Jedro

Obračunavanje DDV poteka po principu samoobdavčitve, zato mora vsak davčni zavezanec paziti, da davčni obračuni vsebujejo resnične podatke.

Izrek

1. Tožba zoper zavrnilni del odločbe Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 28. 2. 2006 se zavrne.

2. V ostalem se tožba zavrže. 3. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi in je odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 13. 8. 2001 pod točko I.1 in I.2., ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti, spremenila tako, da se pravilno glasi: "zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila". V ostalem pa je zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo tožniku za davčno obdobje april 2001 naložen premalo plačan davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 2.886.017,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od premalo plačanega DDV v znesku 28.879 SIT ter obračunati in plačati pripadajoče zamudne obresti od premalo plačanega DDV pod točko 1. od 13. 8. 2001 do dneva plačila na predpisan vplačilni račun. Prvostopni organ je navedel, da je tožnik za davčno obdobje april 2001 na izstopni strani obračuna zmanjšal obračunani DDV za vrednost obračunanega DDV od prodaje osnovnega sredstva - tovornega vozila, ki je bilo v nesreči na Poljskem uničeno, čeprav je bilo v uporabi komaj 5 mesecev, to je davka, ki ga je na izstopni strani obračuna izkazal v obračunu za davčno obdobje december 2000 v višini 2.886.017 SIT. Izstopni DDV, ki je v obračunu DDV za mesec december 2000 povečal davčno obveznost zavezanca, je v obračunu DDV za mesec april 2001 torej storniran, s čimer je za isto davčno obdobje (april 2001) davčna obveznost za enak znesek zmanjšana. Tožnik je davčno osnovo v višini 15.189.566 SIT in obračunani DDV v skupni višini 2.886.017 SIT izkazal v obračunu DDV za mesec december 2000, na katerem pa je tudi pripisal, da s plačilom navedenega DDV ne soglaša, saj je mnenja, da gre za uničenje vozila zaradi višje sile. Dne 12. 3. 2001 je tožnik preko pooblaščenega odvetnika davčnemu organu predložil pisno vlogo za vračilo obračunanega in plačanega DDV od poškodovanega vozila v višini 2.886.017 SIT, ki ga je v obračunu DDV za mesec december 2000 izkazal na izhodni strani. Davčni urad A. je davčnemu zavezancu dne 13. 4. 2001 pod številko ... odločbo, s katero je zavrnil vlogo za vračilo DDV v višini 2.886.017 SIT z obrazložitvijo, da davčni zavezanec po obračunu DDV za mesec december 2000 ni plačal več DDV kot ga je bil dolžan plačati, saj mu je bil presežek DDV v takšni višini, kot ga je izkazal (1.982.149 SIT), tudi vrnjen. Izkazan presežek DDV v obračunskem obdobju april 2001 je po mnenju prvostopnega organa posledica izstopnega DDV, ki je bil obračunan v davčnem obdobju december 2000. 7. točka 2. odstavka 4. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 66/00, v nadaljevanju ZDDV) določa, da se za promet blaga šteje tudi uporaba blaga davčnega zavezanca za neposlovne namene. V skladu s 5. členom ZDDV je zasebna oz. druga neposlovna raba sredstev davčnega zavezanca predmet obdavčitve z DDV. To pomeni, da mora davčni zavezanec v teh primerih obračunati DDV, kot da bi ta sredstva prodal na trgu. Neposlovna uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca kot tudi izguba, uničenje in primanjkljaj, razen primanjkljaja iz 14. člena Pravilnika o DDV (Uradni list RS, št. 4/99 do 27/00, v nadaljevanju PZDDV) se šteje za uporabo blaga za neposlovne namene v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZDDV. Za uporabo blaga za neposlovni namen se šteje tudi vlomna tatvina, tatvina blaga, uničenje blaga, torej primanjkljaj, izguba in uničenje blaga, oz. vse kar ni izvzeto po 14. členu PZDDV. Od takega blaga se plačuje DDV, če je davčni zavezanec za to blago oz. za ta sredstva uveljavil odbitek vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV. Neuporabno oz. uničeno opredmeteno osnovno sredstvo se po mnenju prvostopnega organa v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZDDV šteje za uporabo blaga za druge namene in ne za namene opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, torej se takšna uporaba šteje za promet blaga, opravljen za plačilo. Tožena stranka v svoji odločbi ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v obračunu