Jedro

Upravni spor lahko sproži oseba, ki v tej obliki sodnega varstva varuje svoj lastni pravni položaj. Oseba, ki ne uveljavlja lastne prizadetosti (v pravici ali pravni koristi) in upravni spor za njeno varstvo ni potreben, za sprožitev upravnega spora nima procesne legitimacije. Iz obravnavane tožbe izhaja, da jo je tožnik vložil v svojem imenu in jo je kot tožnik tudi podpisal. V tožbi kršitev lastnih pravic ali pravnih koristi niti ni zatrjeval. Iz izpodbijane odločbe in tožbenih navedb pa tudi ne izhaja, da bi bilo z odločitvijo poseženo v sfero njegovih pravno varovanih pravic in koristi. Zato za to tožbo ne izkazuje ustrezne procesne legitimacije, posledično pa je moralo sodišče takšno tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je 21. 9. 2011 vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo št. 4904-12/2010 z dne 10. 8. 2011, s katero je Ministrstva za okolje in prostor odločilo o pritožbi A., d.d., zoper delno odločbo Upravne enote Jesenice št. 351-646/99 z dne 24. 6. 2010. S prvostopenjsko delno odločbo je bilo odločeno, da se A.A. prizna pravica do denacionalizacije tistega dela podržavljene parc. št. 1293/2 k.o. ..., ki je zajeta v sedanjih parc. št. 1293/2, 1293/10, 1293/13, 1293/27, 1293/28 in 1293/16, vse k.o. ...; da je A.A. Občina Kranjska gora dolžna vrniti parc. št. 1293/10 v last in posest; za parc. št. 1293/2, 1293/13, 1293/27, 1293/28 in 1293/16, vse k.o. ... pa se določi odškodnina v višini 98.728,50 DEM in je zavezanki Slovenski odškodninski družbi naloženo, da obveznice v tej vrednosti izroči skrbnici za poseben primer B.B. Drugostopenjski organ je znesek odškodnine 98.728,50 DEM nadomestil z zneskom 72.976,20 DEM, v preostalem delu pa pustil prvostopenjsko odločbo v veljavi.

Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ napačno izračunal površino odvzetega zemljišča – le-ta znaša 4393 m2, in napačno določil odškodnino. Drugostopenjski organ, ki je določil nižjo odškodnino, je nepravilno upošteval Sporazum o odškodnini z dne 17. 3. 1981, sklenjen med Komunalno skupnostjo Občine Jesenice in A.A., saj se odškodnina v znesku 427.500 din ni nanašala zgolj na zemljišče, zajeto v odločbi Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja Skupščine občine Jesenic z dne 16. 10. 1981 s parc. št. 1293/2 (2301 m2), pač pa na celotno odvzeto premoženje (6210 m2). Napačen pa je tudi preračun odškodnine. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A., d.d., je v odgovoru na tožbo ugovarjala aktivni legitimaciji tožnika. Glede vsebinskih tožbenih ugovorov meni, da so nedovoljene tožbene novote, sicer pa so tudi neutemeljeni.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Člen 36 ZUS-1 v 3. točki prvega odstavka določa, da sodišče tožbo zavrže, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne pravice ali pravne koristi.

Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da je bil tožnik v postopku, v katerem upravni organ odloča o denacionalizaciji premoženja, podržavljenega A.A., z izpodbijano odločbo pa je odločeno o delu zahtevka, in sicer o vrnitvi sedanjih parcel št. 1293/2, 1293/10, 1293/13, 1293/27, 1293/28 in 1293/16, k.o. ..., udeležen kot pooblaščenec pravne naslednice denacionalizacijske upravičenke. Vlagateljica zahtevka B.B. ga je za zastopanje pooblastila s pooblastilom z dne 11. 8. 1999. Iz že navedenega 2. člena ZUS-1 izhaja, da lahko upravni spor sproži oseba, ki v tej obliki sodnega varstva varuje svoj lastni pravni položaj. Oseba, ki ne uveljavlja lastne prizadetosti (v pravici ali pravni koristi) in upravni spor za njeno varstvo ni potreben, za sprožitev upravnega spora nima procesne legitimacije. Iz obravnavane tožbe izhaja, da jo je tožnik vložil v svojem imenu in jo je kot tožnik tudi podpisal. V tožbi kršitev lastnih pravic ali pravnih koristi niti ni zatrjeval. Iz izpodbijane odločbe in tožbenih navedb pa tudi ne izhaja, da bi bilo z odločitvijo poseženo v sfero tožnikovih pravno varovanih pravic in koristi (odločeno je o odškodnini, ki denacionalizacijski upravičenki pripada za podržavljene parcele, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, tožnik pa izpodbija višino odškodnine). Zato za to tožbo tožnik ne izkazuje ustrezne procesne legitimacije. Na obstoj te predpostavke mora sodišče paziti ves čas postopka.

Glede na to, da iz tožbe jasno izhaja, da jo tožnik vlaga v svojem imenu, ne pa na podlagi pooblastilnega razmerja z vlagateljico denacionalizacijskega zahtevka (tudi sicer bi tožnik v upravnem sporu lahko bil njen pooblaščenec le, če ima opravljen pravniški državni izpit, tretji odstavek 87. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), sodišče tudi ni imelo podlage, da bi tožbo obravnavalo kot nepopolno tožbo vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka in predhodno izvedlo postopek odprave formalnih pomanjkljivosti, temveč je moralo tožnikovo tožbo zavreči. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker se v denacionalizacijskih zadevah takse ne plačujejo, sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.