Jedro

Dedni dogovor ima učinek sodne poravnave. Zato ga je mogoče izpodbijati le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ne pa s pritožbo proti sklepu o dedovanju.

Pri roku za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave je treba upoštevati okoliščino teka zapuščinskega postopka po sami sklenitvi dednega dogovora.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju potrdi.

2. Dedič A. R. sam nosi stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Obravnavana zadeva je zapuščinski postopek. V njem je bilo ugotovljeno, da je pokojna napravila oporoko. Hči zapustnice se je priglasila kot nujna dedinja. V postopku sta se oba dediča dogovorila glede nepremičnin v katastrski občini X. Končni rezultat dogovora, ki je povzet v točki II izreka izpodbijanega sklepa, je, da nazadnje oba dediča postaneta solastnika te nepremičnine do ½. Ta odločitev in odredba v 3. točki izreka, ki se nanaša na nepremičnine pri vl. št. 830, k.o. X, je tudi predmet tega pritožbenega postopka.

Proti prej opisani odločitvi (povzetku dednega dogovora v sklepu o dedovanju) se pritožuje dedinja V. R.. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Smiselno predlaga razveljavitev tega dela sklepa. Bistvo pritožbe je v trditvah, da je bila pritožnica kot prava neuka stranka pred sodiščem prve stopnje zavedena. Pojasnjuje, da je sama kupila nepremičnine, ki so predmet spora. Na njem je sama zgradila stanovanjsko hišo. Pri sklenitvi dednega dogovora je bila zavedena s strani pooblaščenca A. R.. Nanjo je bil vršen psihični pritisk. Ni mogla dobiti kopije darilne pogodbe iz leta 1980. Bila je prevarana, ogoljufana in izigrana. To se je zgodilo na zapuščinskem naroku. Nadaljnje pritožbene navedbe kažejo tudi na to, da je obseg zapuščine sporen. Materi je podarila le 1/6 celote. Kako je prišlo do vknjižbe višjega deleža, pritožnici ni jasno.

Na pritožbo je odgovoril dedič A. R.. Predlagal je njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica napada tisti del sklepa o dedovanju, v katerem je povzet dedni dogovor. Utemeljuje ga s trditvijo, da je bila zavedena. Njene trditve o tem imajo v spisovnem gradivu kar nekaj opore (na primer drugačni deleži v oporoki, drugačni deleži v darilni pogodbi – predvsem pa dejstvo, da se je na zapuščinski obravnavi sprva upirala delitvi skupne lastnine in je bila nato očitno kasneje pregovorjena, da nanj vseeno pristane). Vendar pa pritožba proti sklepu o dedovanju ni ustrezna pravna pot za varstvo tovrstnega pritožničinega pravnega interesa.

Pritožbeno sodišče pritožnici sedaj pojasnjuje tisto, česar doslej več kot očitno ni vedela. To pa je, da ima dedni dogovor učinek sodne poravnave (1). To sicer ne velja za vsak dedni dogovor, marveč le za tistega, ki ima vse elemente, potrebne za izvršitev. V obravnavani zadevi je ta pogoj (kljub temu da je besedilo dednega dogovora, povzeto v sklepu, skrajno težko berljivo) izpolnjen. Na podlagi odredbe v točki III.2 omogoča zemljiškoknjižno izvedbo dednega dogovora.

Čim pa ima dedni dogovor, povzet v sklepu o dedovanju, učinek sodne poravnave, ga je mogoče tudi izpodbijati le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ne pa s pritožbo proti sklepu o dedovanju. To ne pomeni, da pritožba ni dovoljena. Vendar pa so vsa vprašanja, ki jih ta načenja, v resnici nadomeščena z dednim dogovorom, ki ima učinek pravnomočnosti. Z rednim pravnim sredstvom proti sklepu o dedovanju, ki tak dedni dogovor z učinkom pravnomočnosti vsebuje, zato ni mogoče uspeti. Najprej je treba z izrednim pravnim sredstvom (tožba za razveljavitev sodne poravnave) izpodbiti dedni dogovor.

Ob obstoju dednega dogovora pa je izpodbijani sklep pravilen. To (ali je dedni dogovor v sklepu pravilno povzet) je edino, kar je v takšnem procesnem položaju predmet pritožbenega preizkusa.

Navedeno pa ne pomeni, da je bil ta postopek zgleden. Prav nasprotno: ta postopek je bil izrazito kaotičen, kar je pri laični stranki moglo povzročiti zmedo. Po procesnopravni presoji pritožbenega sodišča zato rok iz 1. odst. 393. člena ZPP (2) ni mogel začeti teči nič prej kot z dnem, ko bo pritožnica prejela ta sklep o zavrnitvi njene pritožbe. Vsakršna drugačna razlaga bi namreč izvotlila pravnost pritožničinega položaja. Prvič, bila je laik. Drugič, postopek je tekel po izrazito nekonvencionalni formi. Pritožnica se je namreč sklenitvi dednega dogovora upirala in zapuščinska obravnava je bila ob takšnem položaju tudi končana (3). Nato pa se je po 18 minutah zapuščinska obravnava nadaljevala in sklenjen je bil dedni dogovor. Vendar: ta dedni dogovor (list. št. 20 tega spisa) vsebuje vse potrebne obličnostne sestavine, da mu je priznana moč sodne poravnave. Tega pa seveda pritožnica kot laik ni mogla vedeti. Ko se je proti sklepu o dedovanju, ki je povzemal ta dedni dogovor, pritožila, pa sodišče prve stopnje zadeve tudi ni predložilo v odločanje pritožbenemu sodišču, marveč je znova razpisalo narok. Najbrž zato, da bi ravnalo v skladu s 1. odst. 173. člena ZD (4). Na naroku je vsebinsko razpravljalo o obsegu zapuščine. Nato ga je preložilo, po drugem naroku, na katerega pritožnica ni pristopila, pa se je mahoma odločilo zadevo predložiti v odločanje pritožbenemu sodišču. Takšna forma postopka je bila izrazito zavajajoča. In tretjič, šele s to odločbo pritožbenega sodišča je sedaj prvič jasno povedano, kakšen učinek ima dogovor, ki je bil sklenjen na zapuščinskem naroku (oziroma po njem). Sedaj je torej pritožnici prvič postalo jasno, da mora ta dogovor izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave.

Ker pritožba navzlic zgoraj povedanemu ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz 2. točke 365. člena ZPP (5) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ker drugi dedič z odgovorom na pritožbo ni v ničemer mogel spremeniti svojega pravnega položaja, ti stroški za postopek niso bili potrebni (155. člen ZPP) ter jih mora zato nositi sam.

(1) Glej načelno pravno mnenje občne seje VS SRS z dne 21. in 22.12.1983, poročilo o sodni praksi VS SRS, št. II/83, stran 31. (2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).

(3) Glej list. št. 19 tega spisa.

(4) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in naslednji).

(5) Ta se na podlagi 163. člena ZD uporablja v zapuščinskem postopku, če ni z Zakonom o dedovanju drugače določeno.