Jedro

Obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno uveljavljati v samostojni pravdi. Glede na določbo drugega odstavka 12. člena ZZZDR je namreč takšna pravda le sama sebi namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik želel doseči ugotovitev, da je med njim in pokojno M. B. obstajala izvenzakonska skupnost. Tako je storilo, ker o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče odločati kot o glavnem vprašanju.

2. Proti sklepu se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožnik meni, da je zaradi napačne uporabe določbe 181. člena ZPP (1) podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Meni namreč, da vtoževani obstoj zunajzakonske skupnosti ne predstavlja dejanskega vprašanja kot takšnega, ampak dejansko vprašanje v smislu pravnega razmerja.

4. Pritožnik se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 210. člena ZD (2). Med strankami je bilo sporno dejstvo in sicer pravno razmerje med dedičem in zapustnikom, o katerem zapuščinsko sodišče samo ne more odločati kot o predhodnem vprašanju. Pritožba meni, da je razlogovanje pravdnega sodišča arbitrarno glede vprašanja, v kolikšni meri je stranka vezana na napotitev sodišča. Meni, da mora sodno odločbo v izreku napotitvenega sklepa spoštovati.

5. Nazadnje pa pritožba napada sklicevanje na ustaljeno sodno prakso. Trdi, da se skozi čas sodna praksa lahko tudi menja.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi izpodbijanega sklepa. Njihov bistven del je pravzaprav normativno sidrišče iz določbe drugega odstavka 12. člena ZZZDR (3). Odločilnega pomena je namreč tisti del navedene zakonske določbe, ki izrecno pravi, da ima odločitev o obstoju zunajzakonske življenjske skupnosti pravni učinek samo v stvari, v kateri je to vprašanje rešeno. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da obstoja zunajzakonske skupnosti nikoli ni mogoče uveljavljati samostojno kot glavno pravdno vprašanje. Tako je zato, ker takšna odločitev nima nikakršnih pravnih posledic za pravdne stranke. Takšna ugotovitev, je torej sama sebi namen. Četudi bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, to v ničemer ne bi spremenilo pravnega položaja tožnika. Ugodna odločitev (ugodilna sodba) v tej pravdi ne bi imela nikakršnega pravnega učinka na obstoj njegove dedne pravice. Tako je zaradi že citiranega dela določbe drugega odstavka 12. člena ZZZDR, katerega jezikovnega pomena ni mogoče prebiti. Če bi ga, bi šlo za razlago contra legem.

8. To izhodišče tako z enim zamahom odgovarja na vsa tri pritožbena mesta. Ker je tako, da ugodna odločitev pravnega položaja strank ne bi v ničemer spremenila, tožnik v resnici nima pravnega interesa za takšno tožbo. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z napačno uporabo določbe 181. člena ZPP zato ni utemeljen.

9. Prav tako neutemeljena je pritožbena graja napačne uporabe določbe 1. točke drugega odstavka 210. člena ZD. Ta namreč zgolj določa, da v primeru spornega dejstva (kakršno je tudi razmerje med dedičem in zapustnikom) sodišče stranke napoti na pravdo. Nič pa navedena določba ne govori o tem, s kakšnim pravovarstvenim upravičenjem naj zapuščinsko sodišče stranko napoti na pravdo. Če jo napoti na pot pravde s pravno nesmiselnim pravovarstvenim upravičenjem, to seveda ne more biti opravičilo ali izgovor oziroma utemeljitev zato, da bi pravdno sodišče sodilo na podlagi tožbe z zahtevkom, za katerega stranka nima nikakršnega pravnega interesa in ki tudi ne bo rešilo nobenega pravnega in dejanskega problema.

10. Ob jasnem jezikovnem okviru določbe drugega odstavka 12. člena ZZZDR ni nikakršnega razloga za odstop od zavezujočih predhodnih odločitev v sodni praksi (s precedenčnim učinkom). Od ustaljene sodne prakse je namreč dopustno odstopiti le tedaj, ko so zato podani utemeljeni razlogi. Takšnih utemeljenih razlogov pa v obravnavani zadevi ni videti in jih tudi v prihodnje v sodni praksi ni pričakovati.

11. Ker pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Sodnik posameznik je v tej zadevi odločil na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 366.a člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo in poznejše spremembe)

(2) Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1976 s poznejšimi spremembami)

(3) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni lis RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo)