Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v zvezi s prometno nezgodo 3.12.1995, ko je zapeljala s ceste. S tožbo je uveljavljala odškodnino za telesne bolečine v znesku 2,500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4,000.000 SIT. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici za uveljavljeno nepremoženjsko škodo 4,700.000 SIT, od tega za telesne bolečine 2,000.000 SIT, 2,700.000 SIT pa za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, medtem ko je odločbo o stroških razveljavilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se ugodi tudi zavrnjenemu delu zahtevka. V reviziji meni, da ji je bila prisojena prenizka in zato nepravična odškodnina. V razlogih revizije povzema ugotovitve o poteku zdravljenja ter o telesnih in duševnih bolečinah, ki jih je utrpela in ki jih še ima. Med drugim poudarja, da je bila ob nezgodi stara šele 29 let in da mora večkrat obnavljati fizikalno terapijo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporno, ali sta utemeljeni višji odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za škodo, ki je tožnici nastala po poškodbah v prometni nezgodi. Tako je sporna pravilna uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), od katerih prvi določa predvsem kriterije za odmero pravične denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, drugi pa podlago za priznanje morebitne bodoče škode.

Po presoji revizijskega sodišča je bila tožnici priznana ustrezna odškodnina za obe obliki nepremoženjske škode ter višji odškodnini glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po njegovi oceni nimata podlage v navedenih določbah 200. in 203. člena ZOR. Kot je bilo ugotovljeno, je tožnica utrpela pri prometni nesreči zlom levega zgornjega sklepnega nastavka VI. vratnega vretenca, enostranski izpah V. vratnega vretenca in udarnino glave v področju desnih senc in zatilja. Zdravljenje je bilo relativno kratko: od 3.12.1995 do 1.3.1996 je bila v bolniškem staležu, skrajšani delavnik pa je imela nato do 26.4.1996, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Naslednji dan po nezgodi je bil opravljen operativni poseg z uravnavanjem in zatrditvijo gibljivostnega segmenta med V. in VI. vratnim vretencem. Med zdravljenjem je trpela en dan hude telesne bolečine, zmerne deset do štirinajst dni, blage do šest tednov in zatem občasne blage do zmerne tudi v bodočnosti. Navedena intenzivnost telesnih bolečin in njihovo trajanje, vpliv narave poškodbe na bodoče telesne bolečine in vse nevšečnosti med zdravljenjem in po njem, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine kot je bila priznana. Ocenjuje, da predstavlja priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 2,000.000 SIT pravično denarno odškodnino, ker odraža vse okolnosti, ki so bile ugotovljene v tožničinem primeru, hkrati pa je v skladu tudi z odškodninami, ki se priznavajo v odškodninskih sporih v podobnih primerih. Revizijsko sodišče ocenjuje dalje, da so bile v odmerjeni odškodnini v celoti in zadostno upoštevane tudi vse tiste okoliščine, ki jih tožnica poudarja v reviziji, vključno z njeno mladostjo ob poškodbi.

Povsem primerna in torej pravična je po oceni revizijskega sodišča tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki je bila priznana tožnici v znesku 2,700.000 SIT.

Sodišči nižjih stopenj sta pri ocenjevanju odškodnine za obravnavano obliko nepremoženjske škode upoštevali vsa ugotovljena pravno relevantna dejstva, to je obseg zmanjšanja gibljivosti vratne hrbtenice, zmerno prizadetost živčnih korenin VI. segmenta vratne hrbtenice na desni strani z blagimi posledicami na prste desne roke, prizadetost pri dvigovanju bremen, prisilne drže in podobno (kot sta sodišči nižjih stopenj izčrpno navedli v razlogih svojih sodb-sodišče druge stopnje na peti strani in sodišče prve stopnje na četrti strani). Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj upoštevali vse v reviziji tožnice navedene okolnosti, tudi njeno mladost ob nesreči, ter neutemeljeno opozarja, češ da ni odločilen zgolj procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker tega sodišči nižjih stopenj nista poudarjali. Tožnica pa v revizijskih izvajanjih očitno prezre ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znaten del tožničinih sedanjih težav pogojen z njenim bolezenskim stanjem (in torej ne le s posledicami nesreče). Zaradi revizijskega poudarjanja prenizke odškodnine za to obliko škode poudarja revizijsko sodišče, da je bila v tem primeru odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v primerjavi s podobnimi škodnimi primeri priznana sorazmerno v visokem znesku. Zato ocenjuje, da s priznanima odškodninama za nepremoženjsko škodo materialno pravo v tem primeru ni uporabljeno na škodo tožnice.

To pomeni, da v reviziji uveljavljena kršitev materialnega prava ni bila zagrešena. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).