za mesec december 2000 izkazala obračunani izstopni DDV od osnove 15.189.566,00 SIT, po stopnji 19 %, v višini 2.886.017,00 SIT. Osnovo za obračun DDV predstavlja tržna vrednost tovornega vozila. To vozilo je bilo uničeno v prometni nesreči, 5 mesecev po njegovi nabavi. V zvezi s to zadevo poteka postopek pred Upravnim sodiščem v Ljubljani. Zato tožena stranka pritožbe v delu, kjer tožeča stranka trdi, da je šlo za uničenje vozila zaradi višje sile, ni mogoče upoštevati, ker je to predmet drugega, predhodno opisanega postopka, v katerem se ugotavlja, ali je pritožnik dejansko plačal več po davčnem obračunu december 2000, kot je bil dolžan plačati. Ker je prvostopni organ glede obračuna DDV za mesec december 2000 izdal negativno odločbo, v zvezi s katero teče poseben postopek pred upravnim sodiščem, je pritožnik sam zmanjšal svoj obračunani DDV v davčnem obračunu za mesec april 2001, prvostopni organ pa je ugotovil, da je tožeča stranka neupravičeno zmanjšala obračunani DDV, zato mu je bila z izpodbijano odločbo stornirana obveznost v višini 2.866.017 SIT, naložena v plačilo. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ obrazložitev utemeljil samo s 86. členom PZDDV v povezavi s 1. odstavkom 5. člena ZDDV, omenjena zakonska podlaga pa se nanaša na obračun DDV za mesec december 2000, ki pa je, kot že rečeno, predmet drugega postopka. Zato je tožena stranka dopolnila prvostopno odločbo z razlogi, ki so podlaga za utemeljenost zavrnitve popravka obračuna DDV za mesec april 2001. Davčni zavezanec, ki je opravil promet blaga, lahko popravi oz. zmanjša znesek obračunanega DDV le pod pogoji iz 10. odstavka 21. člena ZDDV, v primerih, če se davčna osnova naknadno spremeni zaradi vračila blaga, popustov ali nezmožnosti poplačila. Teh pogojev pa pritožnik pri popravku svojega obračuna v mesecu aprilu 2001 ni izpolnjeval. Prvostopni organ pravilno ugotavlja, da pritožnik tudi ne bi smel zahtevati vračila DDV dvakrat - v zahtevku za vračilo DDV z dne 12. 3. 2001 in ponovno v obračunu za april 2001. Po 209. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do108/99, v nadaljevanju ZDavP) zavezanec za DDV sam obračunava in plačuje DDV. Po 110. členu tega zakona morajo davčni obračuni vsebovati podatke, ki so potrebni za obračun davka. Podatki morajo biti resnični in ne smejo spraviti v zmoto davčnega organa. Zato je tožena stranka pritrdila ugotovitvam prvostopnega organa. Tožena stranka pa je glede na odločbo Ustavnega sodišča v zvezi s tekom obresti tudi odločila, da začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe in v tem delu spremenila izrek prve stopnje.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je v obračunu DDV za obračunsko obdobje april 2001 na izstopni strani obračuna, zmanjšal obračunani DDV za vrednost osnovnega sredstva tovornega vozila, ki je bilo uničeno na Poljskem. Tožnik je zmanjšal obračunani DDV za vrednost uničenega tovornega vozila zato, ker je to isto vozilo - karambolirano, uničeno, zajeto na vztrajanje kontrolnega organa v obdavčljivi promet v višini 15.189.566,00 SIT, od katerega znaša obračun DDV 2.886.017,00 SIT. Tožeča stranka povdarja, da je bila navedena osnova, ki je zajeta v obračunu za mesec december 2000 po navodilih davčnega organa, ki je pred tem opravil kontrolni pregled. Iz samega obrazca DDV-ja za obračun davka na dodano vrednost za mesec december 2000 je razvidno, da se tožnik z obračunom ne strinja, saj je mnenja, da gre za uničenje kamiona zaradi višje sile. Z odločbo št. ... z dne 13. 4. 2001 je vloga na vračilo davka na dodano vrednost zavrnjena z obrazložitvijo, da je tožnik sam dal obračun davka, ki je v obdavčljiv promet zajel karambolirano vozilo in od njega obračunal DDV. Upravni organ navedeno ni obravnaval kot preveč plačan DDV. Glede na stališče upravnega organa, da je sam tožnik v obdavčljiv promet prikazal vrednost karamboliranega vozila ter od njega obračunal DDV, je tožnik v obračun davka na dodano vrednost za mesec april 2001 na izstopni strani obračuna zmanjšal obračunani DDV za vrednost uničenega tovornega vozila. Navedeni obračun DDV-ja za mesec april 2001 je torej izključno posledica stališča upravnega organa, da je tožnik sam obračunal DDV karamboliranega vozila ter sam uničeno vozilo dal v obdavčljiv promet. Upravni organ je v dani zadevi v celoti prezrl, da je bistvo celotne zadeve ali je uničeno vozilo obdavčljiv promet. 