Jedro

Dolžnik je imel pred vložitvijo svojih predlogov možnost izbire glede ukrepov za zagotovitev ponovne solventnosti družbe. Kot dober strokovnjak in gospodarstvenik se je moral poučiti o možnostih za sanacijo nastale situacije, zavedati pa bi se moral tudi zakonskih možnosti in posledic, ki jih prinaša posamezni postopek. Dolžnik, ki je prvi predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo umaknil zaradi neuspešnosti njene izvedbe, bi moral posledice predvideti in že takrat predlagati postopek redne prisilne poravnave, če je z njo mislil resno.

Dolžnik, ki je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo sprva umaknil (iz nepojasnjenih razlogov), takoj zatem vložil nov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo in v posledici zavrženja le-tega še predlog (redne) prisilne poravnave, s svojim postopanjem brez dvoma zavlačuje s postopkom, v njegovem ravnanju pa je mogoče zaznati nedopustne namene za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave, zaradi česar predmetni predlog prisilne poravnave ni dovoljen.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave z dne 17. 7. 2014 zavrže. 2. V preostalem delu, to je glede podrejenega zahtevka, da sodišče začne stečajni postopek, se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom. Ugotovilo je, da je dolžnik vložil predlog, katerega vsebina je v skladu s prvim in četrtim odstavkom 141. člena ZFPPIPP, priložil je priloge iz drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP, katerih vsebina je v skladu s 142. do 146. členom ZFPPIPP. Procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za prisilno poravnavo kot nedovoljen zavrže. Podrejeno je predlagal spremembo izpodbijanega sklepa v 3. točki izreka tako, da se število članov upniškega odbora s 5 poveča na 7. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, je dolžnik pred predmetnim predlogom za začetek prisilne poravnave predhodno vložil že dva predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave: prvi predlog (St 2816/2013) je umaknil iz „tehničnih razlogov“, drugi je bil pravnomočno zavržen (St 2469/2014 v zvezi s Cst 293/2014). Dolžnik je nato 17. 7. 2014 vložil predmetni predlog (redne) prisilne poravnave, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom prisilno poravnavo tudi začelo. Upnik v pritožbi (med drugim) navaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu nepravilno ugotovilo neobstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP, saj je dolžnik predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo umaknil, v posledici česar je sodišče prve stopnje 8. 5. 2014 poenostavljeno prisilno poravnavo ustavilo, zato dolžnik predmetnega predloga (redne) prisilne poravnave ne bi smel vložiti pred potekom roka iz petega odstavka 149. člena ZFPPIPP. Pritožnik še opozarja, da bi razlaga, po kateri predhodno umaknjeni predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi pomenil enake procesne ovire kot umik predloga za začetek postopka (redne) prisilne poravnave, pripeljala do situacije, ko se nesporno insolventnemu dolžniku omogoča zavlačevanje s postopkom, kar upnik dolžniku v tem postopku tudi očita.

5. Višje sodišče s pritožbenimi razlogi glede procesnih ovir ne soglaša. V 140. členu ZFPPIPP sta določeni dve skupini procesnih ovir (negativnih procesnih predpostavk) za vodenje postopka prisilne poravnave. Če obstajajo procesne ovire, sodišče predlog za začetek postopka prisilne poravnave kot nedovoljen zavrže (2. točka petega odstavka 153. člena ZFPPIPP), med drugim takrat, če še nista minili dve leti od izdaje sklepa, s katerim je sodišče ustavilo prejšnji postopek prisilne poravnave zaradi umika predloga (2. točka prvega odstavka 140. člena v zvezi s petim odstavkom 149. člena ZFPPIPP). Navedena procesna ovira pa obstaja samo v primeru, da je predlagatelj umaknil predlog za začetek postopka prisilne poravnave zato, ker so bili zunaj postopka prisilne poravnave odpravljeni vzroki za insolventnost, saj se 2. točka četrtega odstavka 149. člena ZFPPIPP nanaša na primer iz tretjega odstavka istega člena, torej na umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave zaradi odpravljenih vzrokov za insolventnost izven postopka prisilne poravnave, ne pa tudi na primer, kot je predmetni, ko torej predlagatelj predlog umakne zaradi drugih razlogov.

