Jedro

Tožena stranka ob uvedbi novega plačnega sistema ni imela pravne podlage za prevedbo tožnika na delovno mesto ekspert področja, ki se lahko zasede le na podlagi prijave na razpis, ki ga objavi tožena stranka v skladu z internim pravilnikom. Za eksperta področja mora imeti zaposleni določena ekspertna znanja oz. gre za delavca, ki je nujno potreben za toženo stranko, npr. za njen tehnološki razvoj, kar pa tožnik ni bil. Tožnik tako v vtoževanem obdobju, ni opravljal dela in nalog eksperta področja, zato njegov tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači iz tega naslova, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 8. 2008 do 6. 3. 2012 obračunati razliko v plači, med dejansko obračunano in izplačano plačo za 38. plačni razred za delovno mesto pod šifro … - strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje ter pripadajočo plačo za 41. plačni razred za delovno mesto pod šifro ... - samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, v skupnem znesku 6.786,66 EUR, poravnati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska razlike v plači, od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek za bruto znesek 5.109,29 EUR je zavrnilo (I. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je aneks z dne 14. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 12. 2002, s katerim je tožena stranka tožnika uvrstila na delovno mesto ... - strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, k spada v VII/2. tarifni razred in 33. plačni razred brez napredovanja, nezakonit in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko v plači, med dejansko obračunano in izplačano plačo za delovno mesto strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, ki jo je prejemal za 38. plačni razred ter plačilo za delovno mesto ekspert področja, ki je uvrščeno v osnovni 43. plačni razred, v skupnem bruto znesku 34.331,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo za delovno mesto strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, ki jo je prejemal za 38. plačni razred ter plačo za delovno mesto vodja oddelka I, ki je uvrščeno v osnovni 40. plačni razred, v skupnem bruto znesku 20.345,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžen toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 747,56 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu tožbe, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka predloži v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto po ZSPJS (IV. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določbo 3.a člena ZSPJS, opustilo presojo zakonitosti prevedbe delovnega mesta tožnika glede delovnih mest vodje oddelka I in samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje. S tem pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj določba 4. odstavka 3.a člena ZSPJS javnemu uslužbencu, v primeru ugotovljene nezakonitosti določene plače, nalaga, da od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu z zakonom. V predmetni zadevi uporaba določbe 3.a člena ZSPJS ne pride v poštev, saj 4. odstavek 3. člena ZSPJS posebne procesne predpostavke ne predpisuje. Ni določeno, da bi javni uslužbenec lahko vtoževal le enaka delovna mesta, kot jih je navedel v pisni zahtevi. Komisija za pritožbe je dne 12. 11. 2008 izdala odločbo, s katero je zavrnila pritožbo tožnika z obrazložitvijo, da nima pristojnosti za spreminjanje plačnih razredov. Pri tem pa sploh ni presojala pravilnosti prevedbe glede na vsako posamezno delovno mesto, ki ga je tožnik zahteval. Sodišče prve stopnje je zato, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni presojalo nezakonitosti spornega aneksa oz. vtoževano razliko v plači za delovna mesta vodja oddelka I in samostojni strokovni sodelavec organizacije in poslovanja. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi prišlo v nasprotje samo s seboj ter izrekom sodbe, ko na eni strani ugotavlja, da je bila prevedba izvedena pravilno, na podlagi zakonite podlage ter upoštevaje prevedbeno tabelo tožene stranke, na drugi strani pa sodišče samo ugotavlja, da tožena stranka ni nikoli sprejela tabele primerljivosti, ki bi bila usklajena s sindikati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer ugotovilo dejstva, ki kažejo na arbitrarnost konkretne prevedbe, vendar je na koncu kljub temu zavrnilo zahtevek na ugotovitev nezakonitosti aneksa. S tem pa je podano nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom, v nasprotju pa so si tudi razlogi o odločilnih dejstvih in s tem je podana absolutna bistvena kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je pred prevedbo spadal pod