Jedro

Dokazi morajo obstajati že takrat, ko je tekel prejšnji postopek pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku. V obravnavani zadevi pa takšno stanje ni podano in klinično - psihološki izvid psihiatrične klinike ne more predstavljati obnovitvenega razloga iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, posledično pa obnova postopka ni dopustna, ker niso izpolnjene vse predpisane predpostavke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke, da se dovoli obnova postopka, končanega s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 328/2016 z dne 13. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 458/2016 z dne 15. 9. 2016 in postopka, pravnomočno končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 2319/2013 z dne 1. 9. 2015 glede odločitve v I. točki izreka te sodbe.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni že v tožbi z dne 13. 8. 2013 zatrjevala, da je postavljena diagnoza Aspergerjev sindrom napačna, ampak je smiselno zatrjevala, da nima bolezenskih znakov, ki so značilni za ta sindrom in da je za opravljanje svojega dela v celoti sposobna. V izvedenskem mnenju sta izvedenca izhajala le iz diagnoze Aspergerjev sindrom, ker da je bila postavljena v izvidu ambulante za avtizem pred več leti in trdila, da ta sindrom ni ozdravljiv. Na prejeto izvedeniško mnenje je podala podrobne pripombe in v njih opozarjala na kontradiktornost ugotovitev v istem izvedeniškem mnenju ter tudi postavila trditev, da je bila diagnoza Aspergerjev sindrom pri njej očitno napačna. Na glavni obravnavi je bil zatem zaslišan le prof. dr. A.A., ki sploh ni strokovnjak iz področja psihiatrije, niti specialist za ugotavljanje diagnoze Aspergerjevega sindroma. Protislovno, nejasno in neprepričljivo pisno mnenje je bilo dopolnjeno in te pomanjkljivosti odpravljene šele z zaslišanjem na glavni obravnavi. Čeprav je tožnica takrat predlagala izvedbo dokaza z drugim izvedencem psihiatrične stroke in specialistom za medicino dela, prometa in športa in se je izrecno sklicevala na diametralno nasprotna mnenja psihiatrov in psihologov v drugih predloženih izvidih, je sodišče ta predlog zavrnilo in ji onemogočilo vsakršno nadaljnje dokazovanje, da diagnoza Aspergerjev sindrom pri njej ni pravilna. Tožnica zato brez svoje krivde ni pred obravnavo iskala drugega izvedeniškega mnenja in je pričakovala, da bo sodišče njenemu dokaznemu predlogu za angažiranje drugih izvedencev ugodilo. Za tem je takoj začela iskati strokovnjaka za motnje avtističnega spektra, med katere sodi tudi Aspergerjev sindrom. Četudi je dejstvo, da je diagnoza Aspergerjev sindrom napačna, zatrjevala izrecno že po podaji pisnega mnenja prej omenjenih izvedencev, je nov dokaz pridobila in imela možnost predložiti šele 20. 9. 2016. To mnenje je takoj poslala sodišču prve stopnje v dopolnitev svoje pritožbe. Sodišče druge stopnje pa je že dne 15. 9. 2016 izdalo sodbo, s katero je pritožbo zavrnilo in mu tega novega dokaza ni bilo potrebno upoštevati. Meni, da je nov dokaz - izvid klinično - psihološki izvid klinike ..., relevanten za odločanje o glavni stvari. Dokazuje, da je bila diagnoza Aspergerjev sindrom vseskozi napačna in da pri njej ne obstoji. Iz tega izvida tudi izhaja, da so napačni tudi drugi sklepi in zaključki obeh izvedencev v njunem mnenju. Iz tega strokovnega izvida izhaja, da tožnica povsem normalno funkcionira tako na kognitivnem področju, kot na področju čustvovanja, vedenja in razumevanja socialnih interakcij. Če bi bil ta novi dokaz uporabljen v prejšnjem sodnem postopku, bi bila zanjo zagotovo izdana ugodnejša odločba, ugodeno pa bi bilo njeni tožbi in ugotovljeno, da invalidnost pri njej ne obstoja ali pa bi bil vsaj dopuščen dokaz z drugim izvedencem psihiatrične stroke in izvedencem iz področja medicine. Zgolj mnenje ene izvedenke psihiatrične stroke, podprto z mnenjem izvedenca s področja medicine dela, ne more biti edino merodajno. Vztraja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral dokaz, ki ga je moč uveljavljati kot obnovitveni razlog, obstajati že v času do izdaje prejšnje prvostopenjske sodbe ali do izdaje prejšnje drugostopenjske sodbe. Sicer pa je bil tudi ta izvid, ki ga je tožnica pridobila 20. 9. 2016, pridobljen in sodišču dostavljen pred vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Vztraja pri predlogu za obnovo postopka in meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o nedovoljenosti predloga ter posledična odločitev o zavrženju, zmotna. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o tem, zakaj je nedovoljen oziroma zakaj je kot nedovoljen zavržen predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 9. 2015 glede odločitve v točki I izreka te sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbene navedbe v pretežnem delu predstavljajo nestrinjanje s sodbo z dne 13. 6. 2016, ki je že pravnomočna in je zato vsakršno vsebinsko komentiranje te odločitve brezpredmetno. Opozarja na pritožbene navedbe, ki so same s seboj v nasprotju in posebej izpostavlja, da je tožnica najkasneje po prejemu izvedeniškega mnenja trdila in vedela, da je podana napačna diagnoza. Tožnica je že v tej fazi postopka imela tovrstne trditve, ki pa jih v dokaznem postopku ni uspela dokazati. Opozarja tudi na to, da tožnica ni izkazala, da je bil predlog za obnovo vložen v predpisanem roku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V postopku pa tudi ni prišlo do takšne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere bi bila odločitev nezakonita.