14. člen Pravilnika o DDV natančno določa, da se za primanjkljaj blaga šteje jemanje blaga za neposlovne namene, razen, če je primanjkljaj ali izguba nastala zaradi višje sile. V konkretnem primeru gre za to, da je šlo v zadevi za višjo silo in tako zanj ne more veljati 5. člen Zakona o DDV, ki govori o uporabi blaga v neposlovne namene, za katere se plačuje DDV in na kar se neutemeljeno sklicuje odločba upravnega organa RS, Ministrstva za finance, Davčni urad A.. V zadevi ne gre za opravljen promet ter tožnik ni popravil znesek obračunanega davka. Tožnik je po navodilih kontrolnega organa moral zajeti karambolirano vozilo v obdavčljivi promet. Po istih navodilih je tožnik tudi predložil obračun DDV-ja, ki je izkazoval zmanjšan obračun DDV-ja za uničeno tovorno vozilo, ki je bilo v prometu le 5 mesecev. Zato tožnik po svojem pooblaščencu predlaga, da se tožbi ugodi in da se odpravi izpodbijana odločba.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih razvidnih iz drugostopne odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je prijavil udeležbo v postopku z dopisom št. ... z dne 28. 4. 2006. Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik za mesec december 2000 izkazal obračunani izstopni DDV v višini 2.886.017,00 SIT. Osnovo za obračun DDV predstavlja tržna vrednost tovornega vozila. Ker je bilo to konkretno vozilo uničeno v prometni nesreči na Poljskem, poteka v zvezi z dejstvom, če je tožnik resnično plačal preveč po davčnem obračun za december 2000, upravni spor pred naslovnim sodišče pod opravilno številko U 182/2008. Davčno obdobje, ki je predmet konkretnega spora, pa je april 2001. Tožnik je namreč v svojem obračunu DDV za ta mesec zmanjšal znesek obračunanega DDV, ne da bi zatrjeval oziroma dokazoval dejstva, na podlagi katerih naj bi se davčna osnova naknadno spremenila. Ta dejstva so vračilo blaga, popusti in nezmožnost poplačila (10. odstavek 21. člena ZDDV). Tožnik, kot že rečeno, po presoji sodišča teh dejstev ni izkazal, pa tudi če bi jih, bi moral izkazovati še dodaten pogoj iz PZDDV o prejemu obvestila o zmanjšanju davčne osnove tudi s strani kupca. Poleg tega pa je tožnik v zvezi z istim problemom (torej plačilom DDV za mesec december 2000) ukrepal dvakrat, kar pa ni dovoljeno: dne 12. 3. 2001 je vložil tožnik zahtevek za vračilo preveč plačanega DDV za mesec december 2000, davčni organ mu je zahtevek dne 13. 4. 2001 zavrnil (kot že rečeno upravni spor pod številko U 182/2008), nato pa je tožnik ponovno želel dobiti po njegovem mnenju preveč plačani DDV za mesec december 2000 in sicer tako, da je zmanjšal obračunani DDV za mesec april 2001 in sicer za znesek DDV, ki ga je zahteval že 12. 3. 2001. Glede na to, da poteka obračunavanje DDV po principu samoobdavčitve, mora vsak davčni zavezanec paziti, da davčni obračuni vsebujejo resnične podatke, ki si jih davčni zavezanci ne smejo poljubno interpretirati. Glede na to, da mu je bil zahtevek z dne 12. 3. 2001 s strani davčnega organa zavrnjen, obstaja pravna pot za izpodbijanje takšne odločitve, ki si jo je tožnik tudi vzel, ni si pa dovoljeno po presoji sodišča samovoljno zmanjšati obračunani DDV (za april 2001), če tožnik z odločitvijo upravnega organa z dne 13. 4. 2001 ni bil zadovoljen. Glede na vse navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V delu, kjer je tožnik glede teka zamudnih obresti uspel s pritožbo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04), je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/00 in 92/05 ter 45/06 - odločbi US, v nadaljevanju ZUS), saj izpodbijana odločba ne posega v pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist tožeče stranke in tožnica v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za tožbo.

Ker tožnik ni uspel s tožbo, je bilo treba zavrniti tudi njegov zahtevek za povračilo stroškov tega postopka na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo in 52/07) v zvezi s 23. členom ZUS. Uporaba določb 51. do 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, dalje ZUS-1) temelji na podlagi prehodne določbe 104. in 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 in 2. odstavka 82. člena v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.