Jedro

Gotovinsko izplačilo plač delavcem ni izkazano. Seznami izplačil posameznim delavcem niso bili podpisani s strani delavcev. Podpisane sezname je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku in so podpisani na način, ki kaže, da so bili podpisi delavcev pridobljeni naknadno in da gre za listine, ki niso bile sestavljene ob nastanku poslovnega dogodka in jim zato ni mogoče priznati lastnosti verodostojnih (knjigovodskih) listin, ki so podlaga za knjiženje oziroma za davčno pripoznanje poslovnih dogodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 od osnove 278.967,90 EUR po stopnji 25% v znesku 69.741,98 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.418,48 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo obveznosti (16. 12. 2011) do izdaje odločbe (21. 12. 2012).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da tožeča stranka opravlja zaključna gradbena dela in vzdrževanje kot podizvajalec ter da je eden glavnih kupcev oziroma partnerjev A. d.d. V letu 2011 je imela tožeča stranka zaposlenih 72 oseb, od katerih so nekateri še zaposleni pri tožeči stranki, nekateri pa so bili odjavljeni med in po tem obdobju. Iz pregledanih REK-1 obrazcev je razvidno, da je bila mesečno obračunana plača od 50 do 57 delavcem. Osnova za obračun prispevkov je v letu 2011 znašala skupaj 521.616,28 EUR in neto izplačilo 368.508,77 EUR, pri čemer se obračuni tožeče stranke ujemajo z REK-1 obrazci. Tožeča stranka je poleg tega v letu 2011 obračunala prevoz v skupnem znesku 9.398,49 EUR, prehrano v skupnem znesku 75.031,20 EUR in druga nadomestila v skupnem znesku 149.459,44 EUR.

Davčni organ je 20 delavcem, ki pri tožeči stranki niso več zaposleni, poslal zahteve za pridobitev podatkov o prejemanju plač v letu 2011 in priložil izjave, v katerih je bilo potrebno izpolniti določene podatke v tej zvezi. Vsi delavci, ki so vrnili izjave, so potrdili, da izplačilnih list niso nikoli prejeli, da so bile plače redno izplačevane, da jih niso prejemali v gotovini, da so plače prejeli na podlagi dejansko opravljenih ur ter da niso prejeli regresa, nadomestila za bolniško odsotnost niti plačila za dopust in praznike.

Po drugi strani je davčni organ analiziral podatke TRR tožeče stranke, iz katerega so razvidni (in v tabeli št. 4 na 4. in 5. strani odločbe navedeni) vsi dvigi v letu 2011 in ki jih je vse opravil direktor B.B. v skupnem znesku 600.108,70 EUR. Pri tem iz namena nakazil izhaja, da so bila sredstva porabljena za izplačilo neto plač, stroškov prevoza in za malice zaposlenim delavcem ter regresa. Direktor je nato položil gotovino na svoj osebni račun, razen v mesecih januar, februar, marec in avgust, ter delavcem s svojega računa nakazal plače, ki pa se ne ujemajo z obračunanimi plačami. Iz analize TRR tožeče stranke je razvidno tudi, da je bila vsak mesec na dan izplačila dvignjena gotovina, in sicer v višjih zenskih, kot so bila neto izplačila iz obrazcev REK-1 ter da je bila dvignjena v zneskih, izračunanih v mesečni rekapitulaciji osebnega dohodka, ki vključuje neto plače, prevoz, prehrana in druga nadomestila ter da so bile odštete obračunane plače za tri zaposlene. Davčni organ je zato zahteval od direktorja tožeče stranke, da pojasni, za kakšen namen je bila porabljena gotovina, in sicer razlika med dvigom s TRR tožeče stranke (600.108,00 EUR) in nakazilom plač zaposlenim z direktorjevega računa (321.140,10 EUR). Po pojasnilu direktorja je bila gotovina dvignjena za plače delavcev, ki so želeli, da se jim plača izplačuje delno v gotovini ter da gre pri razliki za izplačano razliko v plači ter za regres in druga nadomestila. Kot dokaz o predani gotovini je tožeča stranka predložila seznam – „izplačilo plač za leto 2011 TRR + gotovina“, na katerem so bila navedena imena delavcev ter njihovi lastnoročni podpisi. Predložila je tudi sezname po posameznem delavcu, iz katerih naj bi bil razviden del plače, izplačan v gotovini, vendar brez podpisov delavcev, ki bi potrjevali prejem gotovine. Ko je davčni organ te podatke primerjal s podatki direktorjevega računa, je ugotovil, da se znesek plač, nakazanih na TRR, ujema. Ni pa verodostojno izkazan prejem gotovine. Seznami dajejo vtis, da so bili napisani za potrebe dokazovanja v davčnem nadzoru, saj je pisava vseskozi enaka in na nobenem seznamu ni podpisa nobenega zaposlenega.

