Jedro

Ker je tožnica zatrjevala, da je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka, toženec pa je v umik tožbe privolil, ni mogoče razpravljati o utemeljenosti zahtevka kot o predhodnem vprašanju le zaradi odločitve o stroških postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 149,33 stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka ustavilo postopek, pod drugo točko izreka pa je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) povrne pravdne stroške v višini 890,86 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

2. Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija stroškovno odločitev, torej odločitev pod drugo točko izreka izpodbijanega sklepa. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev ter naložitev plačila stroškov tožnici. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožena stranka pa se z umikom strinja, je temeljni kriterij za povrnitev stroškov v prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po tej določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Če namreč tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna. Stroškovna odločitev je torej v primeru umika tožbe odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. V primeru, ko glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka1. Razlog, zaradi katerega se tožeča stranka odloči za umik tožbe, pa pri tem ni pomemben2. Tožeča stranka je upravičena do stroškov, ki so ji z vložitvijo tožbe nastali, če dokaže, da je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka, ki ga je z umaknjeno tožbo vtoževala. Kadar pa tožeča stranka umakne tožbo takoj po delni izpolnitvi zahtevka, lahko od tožene stranke zahteva toliko pravdnih stroškov, kolikor ji jih pripada po drugem oziroma tretjem odstavku 154. člena ZPP.

6. V predmetni pravdi je tožnica uveljavljala, da toženec popravi streho tako, da odpravi zatekanje vode ter vlage iz strehe v stropno konstrukcijo stavbe in stanovanje tožnice ter odpravi posledice zamakanja v njenem stanovanju s tem, da v dnevni sobi odstrani odstopajoči oplesk na stropu, strop osuši, ga pobrusi, pokita in popleska. Tožnica je tožbo umaknila z utemeljitvijo, da je toženec tožbeni zahtevek izpolnil, ker je odpravil zatekanje vode ter vlage iz strehe v stropno konstrukcijo stavbe in njeno stanovanje, pa tudi izvedel sanacijo stropa dnevne sobe. Toženec se je z umikom tožbe strinjal. Pojasnil pa je, da je bila tožba prenagljena in neutemeljena, saj do popravila strehe ni prišlo zaradi tožničine tožbe, pač pa zaredi dogovora z upravnikom glede ugotovitve vzroka zamakanja. Poleg tega pa je še izpostavil, da pri tožnici nikoli ni odstranil odstopajočega opleska na stropu, stropa osušil, ga pobrusil in pokital. 7. Ob gornjem, ko je tožnica zatrjevala, da je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka, toženec pa je v umik tožbe privolil, ni mogoče razpravljati o utemeljenosti zahtevka kot o predhodnem vprašanju le zaradi odločitve o stroških postopka. To pravilno v pritožbi izpostavlja tudi tožnica. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je toženec razpravljanju o tožbenem zahtevku s tem, ko je privolil v umik tožbe, odpovedal. Sodišče prve stopnje je glede na umik tožbe in privolitev v umik postopalo materialnopravno pravilno, ko je utemeljenost zahtevane povrnitve stroškov presojalo na podlagi 158. člen ZPP.

8. Stališče pritožbe, da se lahko 158. člen uporabi le v primeru, ko tožena stranka izpolni celotni zahtevek, ni pravilno. V primeru, ko je umik tožbe posledica delne izpolnitve zahtevka, je bilo že zgoraj pojasnjeno, da se glede preostanka zahtevka o stroških odloča na podlagi uspeha. Določba prvega odstavka 158. člena ter določbi drugega in tretjega odstavka 154. člena se namreč v primeru, ko tožena stranka delno izpolni tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa se s tem zadovolji, dopolnjujeta.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da zaradi umika neizpolnjenega dela zahtevka, ki se nanaša na odpravo poledic zamakanja v stanovanju, v primerjavi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na popravilo strehe, kakšni posebni pravdni stroški niti niso nastali. Pritožba pravilnosti te ugotovitve ne izpodbija. Zato se tudi izpodbijana odločitev, temelječa na tretjem odstavku 154. člena ZPP, izkaže za materialnopravno pravilno.

10. Pritožba ni utemeljena, ker torej niso podani niti pritožbeni razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod drugo točko izreka potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

11. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do pritožbenih trditev obrazloženo opredelila (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški znašajo 149,33 EUR (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 32). V kolikor toženec tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je od dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s tem sklepom, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006) 1 Glej več N. Betetto v L. Ude et al.: Pravni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 47. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 617/2017 z dne 5. 7. 2017.