organizacijsko enoto, označeno kot stroškovno mesto (SM) ... - vodstvo, organizacija, kadri in izobraževanje, v kateri je bil podrejen pomočnici generalnega direktorja, po plači in položaju v hierarhiji pri toženi stranki pa je bil izenačen vodji posameznih organizacijskih enot tudi z g. A.A.. S prevedbo je tožnik prešel v sklop OE vodstvo - služba za organizacijo, označena kot SM ..., kjer mu nadrejen ni bil več generalni direktor oz. njegova pomočnica, temveč vodja službe g. A.A.. Navedeno podpira izpovedba tožnika ter tudi vsi drugi izvedeni dokazi, ki jih tožena stranka tudi ni prerekala. Tudi priča tožene stranke A.A. je jasno potrdil, da je bil tožnik pred prevedbo podrejen neposredno vodstvu javnega zavoda (pomočnici generalnega direktorja B.B.), po prevedbi pa njemu, kot vodji službe. Tožnik je s prevedbo iz drugega nivoja v hierarhiji tožeče stranke pristal na tretjem nivoju. Po tej logiki bi s prevedbo lahko A.A. podredili tudi pomočnico generalnega direktorja ali kar samega generalnega direktorja in dokler bi oba opravljala enake naloge kot prej in imela enako plačo to ne bi pomenilo degradacije delovnega mesta in torej ne bi bilo sporno. Poslabšanje delovnopravnega položaja delavca (degradacija) ne pomeni le nižje plače ali opravljanje manj zahtevnih nalog temveč tudi znižano mesto v hierarhiji delodajalca. Sodišče pa se o navedenem v obrazložitvi ni opredelilo. Nepravilnost sporne prevedbe je mogoče ugotoviti že na podlagi primerjave indeksne vrednosti plačnih razredov pred prevedbo kakor po prevedbi. Indeksna vrednost je bila določena v 106. členu Kolektivne pogodbe javnega zavoda RTV Slovenija. Prav tako črtana določba 107. člena Kolektivne pogodbe je določala, da so se delovna mesta razvrščala v posamezne plačne razrede upoštevaje osnovne kazalce zahtevnosti delovnega mesta. Iz strani tožene stranke predložene Tabele primerljivosti delovnih mest se pokaže, da so bila delovna mesta z indeksom 4,5 povprečno prevedena v 42,40 plačni razred, brez upoštevanja doseženih napredovanj. Če je indeks delovnega mesta pokazatelj zahtevnosti delovnega mesta, kako je pri tožniku, po prevedbi, lahko prišlo do tako velikih razlik v plačnih razredih in na to vprašanje sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v smislu določbe 340. člena ZPP. Delovno mesto tožnika je bilo pred prevedbo (vodja kakovosti poslovanja) pravzaprav unikatno v organizaciji tožene stranke in kot je potrdil priča A.A. je bilo narejeno posebej za tožnika in uvrščeno neposredno v sklop vodstva, kar je glede na omenjeno strateško naravnanost dela tožeče stranke tudi edino smiselno. Priča C.C. je potrdil izpovedbo tožnika in podrobno pojasnil, da je za tožnika le primerno delovno mesto ekspert področja, saj tožnik ni bil le vodja projekta RLP, temveč sta njegova tudi koncept in ideja. Prav tako pa je tožnik pri vodstvu tožene stranke tudi dosegel, da je sploh prišlo do uveljavitve projekta. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi v celoti izpustilo zgoraj navedena in dokazana dejstva glede dejanskega dela tožnika in jih tako sploh ni presodilo z ozirom na utemeljenost tožbenega zahtevka, čeprav so za odločitev v predmetni zadevi bistvenega pomena. Sicer pa je priča D.D. izpovedal, da je tožnik glavna oseba pri projektu ..., kar mu je priznala tudi tožena stranka, saj je bil tožnik nosilec projekta in kontaktna oseba pri toženi stranki. Priča D.D. je tudi potrdil, da sta pomočnica generalnega direktorja B.B. in generalni direktor E.E., v odnosu do tožnika, imela le nadzorstveno vlogo. Glede na vse navedeno pa je sodišče zaključilo, da tožnik, ki snuje in vodi projekte, katerih končni izdelek je npr. nagrajena računalniška aplikacija, za takšna dela upravičen do enake plače, kakor zaposleni, ki so po zaključku projekta skrbeli zgolj za podatkovno ažuriranje te aplikacije ter pomoč uporabnikom. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj tožnik ne bi opravljal niti del in nalog, ki ustrezajo delovnemu mestu vodja oddelka I. Tožena stranka je tožniku dne 6. 3. 2012 ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi prav za delovno mesto vodja oddelka I, ki tožnika uvršča v 43. plačni razred. Torej tudi po zatrjevanju tožene stranke bi moral tožnik po prevedbi prejemati plačo vsaj za 43. plačni razred. V tem delu gre nedvomno za priznanje zahtevka s strani tožene stranke, ki ga je tožnik tudi večkrat izpostavil. Zato bi sodišče, če je menilo, da se glede opravljanja dela vodje oddelka I, tožnik in priče niso izjavili, bi moralo na podlagi preiskovalnega načela iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po uradni dolžnosti, samo zastaviti potrebna vprašanja in si s tem osvetliti relevantna dejstva. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi povzelo izpoved priče C.C., da se je tožnik ukvarjal z najzahtevnejšimi projekti, kar ustreza opisu delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje pod šifro ..., saj je priča C.C. nedvomno povedal, da je primerno delovno mesto za tožnika ekspert področja ter svojo trditev tudi argumentiral. Vse navedeno pa je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi izpustilo. S tem pa je sodišče zagrešilo protispisnost, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju tožnika napačno sledilo izračunu tožene stranke, ki je kot izhodišče osnovne plače za 41. plačni razred uporabilo znesek 2.207,86 EUR namesto 2.266,28 EUR, kakor bi moralo na podlagi priloge št. 1 k ZSPJS, veljavni od 1. 7. 2008 dalje. Samo iz tega razloga je sodišče tožnika prikrajšalo za 2.512,06 EUR (2.266,28 - 2.207,86 EUR x 43 mesecev). Tožnik je pri svojem izračunu upošteval, da bi pri osnovni plači v znesku 2.266,28 EUR in delovni dobi 19 let, dodatek za delovno dobo znašal 0,33 % x 2.266,28 EUR x 19 kar predstavlja znesek 142,10 EUR. Skupaj bi tožnik kot samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje torej moral prejeti plačo v višini 2.408,38 EUR bruto. Na podlagi navedenega je pravilno izračunal prikrajšanje pri plači za celotno vtoževano obdobje (11.895,95 EUR) zato tožnik v celoti vztraja pri izračunu razlik. Tožnik pa izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, hkrati pa predlaga, da pritožbeno sodišče ob uporabi 356. člena ZPP odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred novim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. ZPP v 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo, saj je pritožbeno sodišče lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. V obrazložitvi tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v izvedenih dokazih, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je izpoved priče C.C. povzelo v nasprotju z dejansko izpovedjo priče. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločilo s sklepom opr. št. I Pd 2688/2008 z dne 10. 6. 2011 in tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 757/2011 z dne 15. 12. 2011 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik pred prevedbo plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2002 (priloga A5) zasedal delovno mesto vodja kakovosti poslovanja, ki je bilo uvrščeno v VII. tarifni razred, z osnovnim količnikom plače 4,5 s pripadajočimi dodatki. Tožena stranka je tožnikovo delovno mesto prevedla v delovno mesto ... - strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, ki je uvrščeno v VII./2 tarifni razred in osnovni 33. plačni razred ter tožniku v zvezi s tem ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008. Z upoštevanjem treh napredovanj je tožena stranka tožnika uvrstila v 36. plačni razred in s priznanjem dodatnih dveh plačnih razredov mu je bila priznana varovana plača z uvrstitvijo v 38. plačni razred. Tožnik ima od 6. 3. 2012 dalje novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja oddelka I, ki je uvrščeno v osnovni 40. plačni razred in upoštevaje tožnikova tri napredovanja je tožnik uvrščen v 43. plačni razred, zato je tožnik z modifikacijo tožbe zahteval le ugotovitev nezakonitosti izdanega aneksa z dne 14. 8. 2008 za delovno mesto strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje ter posledično za obdobje od 1. 8. 2008 do 6. 3. 2012 razliko v plači, primarno za delovno mesto ekspert področja, v skupnem bruto znesku 34.331,63 EUR, podredno za delovno mesto vodja oddelka I, v bruto znesku 20.345,88 EUR oz. za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, v skupnem bruto znesku 11.895,95 EUR s pripadki.

Sodišče je zahtevku tožnika delno ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo razliko v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo za 38. plačni razred za delovno mesto pod šifro ... - strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje ter pripadajočo plačo za 41. plačni razred za delovno mesto pod šifro ... - samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje v skupnem bruto znesku 6.786,66 EUR (v presežku 5.109,29 EUR je zahtevek zavrnilo). Tožnik pa v pritožbi vztraja, da bi ga morala tožena stranka, ob prehodu v nov plačni sistem, prevesti na delovno mesto ekspert področja in iz tega naslova uveljavlja razliko v plači v bruto znesku 34.331,63 EUR oz. podredno na delovno mesto vodja oddelka I ter iz tega naslova uveljavlja razliko v plači v skupnem bruto znesku 20.345,88 EUR s pripadki.