Na podlagi navedenega davčni organ ugotavlja, da je direktor tožeče stranke razliko v znesku 278.967,90 EUR zadržal zase ter da ni z ničemer potrdil svoje navedbe, da je razliko izplačal delavcem v gotovini. Nasprotno potrjujejo izjave 20 delavcev, po katerih delavci niso nikoli prejeli gotovine. Razlika zato predstavlja za direktorja B.B. druge dohodke iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini, akontacijo dohodnine, ki je opredeljena v prvem odstavku 131. člena ZDoh-2 ter se izračuna in plača po stopnji 25% od davčne osnove, pa v skladu z določbami ZDavP-2 izračuna in odtegne (kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja) plačnik davka, to je tožeča stranka, ki se ji zato obračuna in naloži v plačilo obveznost iz izreka odločbe.

Pripombe tožeče stranke, po katerih je bila razlika v znesku 278.967,90 EUR delavcem izplačana v gotovini, davčni organ zavrne kot neutemeljene. Pri tem se sklicuje na izjave, ki jih je že pred izdajo zapisnika pridobil od 20 zaposlenih pri tožeči stranki v letu 2011 in po katerih delavci niso nikoli prejemali gotovine. Predložene sezname o opravljenih izplačilih pa (ponovno) oceni kot neverodostojne ter ugotavlja, da je sedaj, po pripombah, še bolj prepričan, da tožeča stranka svojim zaposlenim ni nikoli izplačala plač v gotovini.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil ko neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da tožeča stranka za svoje trditve ni predložila ustreznih verodostojnih knjigovodskih listin, ki so sicer v skladu z določbami davčnih predpisov podlaga in obenem pogoj za to, da se poslovni dogodki davčno priznajo. Poudarja, da je za poslovanje odgovoren direktor ter da je na davčnem zavezancu, da za svoje navedbe in trditve predloži dokaze. Opozori še na določbe 36. člena ZDavP-2, po katerih morajo poslovni subjekti plačila za blago in storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune. Pa tudi če je tožeča stranka v nasprotju z zakonom plače izplačevala tudi gotovinsko, povezave med dvigi z računa pravne osebe in plačili delavcem listinsko ni dokazala. V primeru, če gre za plačila „na roke“, bi bil po presoji organa druge stopnje potreben vsaj podpis delavca ob prejemu gotovine, za tako dokumentacijo pa ne štejejo nepodpisane listine, ki so bile predložene v postopku nadzora, in na katerih je za vsakega delavca naveden zgolj znesek gotovine, prejet v posameznem mesecu. Listine, ki jih je tožeča stranka predložila skupaj s pripombami na zapisnik, so enake kot že predložene, le da je pri vsakem mesecu še podpis delavca in datum, kar kaže, da so bili obrazci podpisani naknadno, v času nadzora. Zato naknadno predloženih listin ni mogoče upoštevati kot verodostojnih. Upoštevati bi bilo mogoče blagajniške prejemke, iz katerih bi bilo razvidno, kdo in kdaj je kaj prejel, vendar tožeča stranka take dokumentacije ni predložila.

