Jedro

Tožnik je predlagal obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o starostni pokojnini, na podlagi plačnih list, pri čemer je bil s podatki o plačah seznanjen že ob vsakokratnem izplačilu plače, s pokojnino in vsemi podatki, ki so bili upoštevani pri odmeri pokojnine, pa že s prejemom odločbe o starostni pokojnini. Ker predlog za obnovo postopka ni bil podan pravočasno (v subjektivnem roku enega meseca od dneva, ki je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze), ga je toženec utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 11. 2011 in št. ... z dne 27. 1. 2012 in dovoli obnova postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v celoti upoštevalo navedbe toženca, ni pa upoštevalo njegovih navedb. Ni zadovoljen s postopkom pred tožencem in tudi ne s postopkom pred sodiščem, saj je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo, da ga je toženec oškodoval pri pokojnini. V odločbi o pokojnini so navedeni podatki o plačah in nadomestilih, nikjer pa ni navedeno, da so po letu 1992 upoštevane njegove bruto plače in korigirane s povprečno stopnjo prispevkov. Ker je pri podatkih o osebnih dohodkih prihajalo do večjih razlik, je v podjetje večkrat klical obračun osebnih dohodkov. Čeprav so bile za posamezno leto plače prikazane po posameznih postavkah, je bila razlika med tožencem in dejansko plačo nepojasnjena. Ker so bili podatki o plačah in nadomestilih, ki jih je dal toženec, zavajajoči, ni mogel takoj ugotoviti, da niso bile upoštevane nadure, stimulacije, dva dneva in drugo, zaradi česar se nikakor ni mogel pritožiti v 15 dnevih. Navaja, da ni pravilno, da v kasnejšem zakonu ni več določbe 270. člena, ki ga je vseboval Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Očita, da je toženec v njegovem primeru pozabil na 5. člen Statuta, da servisira in vsestransko svetuje zavarovancu in pozneje upravičencu, da pridobi najustreznejšo pokojnino. V njegovem primeru ga delavka ni opozorila, naj dela še tri mesece in naj gre v pokoj po novem letu, da bo lahko izkoristili valorizacijske količnike. V pritožbi je navedel, da se ne strinja z uporabo povprečne stopnje prispevka in davka, opozoril pa je tudi, da valorizacijski koeficient zmanjšuje njegovo plačo za 30 %. Pričakuje, da se mu odpravijo napake in odmeri pokojnina, ki ustreza njegovi neto plači in 40 let dela.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca in sicer odločbo št. ... z dne 15. 11. 2011, s katero je prvostopni organ predlog za obnovo postopka zavrnil ter dokončno odločbo iste opr. št. z dne 27. 1. 2012, s katero je drugostopni organ zavrnil pritožbo in izpodbijano odločbo, torej odločbo z dne 15. 11. 2011, odpravil in obenem odločil, da se predlog za obnovo postopka zavrže. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri tožencu dne 7. 10. 2011 vložil predlog za obnovo postopka zoper odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 16. 9. 2010. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe tako, da je bila ob vložitvi predloga dokončna in tudi pravnomočna.

Upravne odločbe, kakršna je odločba z dne 16. 9. 2010, ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, niti uveljavljati sodnega varstva pravic. Pravnomočnost namreč preprečuje ponavljanje postopka v zadevi, v kateri gre za isto stvar in isto osebo, ne glede na to, ali je bila pravilno rešena, ali ne. Razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je zato že glede na 158. člen Ustave Republike Slovenije, mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Eno od takšnih izrednih pravnih sredstev je tudi obnova upravnega postopka, ki pa jo je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja skladno z določbo 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) mogoče zoper dokončno odločbo uspešno uveljaviti le, če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku in če je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu istega zakona.

Kadar navedene predpostavke niso izpolnjene, ker predlog bodisi ni dovoljen, popoln ali pravočasen, oziroma ga ni podala upravičena oseba ali pa okoliščine, na katere se opira, niso niti verjetno izkazane, sme pristojni organ predlog s sklepom le zavreči, kot je v predmetni zadevi pravilno storil toženec z dokončnim upravnim aktom.

Ta je ugotovil, da predlog za obnovo postopka ni bil podan pravočasno oziroma v subjektivnem roku.

Po določbi prvega odstavka 263. člena ZUP namreč lahko stranka v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP, predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je odločitev toženca z izpodbijanima odločbama pravilna in zakonita. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnik predloga za obnovo postopka ni podal v subjektivnem roku 30 dni. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 16. 9. 2010, vložil šele 7. 10. 2011, to pa je že po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka. Tožnik je že v času vsakokratnega izplačila plače za posamezen mesec razpolagal z obračunskimi listi, iz katerih je razvidno izplačilo glede dela preko polnega delovnega časa oziroma plačilo dodatne stimulacije oziroma podatki, zaradi katerih v tem postopku uveljavlja, da niso bili pravilno upoštevani pri odmeri pokojnine. S pokojnino in kateri ter kakšni podatki so bili upoštevani pri odmeri, pa je bil seznanjen, ko je prejel odločbo z dne 16. 9. 2010 s prilogami.

Tega, da tožnik s podatki o plačah ne bi bil seznanjen ob vsakokratnem izplačilu plače, v pritožbi ne zanika in tudi v ničemer ne dokazuje, da je obnovo vložil pravočasno v 30 dnevnem roku. Ostale pritožbene navedbe, kot so nepravilnost podatkov, prekratek rok za ugotovitev, da niso bile upoštevane nadure, stimulacije in drugi podatki, da bi moral še vedno veljati 270. člen ZPIZ/92, to je tako imenovana neprava obnova in očitek o nepravilnem postopanju toženca, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne in na drugačno rešitev predmetne zadeve, ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je imel tožnik vse možnosti, da bi zoper prvostopno odločbo, ki jo sedaj želi obnoviti, lahko vložil pritožbo. 15 dnevni rok za vložitev pritožbe velja za vse zavarovance enako in jim zagotavlja pravno varstvo pred morebitnimi napakami in nepravilnim postopanjem. Šele pri ponovnem preverjanju in dodatnem razčiščevanju spornih podatkov, se lahko ugotovi, če je šlo za vštevne podatke in če je res prišlo do napak in nepravilne odmere pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.