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala dejstva, da ima tožnik pravni interes za vložitev pritožbe, ker gre delovno dovoljenje za tožnika, ki je zanj osebno, za njegovo delovno mesto, za življenjsko eksistenco, ki je s tem nezakonito ogrožena. Tožena stranka je nepravilno uporabila 5. člen ZZT, ker ni upoštevala sporazumov med sedaj samostojnima suverenima državama Slovenijo in Hrvatsko, sedaj pravnih naslednic prejšnjih republik, uporabiti pa bi se moral 2. člen, ker gre za podjetje, ki je ustanovljeno z mednarodno pogodbo. V skladu s sklenjenimi sporazumi v JE krško, ki je v lasti vsake od držav do 50%, je določeno tudi zaposlovanje. Ni videti razlogov, zakaj organ prve stopnje ni izdal odločbe v smislu 7. člena ZZT, organ prve stopnje pa tudi ni upošteval, da gre za specifično podjetje in delovno mesto, o katerih pri prvem organu nimajo potrebnih delovnih izkušenj. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in da sodišče odloči, da se tožniku povrnejo pravdni stroški in škoda, povzročena z izpodbijano odločbo. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tisti (to je tožnik), ki na prvi stopnji ni vložil vloge za izdajo delovnega dovoljenja, v pritožbenem postopku ne more biti stranka, ker se po ZZT izda delovno dovoljenje samo prosilcu.

Stranka pa je po določbi 49. člena ZUP ne le oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek ali zoper katero teče postopek, marveč tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, torej oseba, ki ima pravni interes, da se v takšnem na zahtevo druge osebe uvedenem postopku udeležuje postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Lastnost stranke, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka za izdajo delovnega dovoljenja, uvedenega na vlogo delodajalca, torej ni odvisna od tega, na čigavo vlogo je bil postopek uveden, marveč od tega, ali bi izdaja negativne odločbe (o zavrnitvi zahteve za izdajo delovnega dovoljenja) utegnila prizadeti tudi delavca - tujca, ki ga delodajalec namerava zaposliti oziroma v obravnavani zadevi tožnika, ki ga po podatkih spisov v obravnavani zadevi delodajalec zaposluje okrog 12 let, in zaradi katerega je vložil zahtevo za izdajo dovoljenja, v kateri je navedel tudi podatke o njem. Saj je tudi tujec, ki ga namerava delodajalec zaposliti, prizadet v svoji pravni koristi, ker v primeru neizdaje delovnega dovoljenja ne bo dobil dela pri delodajalcu in ne bo imel zagotovljene socialne varnosti. Zato ima ta tujec v postopku za izdajo delovnega dovoljenja, čeprav sam ni vložil vloge za izdajo delovnega dovoljenja, lastnost stranke že v postopku pri organu prve stopnje, pravica do pritožbe pa mu gre kot stranki po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP, ne glede na to, ali je bil postopek uveden na njegovo zahtevo ali na zahtevo delodajalca. Zmotno je zato stališče tožene stranke, ki zatrjuje, da je pritožbo vložila neupravičena oseba zato, ker nima aktivne legitimacije, ker zahteve ni vložil tožnik, pač pa delodajalec. Z odločitvijo, ki je oprta na navedeno stališče, pa je organ prve stopnje kršil določbo 49. člena ZUP, in ker tožena stranka ni odpravila navedene nezakonitosti (242. člen ZUP), je tudi sama bistveno kršila pravila postopka, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov in škode sodišče ni obravnavalo, ker v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS), višina škode, ki naj bi bila povzročena z izvršitvijo izpodbijane odločbe (iz tožbe tudi ne izhaja, da bi bila odločba sploh izvršena) pa v tožbi ni opredeljena (11. člen in 2. odstavek 27. člena ZUS).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 42. člena v zvezi z 39. členom zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).