V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ navaja še, da se je z relevantnimi dejstvi davčni organ seznanil v času postopka ter da je zahteve za posredovanje podatkov posredoval delavcem, ki niso bili pod pritiskom izgube zaposlitve. Poudarja, da so bile vse izjave pridobljene pred sestavo zapisnika in povzete v zapisniku, da je bila tožeča stranka seznanjena s pravicami, ki jih ima med pregledom, da je bil o rezultatu nadzora s tožečo stranko opravljen sklepni razgovor in da zato ne držijo pritožbene navedbe, da ni bila seznanjena z odločilnimi dejstvi. Ves čas postopka je lahko pregledala zbrano dokumentacijo, tudi izjave, ki so jih dali delavci, pa te svoje pravice ni izkoristila. Zato ne more očitati davčnemu organu kršitve pravil postopka. Sicer pa odločba niti ne temelji na izjavah delavcev, ki so le dodaten dokaz o načinu poslovanja tožeče stranke, niti ne drži trditev, da tožeči stranki vpogled v izjave ni bil omogočen.

Po presoji pritožbenega organa tudi ni dvoma o tem, da so vprašani delavci vprašanja razumeli in da zato ni razloga za zaključek, da vprašani ne poznajo jezika, v katerem se vodi postopek in da bi v tej zvezi nastopila potreba po tolmaču. Glede na vse povedano tožeča stranka tudi po presoji drugostopnega organa ni dokazala, da so bila sredstva, ki jih je z njenega računa dvignil direktor, porabljena za namene njenega poslovanja, konkretno za izplačilo plač. Zato je šteti, da so bila porabljena za zasebne namene direktorja in da gre torej pri znesku 278.967,90 EUR za drug dohodek direktorja, od katerega ni bil obračunan davčni odtegljaj, ki se v skladu z določbami ZDoh-2 in ZDavP-2 obračuna in nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da je v zadevi dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in napačno in da so posledično napačno uporabljeni tudi materialni predpisi.

Navaja, da so bila vsa sredstva, ki so bila dvignjena s TRR tožeče stranke, deloma nakazana na osebni račun direktorja, ki je nato plače delavcem delno nakazal na njihove osebne račune in jim plačo deloma izročil v gotovini, kar je bila želja delavcev. Gre namreč za delavce, ki so bili v delovnem času bank običajno na terenu. Delavci so prejem gotovine potrdili s podpisi, gotovina pa jim je bila do konca meseca za pretekli mesec na roke tudi izplačana. V dokaz svojih trditev je tožeča stranka že med postopkom predložila izjave 16 delavcev, ki jih našteva. Skupaj je bila samo navedenim delavcem izplačana plača in nadomestila oziroma stroški v letu 2011 v znesku 79.089,56 EUR. Razpolaga pa tožeča stranka tudi s podpisanimi izjavami drugih delavcev za skupni znesek 40.948,82 EUR. Vsi ti delavci so potrdili prejem plače v gotovini, zato ne drži, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila gotovina porabljena za poslovanje družbe. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje delavcev, vendar davčni organ delavcev ni zaslišal in za svojo odločitev tudi ni navedel nobenih razlogov. Na ta način je bila tožeča stranka popolnoma onemogočena pri dokazovanju svojih trditev.

