Jedro

V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnegakoli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja, to je aktivnega in pasivnega statusa hkrati. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme, torej kombinacijo dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravi odločba št. 10301-125478/2016 z dne 26. 4. 2016 in št. 10301-125478/2016 z dne 29. 2. 2016 ter da se ugotovi, da tožeča stranka nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) za 10 ur na teden. Presodilo je, da je pravilna odločitev tožene stranke, ki je izdala odločbo po uradni dolžnosti, ker tožeča stranka v postavljenem roku ni sama uskladila statusa glede na veljavno zakonodajo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upokojenka od 2. 7. 1997 in s tem uživalka pokojnine. Od 24. 3. 1997 je tudi ustanoviteljica in direktorica zasebnega zavoda A. A. Na podlagi plačila prispevkov ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine. Zato se ne strinja, da jo je tožena stranka po sili zakona vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji pokojnino zmanjšala za 25%, plačevati pa mora tudi prispevke za to zavarovanje. Družbenica in poslovodna oseba zasebnega zavoda je bila že pred pridobitvijo pravice do pokojnine. Meni, da gre za nedopusten poseg v pridobljene pravice. Ustava sicer dopušča spremembo ureditve za naprej, vendar mora zato obstajati stvaren razlog, ki ga zakonodajalec ne obrazloži. Izpostavlja primerljive skupine upokojencev, ki se po upokojitvi vrnejo na trg dela, pa se jim ni treba vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prejeti dohodek ne vpliva na višino pokojnine. To velja za kmete, upokojence, ki delo opravljajo na podlagi drugega pogodbenega razmerja ali delo opravljajo začasno in občasno, opravljajo dopolnilno ali kratkotrajno delo. Za tako razlikovanje pa ni razumnega razloga. Tožeča stranka je ustanoviteljica neprofitnega zavoda, dejavnost je usmerjena v raziskovanje kulturne dediščine. Temu delu se je posvetila po upokojitvi, kar ji je omogočala pokojnina, ki je rezultat plačanih prispevkov. Zato je navedeni poseg neskladen z 2., 14. in 33. členom Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti 116. člena ZPIZ-2 oziroma, da reviziji ugodi in ugotovi, da nima statusa zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožena stranka je dne 29. 2. 2016 po uradni dolžnosti izdala odločbo, s katero je odločila, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja zavoda po določbi 16. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Odločitev je oprla na podatke Poslovnega registra Slovenije, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka od 24. 3. 1997 vpisana v ta register kot družbenica in poslovodna oseba v družbi A. A. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 26. 4. 2016 pritožbo tožeče stranke zavrnil. 8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka od 2. 7. 1997 uživalka pokojnine, da je od 24. 3. 1997 družbenica in poslovodna oseba zavoda A. A., da je družbenica in direktor tega zavoda ter da do 31. 12. 2015 ni uskladila dvojnega statusa po veljavni zakonodaji.

9. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja 16. člen ZPIZ-2, po katerem se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljic ali ustanoviteljev zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Trajanje obveznega zavarovanja teh oseb je urejeno v tretjem odstavku 22. člena ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra. Na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZPIZ-2 se uživalcu starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine. Pravno podlago predstavlja tudi 37. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B, Ur. l. RS, št. 102/2015). V prvem odstavku tega člena je dana možnost, da lahko z delom ali dejavnostjo nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje za najmanj dve uri dnevno. Upokojencem, ki v tem roku niso uredili dvojnega statusa, toženec po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje.

10. Tožeča stranka je na dan 31. decembra 2015 opravljala dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 16. členu ZPIZ-2, prijava v zavarovanje do tega dne ni bila vložena. Tožena stranka je glede na citirano pravno podlago pravilno ugotovila, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca za deset ur tedensko oziroma in ima na tej podlagi pravico do izplačevanja sorazmernega dela pokojnine.

11. V okviru pravice do socialne varnosti Ustava nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena). Zakonodajalec določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja. Ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. To pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno in to samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave.

12. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnegakoli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja, to je aktivnega in pasivnega statusa hkrati. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme, torej kombinacijo dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanja sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20% starostne ali predčasne pokojnine.

13. Revizijski očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, ni utemeljen. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da predpis ne sme samovoljno različno urejati enakih dejanskih položajev subjektov. Pokojninsko zavarovanje je, razen v zakonu določenih izjem, obvezno. To pomeni, da ni odvisno od volje posameznika, temveč se mora vsak zavarovati, ko se zaposli oziroma, ko prične opravljati določeno samostojno dejavnost. Zakonodajalec pa določi pogoje, pod katerimi se šteje, da upokojenec ne opravlja dejavnosti in da zavarovanje na tej podlagi ni obvezno. V tem primeru opravljanje dejavnosti ne vpliva na njegovo uživanje pokojnine. Za vse aktivne statuse, torej zavarovance iz 14., 15., 16. in 17. člena, velja enaka ureditev, to je, da se jim v primeru, ko začnejo ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v omejenem obsegu, izplačuje le sorazmerni del pokojnine. Upokojenci pa lahko opravljajo tudi začasno in občasno delo, osebno dopolnilno in kratkotrajno delo, dopolnilno dejavnost na kmetiji ali delo v okviru drugega pravnega razmerja, pa se jim pokojnina sorazmerno ne zmanjša, saj ne opravljajo dela oziroma dejavnosti, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanje je torej obvezno za tiste, ki bolj ali manj trajno opravljajo neko delo, aktivnost ali dejavnost in kar narekuje obvezno zavarovanje. Pri drugih oblikah gre za razmerja, ko niso podani elementi delovnega razmerja in ko gre za opravljanje dela, ki ni določeno kot sestavni del poslovanja in se ne opravljajo kot stalno in nepretrgano delo. Ker gre za različne položaje, je tudi utemeljena različna normativna ureditev. Zato je očitek tožeče stranke o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS neutemeljen.

14. Navedena zakonska ureditev ni ustavno sporna, zato revizijsko sodišče ne sprejema predloga tožeče stranke za prekinitev postopka ter za vložitev zahteve za oceno ustavnosti zakona pred ustavnim sodiščem.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, na katerih temelji revizija, niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.