Pritožbene navedbe tožnika, s katerim izpodbija dejansko stanje glede primerljivosti tožnikovega dela in sicer, da ga je tožena stranka prevedla, glede na hierarhijo delovnih mest pri toženi stranki, iz drugega nivoja na tretji nivo, so neutemeljene glede na določbo 49.a člena ZSPJS. Po 1. odstavku 49. člena ZSPJS se za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca in funkcionarja, na podlagi tega zakona, opravi prevedba nominalnega zneska osnovne plače, določene za delovno mesto oz. naziv, in nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plač po tem zakonu. Avtentična razlaga 49.a člena ZSPJS (Ur. l. RS, št. 35/2011) pa določa, da je določbo 49.a člena ZSPJS treba razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oz. naziva upošteva količnik, ki je bil za to delovno mesto oz. naziv določen v individualnem delovnopravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Glede na navedeno ni pomembno, ali je delovno mesto v ponujenem aneksu k pogodbi o zaposlitvi ustrezalo dejanskemu delu tožnika, temveč je odločilno delo, ki sodi v okvir delovnega mesta vodja kakovosti poslovanja, zato je sodišče prve stopnje moralo preverjati, ali je bila prevedba izvedena na podlagi delovnega mesta, na katerem je bil tožnik zaposlen do izplačila plače po ZSPJS.

Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi ga morala tožena stranka prevesti na delovno mesto ekspert področja oz. podredno na delovno mesto vodje službe I oz. vodja službe II. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob uvedbi novega plačnega sistema ni imela pravne podlage za prevedbo tožnika na delovno mesto ekspert področja. To delovno mesto se lahko zasede le na podlagi prijave na razpis, ki ga objavi tožena stranka v skladu z internim pravilnikom. Priča A.A. je izpovedal in tudi priča C.C. je potrdil, da se mora za delovno mesto ekspert področja prvotno pojaviti potreba po tem delovnem mestu, objaviti interni razpis in če prijavljeni kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje po posebnem pravilniku je nato lahko izbran. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič A.A. in C.C. ter Pravilnika o postopku in merilih za zasedbo delovnih mest vrhunski glasbenik, prvak in ekspert področja, pravilno zaključilo, da je tožnik tako pred prevedbo, kot po prevedbi opravljal zelo zahtevna dela in naloge na področju organizacije, poslovanja in kadrov in v zvezi s tem je vodil tudi različne in zelo zahtevne projekte, vendar tožnik svojega dela ni opravljal na ravni zahtevnosti, ki se pričakuje od eksperta področja. Za eksperta področja mora imeti zaposleni določena ekspertna znanja oz. gre za delavca, ki je nujno potreben, npr. za njen tehnološki razvoj, kar pa tožnik ni bil. Pri najpomembnejšem projektu, ki ga je vodil tožnik (projekt ...) je bil za izvedbo zadolžen zunanji izvajalec ter je bila za projekt zadolžena pomočnica generalnega direktorja, na katero se je tožnik tudi obračal. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik, v obdobju od 1. 8. 2008 do 6. 3. 2012, ni opravljal dela in nalog eksperta področja, zato je zavrnilo vtoževano razliko v plači v bruto znesku 34.331,63 EUR s pripadki.

Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se dejanske naloge tožnika zaradi prehoda v nov plačni sistem niso spremenile in v posledici navedenega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v času od 1. 8. 2008 do 6. 3. 2012 tudi ni opravljal del in nalog vodja oddelka I, saj je ob primerjavi opisov delovnega mesta vodja oddelka I in tožnikovega starega delovnega mesta vodja kakovosti poslovanja zaključilo, da tožnik ni vodil, načrtoval in usklajeval delo oddelka in niti ni izvajal rednih letnih razgovorov z zaposlenimi ter ni posredoval znanj s seminarjev in delavnic svojim sodelavcem, kar vodja oddelka I, v skladu z opisom tega delovnega mesta, opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podredni zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači za delovno mesto vodja oddelka I, v bruto znesku 20.895,95 EUR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ter jih zato ne ponavlja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 dejansko pomeni spremembo delovnega mesta. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka s prevedbo ni spremenila svoje organizacije, ni ukinila delovnih mest oz. spreminjala njihove zahtevnosti ali vrste dela oz. nalog ali pogojev za zasedbo delovnega mesta. Nenazadnje je tožnik tudi sam potrdil, da se njegove naloge po prevedbi niso spremenile. Neutemeljene so zato tožnikove pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje pri prevedenem delovnem mestu ni upoštevalo zahtevnosti dela in njegove samostojnosti pri delu.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da bi mu moralo sodišče dosoditi razliko med plačo, ko jo je prejemal za 38. plačni razred in plačo za 41. plačni razred za čas od 1. 8. 2008 do 6. 3. 2012 na podlagi izračuna tožnika in bi moralo upoštevati plače tožnika v višini 2.408,38 EUR bruto, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožnik pri svojem izračunu ni upošteval zneskov razlik za odpravo plačnih nesorazmerij.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).