Jedro

Odločitev v delovnem sporu o (ne) upravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o pravici do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov.

Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in ne procesna predpostavka za ta spor. Obema postopkoma je skupna le dejanska podlaga za odločitev - in sicer zdravstvena (ne) zmožnost za delo.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 8.11.2001 in z dne 7.12.2001 kot nezakonita. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika z dnem 2.10.2001 vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 222.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16.1.2004 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 138.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub njenemu nasprotovanju pribavilo izvedeniško mnenje, v katerem so izvedenci medicinske stroke ugotovili, da tožnik v času od 1.10.2001 do 21.10.2001 ni bil sposoben opravljati svojega dela zaradi poškodb kolen, zato sodišče zaključuje, da v tem času tožnik ni neupravičeno izostal z dela. S tem, ko je tožniku priznalo pravico do bolniškega staleža je bistveno kršilo določila pravdnega postopka v smislu 3. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 - 2 /2004), ker je odločilo o zahtevku, o katerem se v delovnem sporu ne more odločati. Sodišče bi moralo ugotavljati le, ali je tožnik opravičeno izostal z dela v spornem obdobju, ne pa ali je bil v času izostanka za delo sposoben ali ne. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se je postavilo na stališče, da o staležu tožnika za čas po 30.9.2001 ni bilo odločeno. Meni, da bi samo v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani tožnik lahko uveljavljal kršitev pravice do odobritve bolniškega staleža, vendar tožbe zoper odločbo ni vložil. Tožnik ni upošteval mnenja zdravniške komisije II. stopnje, ki je potrdila mnenje komisije I. stopnje, da se mu zaključi bolniški stalež z dnem 30.9.2001, čeprav ga je prejel najkasneje 13.10.2001, ko je vložil zahtevo za izdajo njegove presoje. Kljub navodilom v mnenjih, je tožnik še naprej izostal z dela. Navaja, da sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo vzpostavlja vzporedni sistem uveljavljanja pravic iz zdravstvenega varstva in zavarovanja. Navaja, da je sodišče kljub njenemu nasprotovanju izvedlo dokaz s pribavo izvedeniškega mnenja. Dokaza, da je tožnik igral v okviru organizirane nogometne lige sodišče ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno.

V pritožbi zoper sklep tožena stranka navaja, da je sodišče s sklepom dodatno odločilo o stroških postopka, ki so nastali tožniku z izdelavo izvedeniškega mnenja. V celoti se sklicuje na razloge, navedene v pritožbi zoper sodbo ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, skupaj s sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 - 2/2004), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 772/2002 z dne 20.6.2002 pritožbi ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, izdanih na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS št. 14/90 - 71/93).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo zaključek, da tožnik v času od 1.10.2001 do 21.10.2001 dejansko ni bil sposoben opravljati svojega dela zaradi poškodb kolen, zato v tem času ni neupravičeno izostal z dela. Zato je izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja kot nezakonita razveljavilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: V 4. členu Konvencije MOD št.158 (v nadaljevanju: konvencija) o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, je določeno, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih mu delovno razmerje lahko preneha na pobudo delodajalca.

Po določbi 100. člena ZDR/90 delavcu preneha delovno razmerje med drugim, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost neupravičena, določa pa, kdaj je odsotnost z dela opravičena. Odsotnost z dela je upravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca oziroma delodajalec. Neupravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej pomeni obnašanje delavca do delodajalca in obnašanje v zvezi z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Če se delodajalec odloči za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi zakona, mora na podlagi točke a, 2. odstavek 9. člena konvencije dokazati, da obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora ustrezno listino oziroma navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje. Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen, na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena.

Za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 100. člena ZDR je bistvena ugotovitev o neupravičeni odsotnosti z dela. O neupravičeni odsotnosti ne moremo govoriti, če delavec dokaže, da je bila njegova odsotnost upravičena zaradi zdravstvenih razlogov oziroma, ker zdravstveno ni bil sposoben opravljati dela. Ni bistveno, ali se delavec ravna ali ne po pouku v mnenju zdravniške komisije I. in II. stopnje, temveč, ali je glede na zdravstveno stanje oziroma potek zdravljenja zmožen nastopiti in opravljati delo. Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja pa so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca in sicer ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in ne procesna predpostavka za ta spor. Obema postopkoma je skupna le dejanska podlaga za odločitev in sicer zdravstvena (ne)zmožnost za delo. Odločitev v delovnem sporu o (ne)upravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o pravici do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov. Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena zavzemanja, da sodišče s tako odločitvijo vzpostavlja vzporedni sistem uveljavljanja pravic iz zdravstvenega varstva in zavarovanja.

V obravnavanem primeru ugotovitev sodišča, da tožnik v spornem času ni neupravičeno izostal z dela najmanj pet delovnih dni zaporedoma, ker iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben za delo, pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 6.točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je zdravniška komisija I. stopnje ugotovila zadržanost od dela do 30.9.2001 (mnenje z dne 2.10.2001), iz mnenja z dne 10.10.2001 pa je razvidno, da je tožnik opravičeno odsoten do 30.9.2001, o nadaljnjem bolniškem staležu ni bilo odločeno, ker je komisija potrebovala mnenje ustrezne klinike. Zdravniška komisija je tožniku odobrila stalež tudi za čas od 21.10.2001 do 5.1.2002. O staležu za čas od 1.10. do 21.10.2001 tako ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je na predlog tožnika pribavilo izvedeniško mnenje, iz katerega nedvomno izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben opravljati svojega dela ter, da tudi kratkotrajno igranje nogometa ni vplivalo na njegovo delovno sposobnost. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka, odmerjeni v izpodbijanem sklepu pravilno odmerjeni. Glede na rezultat pritožbe tožene stranke zoper sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi njeno pritožbo zoper sklep. Odločitev o pritožbenih strokih je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.