Jedro

Zaradi postopanja tožene stranke pred začetkom rednega postopka, predvsem njene pasivnosti in navedb, da listin ni prejela, je bila tožeča stranka primorana vložiti tožbo za dokončno ureditev spornega razmerja, zato ni izpolnjen kumulativni pogoj iz določila čl. 157 ZPP, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, zato mora slednja vrniti pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predhodno sklenjeni sodni poravnavi, ki je bila pritožbeno že razveljavljena v stroškovnem delu, z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o pravdnih stroških in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper takšen sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v pritožbi opisovala potek razgovorov med pravdnima strankama pred začetkom sodnega postopka in navajala, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta spor rešili s pogodbo, ki naj bi jo pripravila tožeča stranka, vendar je tožena stranka nikoli ni prejela ter da si je tožeča stranka napačno razlagala telefonski razgovor s toženo stranko, da naj bi odklanjala podpis takšne pogodbe. Tožena stranka je celo prišla k pooblaščenki tožeče stranke zaradi sklenitve pogodbe, katere pa kasneje tožena stranka nikoli ni prejela v podpis. Tožba je bila zato nepotrebna in je tožeča stranka dolžna nositi pravdne stroške. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je tekel pravdni postopek zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine in pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek v celoti, razen glede pravdnih stroškov, za katere je predlagala, da se naložijo v plačilo tožeči stranki, ker jih tožena stranka ni povzročila. Sodišče prve stopnje je nato izdalo sodbo na podlagi pripoznave opr. št. P 40/2003 z dne 27.2.2003, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pravdne stroške pa naložilo v plačilo tožeči stranki. O takšni stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo na pritožbo tožeče stranke in sodbo na podlagi pripoznave v stroškovnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo zakaj šteje, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, kar je eden izmed kumulativnih pogojev iz določila čl. 157 Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki določa da tožeča stranka nosi stroške postopka v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Svojo odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilno oprlo na zgoraj citirano določilo člena 157 ZPP in tudi pravilno zaključilo, da je bila predmetna tožba potrebna, saj tožena stranka kljub dopisom pooblaščenke tožeče stranke in medsebojnem kontaktiranju ter sestavi pogodbe namreč ni realizirala dogovorjenega in ni pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar je morala tožeča stranka vložiti tožbo.

Tožeča stranka si je po oceni pritožbenega sodišča vseskozi prizadevala za ureditev medsebojnega spornega razmerja. Iz spisa namreč izhaja, da sta pravdni stranki od leta 1999 neuspešno reševali medsebojne spore, leta 2003 pa je bila vložena tožba. Dne 28.10.1999 sta pravdni stranki na sestanku razpravljali o možnih rešitvah spora in se dogovorili, da bo sestavljen osnutek pogodbe oziroma listine s katero bi dokončno uredili medsebojno razmerje. Nato je tožeča stranka toženo stranko večkrat pozivala k sklenitvi pogodbe, tožena stranka pa je s svojo pasivnostjo ali nepripravljenostjo na sklenitev pogodbe vseskozi zavlačevala ureditev spornega razmerja do te mere, da je bila tožeča stranka prisiljena postopati po sodni poti. Navedeno potrjuje dejstvo, da je tožeča stranka leta 2001 pripravila osnutek listine z naslovom "Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim" (priloga ...), dne 1.7.2002 pa je toženi stranki tudi poslala dopis, da se izjasnijo glede predhodno posredovane pogodbe (priloga ...). Odklonilni odnos tožene stranke do ureditve spora se je manifestiral v telefonskem razgovoru tožene stranke J. K. ter tudi tožene stranke I. K., na predlog katere je bila vložitev tožbe večkrat odložena. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in zaključilo, da je bila tožba potrebna, saj tožena stranka s svojim postopanjem in navedbami, da navedene listine ni prejela, tudi pritožbenega sodišča ni prepričala v nasprotno, zato je bila predmetna tožba potrebna in je tožena stranka dolžna nositi pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določilo čl. 365/tč. 2 ZPP).

Pritožba tožene stranke je tako neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/2. točka ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP).

Odločitev o stroških odpade, ker jih tožena stranka ni priglasila.