6. Tožnica je predlagala obnovo postopka in predlog skladno z določbo 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) opredelila tako, da je predlagala, da se obnovi postopek, končan s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 328/2016 z dne 13. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 458/2016 z dne 15. 9. 2016 in tudi postopek pravnomočno končan s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 2319/2013 z dne 1. 9. 2015 glede odločitve v točki I izreka te sodbe. Pri tem je uveljavljala obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP.

7. Po določbi 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je nova dejstva še lahko navajala oziroma, ko je nove dokaze še lahko predlagala. Pomeni, da so dejstva in dokazi morali v času sojenja že obstajati. Po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP pa se sme dovoliti obnova postopka samo, če stranka novih dejstev in novih dokazov ni mogla brez svoje krivde uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Gre za obveznost stranke, ki predlagala to izredno pravno sredstvo, da izkaže da novih dejstev oziroma novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati še pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Glede na določbo 396. člena ZPP pa mora biti predlog za obnovo postopka tudi pravočasen in sicer vložen v subjektivnem in objektivnem roku.

8. Ko le ena od navedenih, kumulativno predpisanih predpostavk ni izpolnjena, je potrebno predlog zavreči, kot je z izpodbijanim sklepom pravilno storilo sodišče prve stopnje. Klinično - psihološki izvid klinike ... oziroma mnenje v izvidu, ki sta ga na podlagi osebnega pregleda tožnice dne 11. 8. 2016 in 1. 9. 2016 podala B.B., univ. dipl. psihologinja in mentor C.C., univ. dipl. psiholog, specialist klinične psihologije, je bilo podano po izdaji sodbe sodišča prve stopnje opr. št. IV Ps 328/2016 z dne 13. 6. 2016 ter pred izdajo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 458/2016 z dne 15. 9. 2016 in ga je tožnica, kot sama navaja, pridobila po pravnomočno končanem postopku 20. 9. 2017. Iz tega jasno izhaja, da navedeni dokaz ni obstajal v času, ko je tekel prejšnji postopek pred sodiščem prve stopnje opr. št. IV Ps 328/2016 in kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je še manj to dejstvo oziroma ta dokaz obstajal v postopku pred sodiščem prve stopnje opr. št. IV Ps 2319/2013. Dejstva oziroma dokazi, ki so nastali pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogli uporabiti. Dokazi morajo obstajati že takrat, ko je tekel prejšnji postopek pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku. V obravnavani zadevi pa takšno stanje ni podano in klinično - psihološki izvid klinike ... ne more predstavljati obnovitvenega razloga iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, posledično pa obnova postopka ni dopustna že iz formalno - pravnih razlogov, ker niso izpolnjene vse predpisane predpostavke.

9. Ne samo, da omenjeni predlagani dokaz ne more pomeniti novega dokaza v smislu obnovitvenega razloga iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, tožnica tudi ni dokazala, da klinično - psihološkega izvida ni mogla brez svoje krivde uveljavljati preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tožnica, ki je po njenih navedbah začela iskati strokovnjaka za Aspergerjev sindrom po prejemu zanjo neugodne sodbe z dne 13. 6. 2016 oziroma po prejemu izvedenskega mnenja, bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča klinično - psihološki izvid lahko pridobila vsaj do zaslišanja izvedenca dne 13. 6. 2016, če ne že prej. Prav tako dejstvo, da je tožnica predlagala izvedbo dokaza z drugim izvedencem, ni mogoče šteti, da tožnica brez svoje krivde ni predložila predlaganega dokaza že v prejšnjem postopku. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje tudi na to, da je klinično - psihološki izvid oziroma mnenje, ki ga je imela možnost predložiti šele 20. 9. 2016, takoj poslala sodišču prve stopnje kot dopolnitev pritožbe, pri čemer je rok za pritožbo potekel že 14. 7. 2016. Brez podlage je zato tudi pritožbeni očitek, da sodišču druge stopnje, ker je nerazumljivo o pritožbi odločilo že 15. 9. 2016, tega dokaza ni bilo potrebno upoštevati.

10. Nadalje tožnica tudi ni izkazala dodatnega pogoja, da bi na podlagi pridobljenega novega dejstva oziroma dokaza, to je klinično - psihološkega izvida, bila lahko zanjo izdana ugodnejšega odločba, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Ob neizkazanem dodatnem pogoju, nadaljnja predpostavka glede subjektivnega in objektivnega roka iz 396. člena ZPP niti ni odločilna oziroma ne more pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane. To pomeni, da bi bil predlog tudi, če bi bila kršena določba 396. člena ZPP, v vsakem primeru zavržen. Glede na to, da za obnovo postopka niso izpolnjeni formalni pogoji, je irelevantno sklicevanje pritožbe na vsebinsko obravnavanje zadeve, konkretno, kaj dokazuje klinično - psihološki izvid, da so napačni zaključki in sklepi obeh izvedencev in da ne more biti edino merodajno mnenje ene izvedenke psihiatrične stroke, podprto z mnenjem izvedenca s področja medicine dela, po drugi strani pa zatrjevanje, da če bi bil klinično - psihološki izvid uporabljen v prejšnjem sodnem postopku, da bi bila za tožnico zagotovo izdana ugodnejša odločba. Pravno zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da ni nujno, da bi nov dokaz kot obnovitveni razlog moral obstajati že v prejšnjem postopku.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 366. člena v zvezi s 353. členom ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

12. Obenem je pritožbeno sodišče sklenilo, da stranski intervenient na strani tožene stranke sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka skladno z določbo prvega odstavka 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Ker je stranski intervenient na strani tožene stranke, deli usodo tožene stranke tudi glede stroškov postopka.