6. Ne glede na navedeno, pa predlog dolžnika ni dovoljen, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve. Postopanje dolžnika, ko vlaga in umika predloge (poenostavljene ali redne) prisilne poravnave, je namreč potrebno presojati z vidika zlorabe postopka prisilne poravnave za oviranje upnikov oziroma za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave (prim. 11. člen ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7. Postopek poenostavljene in redne prisilne poravnave sta postopka zaradi insolventnosti (5. člen ZFPPIPP), pri čemer je namen obeh postopkov enak, to pa je odprava dolžnikove insolventnosti oziroma omogočiti insolventnemu dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja za odpravo vzrokov insolventnosti. Da je dolžnik insolventen, ni nobenega dvoma. To izrecno priznava tudi sam v (sicer nepopolnem) predlogu za začetek prisilne poravnave z dne 17. 7. 2014. Dolžnik je imel pred vložitvijo svojih predlogov možnost izbire glede ukrepov za zagotovitev ponovne solventnosti družbe. Kot dober strokovnjak in gospodarstvenik se je moral poučiti o možnostih za sanacijo nastale situacije, zavedati pa bi se moral tudi zakonskih možnosti in posledic, ki jih prinaša posamezni postopek. Dolžnik, ki je prvi predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo umaknil zaradi neuspešnosti njene izvedbe (prim. Cst 293/2014), bi moral posledice predvideti in že takrat predlagati postopek redne prisilne poravnave, če je z njo mislil resno. Dolžnik tako ni ravnal, pač pa je – po tem, ko je prvotni predlog poenostavljene prisilne poravnave umaknil iz neopredeljenih „tehničnih razlogov“ – ponovno vložil nov predlog poenostavljene prisilne poravnave (ki je bil kot nedovoljen zavržen) ter nato še predmetni predlog redne prisilne poravnave.

8. Če bi torej dolžnik imel resen namen insolventnost odpraviti, potem bi to po zaključku višjega sodišča storil že v postopku, ki je tekel na podlagi prvega predloga poenostavljene prisilne poravnave, ne pa, da je tega umaknil iz nepojasnjenih razlogov in takoj zatem predlagal novo poenostavljeno prisilno poravnavo (in nato še redno prisilno poravnavo). Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu Cst 293/2014 zavzelo stališče, da ima umik predloga poenostavljene prisilne poravnave po volji dolžnika iz razlogov, ker dolžnik postopka prisilne poravnave zaradi lastnih opustitev ne zaključi uspešno, enake posledice kot nepredložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, torej zavrnitev poenostavljene prisilne poravnave (prim. šesti odstavek 221.f člena ZFPPIPP). Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da dolžnik niti poenostavljene prisilne poravnave ni uspešno zaključil, pa je kljub temu vložil nov predlog (redne) prisilne poravnave, kar po zaključku višjega sodišča pomeni izigravanje postopka z namenom zavlačevanja.

9. Višje sodišče zato zaključuje, da dolžnik z vedno novimi predlogi za začetek prisilne poravnave zavlačuje s postopkom, s tem pa ne povzroča le zastojev v postopku, pač pa tudi otežuje uveljavitev terjatev upnikov do dolžnika. Takšno ravnanje dolžnika je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in pomeni zlorabo procesnih pravic, zato ne more uživati pravnega varstva. Izogibanje stečajnemu postopku je sicer dolžnikova pravica, vendar ji sodišče ne more in ne sme dati pravnega varstva, če to hkrati pomeni zlorabo pravil ZFPPIPP in onemogočanje upnikov. Dolžnik, ki je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo sprva umaknil, nato vložil nov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo in v posledici pravnomočnega zavrženja le-tega še predmetni predlog (redne) prisilne poravnave, s svojim postopanjem brez dvoma zavlačuje s postopkom, v njegovem ravnanju pa je mogoče zaznati nedopustne namene za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave, zaradi česar predmetni predlog prisilne poravnave ni dovoljen.

10. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa, pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pa velja, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni zahtevek, da sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavržen ali zavrnjen (tretji odstavek 141. člena ZFPPIPP), je višje sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (II. točka izreka tega sklepa), v katerem bo moralo odločiti še o tem podrejenem predlogu (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.