Jedro

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki sta jo prvo in drugo sodišče prisodili tožniku v znesku 4.000.000 tolarjev je primerna. Ni utemeljen očitek, češ da sodišči nista pravilno razumeli mnenj izvedencev nevrološke stroke in klinično psihološke stroke. Odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče itak upošteva samo indikativno in ni odločilnega pomena, zato sodišči prve in druge stopnje nikjer nista zapisali, da bi ju motilo dejstvo, da izvedenka klinične psihologije ni mogla navesti odstotka. Sodišči sta sprejeli njeno mnenje, da je treba presojati celovito osebnost tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku osem milijonov tolarjev za povzročeno nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje prve sodbe dalje, ter 19.500 tolarjev premoženjske škode, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 19.2.1994 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 19.12.1994, zaradi katere je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ker sta škodo povzročila z nepravilno vožnjo P. T. in V. R., zavarovanca tožene stranke, je slednja odgovorna za povzročeno škodo. Premoženjsko škodo je sodišče ugotovilo kot izgubo dohodka, stroške za uničene stvari in stroške izvedenčevega mnenja v skupnem znesku 19.500 tolarjev. Nepremoženjska škoda je nastala zato, ker je zaradi čelnega trčenja osebnih avtomobilov tožnik v nesreči utrpel udarnino glave s pretresom in obtolčenino možganov, udarnino prsnega koša in udarnino trebuha, zaradi česar mu je sodišče prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.500.000 tolarjev, za strah 400.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000 tolarjev in zaradi skaženosti 100.000 tolarjev. Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem znižalo na 3.000.000 tolarjev. Sicer je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Kršitev materialnega prava pritožbenega sodišča vidi v tem, da ni pravilno določilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Čeprav je tožnik opozarjal na ugotovljeno škodo, ki sestoji iz prestanih telesnih bolečin in še posebej na stalne in ponavljajoče se intenzivne glavobole, ki še trajajo in bodo trajali v bodoče, sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno individualizirali škode in nista določili pravične odškodnine, posebej v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse. Po tožnikovem mnenju je treba ob pravilni uporabi 200. in 203. člena ZOR priznati vso zahtevano odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Podobno velja za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik očita sodiščema, da ne poznata in ne razumeta nevrološke stroke, da nista pravilno razumeli mnenj izvedencev, ki se nista mogla izražati procentualno (kar je pojasnila izvedenka klinične psihologije), in da nista pravilno ocenili teh mnenj. Zlasti nista pravilno ocenili tožnikove nesposobnosti novega učenja, kar pri tožniku kot intelektualcu zapušča bistveno višjo prizadetost kot pri povprečno izobraženih ljudeh. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka očita tožnik pritožbenemu sodišču zato, ker po uradni dolžnosti ni pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in ni pravilno uporabilo določb 200. in 203. člena ZOR.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka. Revizija niti opisno ne pove, za katero kršitev iz prvega ali drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi šlo. V utemeljitvi revizije je samo očitek sodišču druge stopnje, da je kršilo 350. člen ZPP, ker ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine. Toda to je očitek nepravilne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po mnenju revizije naj bi sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo zato, ker je menilo, da je bila tožniku priznana previsoka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ker je premalo upoštevalo ugotovljeni obseg tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, zlasti pa obseg tožnikovih intenzivnih glavobolov, ki še trajajo in se bodo ponavljali tudi v bodoče. Toda sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku ugotovilo telesne bolečine med zdravljenjem in potek tožnikovega zdravljenja z različnimi nevšečnostmi, ki jih je podrobno opisalo. Ugotovilo je tudi dokončno diagnozo tožnikove poškodbe, iz katere izhaja, da je utrpel tudi obtolčenino možgan in da bodo občasni glavoboli trajali vse življenje. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve sprejelo in se jim pridružilo, vendar je ocenilo, da je za prestano trpljenje pravična odškodnina v znesku 3.000.000 tolarjev, pri čemer ni prezrlo, da tožnik še vedno trpi glavobole. Tudi revizijsko sodišče, ki je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, opozarja, da sodišči nista ugotovili intenzivnih glavobolov v bodočnosti, temveč občasne glavobole v blažji obliki. Pri tem revizijsko sodišče ne želi minimalizirati tožnikovih bolečin v bodoče, zlasti ker gre za mlado osebo, vendar se strinja z drugostopenjsko sodbo, da je glede na vse okoliščine primera, zlasti pa glede na stopnjo in trajanje bolečin, sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine, ko je na podlagi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in 39/85, v zvezi z 1060 členom Obligacijskega zakonika) in 203. člena ZOR prisodilo za to obliko nepremoženjske škode 3.000.000 tolarjev.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki sta jo prvo in drugo sodišče prisodili tožniku v znesku 4.000.000 tolarjev je primerna. Ni utemeljen očitek, češ da sodišči nista pravilno razumeli mnenj izvedencev nevrološke stroke in klinično psihološke stroke. Odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče itak upošteva samo indikativno in ni odločilnega pomena, zato sodišči prve in druge stopnje nikjer nista zapisali, da bi ju motilo dejstvo, da izvedenka klinične psihologije ni mogla navesti odstotka. Sodišči sta sprejeli njeno mnenje, da je treba presojati celovito osebnost tožnika in sta upoštevali, da ima zelo inteligenten mlad človek po nesreči težave zaradi celotne prizadetosti možgan motnje, ki se bodo pojavljale na kognitivnem področju (pomnenje, koncentracija), težave pri zadrževanju in obnavljanju danih vizualnih dražljajev, slabše sposobnosti za predvidevanje in prostorsko planiranje, slabše sposobnosti za ločevanje med bistvenim in postranskim, da ne bo mogel reševati kompleksnih problemov, da bo imel slab učni transfer ter neučinkovito in počasno prenašanje naučenega v podobne situacije, da bo miselno upočasnjen in bo počasneje sprejemal podatke, jih predelal in se odzival nanje. Poleg tega nista spregledali niti tožnikove diskretne ohromelosti levih okončin v centralnem tipu ter psihološki pritisk v procesu tožnikovega prilaganja na novo, slabše stanje, ki je trajne narave. Sodišči sta upoštevali tožnikove duševne stiske zaradi tega, ker so nastopile spremembe na področju zaposlitve, ki je intelektualne narave in se kažejo kot težave pri opravljanju poslov in manjše sposobnosti napredovanja. Upoštevali sta tudi težave pri tožnikovem ukvarjanju s športom in navezovanje stikov z okolico. Zato ni utemeljena trditev v reviziji, češ da tožnikove škode nista individualizirali. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta to storili in da sta tožnikovo poškodbo s posledicami pravilno razvrstili med hude primere. Tudi pri primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi sta upoštevali, da morata tožnikove težave primerjati z drugimi oškodovanci, ki so prav tako mladi utrpeli podobno poškodbo. V nekaterih primerih iz sodne prakse sicer res ni šlo za ljudi, ki bi opravljali intelektualne poklice, vendar tudi tožnik zaradi svojih težav ni nezmožen opravljati svojega poklica. Opravlja ga le težje in tudi možnosti napredovanja so zmanjšane.

Po uradni dolžnosti je sodišče pregledalo tudi prisojeno odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti in v zvezi s tem nima pripomb.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zato je sodišče po 380. členu ZPP zavrnilo revizijo tožeče stranke. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije, ki poleg tega tudi niso bili ustrezno opredeljeni.