Veljavno pravo je v spornem obdobju dopuščalo gotovinsko izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. REK obrazce je tožeča oddajala v zakonskih rokih in tudi plačevala obvezne davke in prispevke od minimalnih plač, katerih del je bil delavcem nakazan na njihove račune. Tako je izpolnila vse predpisane obveznosti, saj je bil del plač izplačan delavcem v gotovini, ker so to sami želeli. Davčni organ ne navede imen delavcev, ki naj bi izjavili, da jih je direktor tožeče stranke prisiljeval k (lažni) izjavi. Prav tako o takšnih trditvah ni seznanil tožeče stranke pred izdajo odločbe in ji s tem onemogočil sodelovanje v postopku, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga. Že med postopkom pa je tožeča stranka opozorila davčni organ tudi na kršitev pravice delavcev do tolmača. Gre namreč za delavce, ki so tujci in ki slovenščine ne razumejo. Davčni organ njihovih domnevnih izjav ni poslal na vpogled tožeči stranki niti ni vsake izjave posebej povzel v zapisniku oziroma v odločbi. Zato tožeča stranka ni bila seznanjena z odločilnimi dejstvi, saj ji ni jasno, kaj so delavci konkretno izjavili in v katerem jeziku, s tem pa je bila storjena nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pri tem poudari, da so ti delavci kljub vsemu priznali, da so dobili plačo za december 2011, ki je bila sicer izplačana v januarju 2012, izplačano v gotovini. Prav tako je gotovinska izplačila plač in nadomestil v skupnem znesku 120.038,38 EUR potrdilo 26 delavcev, pri čemer je tožeča stranka izjave 16 delavcev že predložila davčnemu organu. Ker so bili plačani tudi davki in prispevki, kot izhajajo iz REK obrazcev in torej od višjih zneskov, kot jih iz naslova neto izplačil priznava davčni organ, za njegovo ravnanje ni razumnega razloga.

Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka pa je po mnenju tožeče stranke v tem, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je nasprotje med vsebino listin in njenimi razlogi. Vsebino izjav delavcev davčni organ povzame le generalno, pa še to nedosledno in nekorektno. Nesprejemljiv je tudi razlog, iz katerega zavrne kot neverodostojne izjave, ki jih je predložila tožeča stranka še pred sestavo zapisnika, ker naj bi delavci prejem gotovine potrdili s podpisom in pri tem uporabili isti svinčnik in ker naj bi bili vsi podpisi enaki, pri čemer je tožeča stranka naknadno predložila še sezname, ki so bili podpisani s strani delavcev. Ti so gotovinska izplačila prejeli in brez zadržkov prejem tudi potrdili. Ob upoštevanju predloženih dokazil bi morala biti zato po navedbah v tožbi davčna osnova za najmanj 120.038,38 EUR nižja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi obeh davčnih organov, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so pretežno enaki pritožbenim, se sodišče sklicuje na razloge druge stopnje ter k že povedanemu le še dodaja: Način izplačevanja plač delavcem je v konkretnem primeru nesporen in kot takšen vsaj neobičajen. Nesporna je tudi razlika med zneskom, ki je bil dvignjen z računa tožeče stranke in zneskom, ki je bil izplačan delavcem z osebnega računa direktorja in ki znaša 278.967,90 EUR. Pri čemer pa tudi po presoji sodišča, enako kot menita davčna organa, zatrjevano gotovinsko izplačilo plač delavcem ni izkazano. Sodišče je pregledalo listine, ki jih je v tej zvezi predložila tožeča stranka v davčnem postopku in v postopku s tožbo ter pri tem prišlo do enakih zaključkov kot davčna organa. Seznami izplačil posameznim delavcem, ki jih je tožeča stranka predložila v pripombah na zapisnik, niso bili podpisani s strani delavcev. Podpisane sezname je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku in v postopku s tožbo, pri čemer so seznami podpisani na način, ki kaže, da so bili podpisi delavcev pridobljeni naknadno in da gre torej za listine, ki niso bile sestavljene ob nastanku poslovnega dogodka in jim zato ni mogoče verjeti oziroma priznati lastnosti verodostojnih (knjigovodskih) listin, ki so podlaga za knjiženje oziroma za davčno pripoznanje poslovnih dogodkov. Drugih dokazil o opravljenih izplačilih pa tožeča stranka nesporno ni predložila niti (nesporno) ne obstaja glede na opravljene dvige in pologe denarja, denarni tok, ki bi izkazoval, da je bila sporna razlika izplačana delavcem in s tem za namen poslovanja tožeče stranke. Zato je bilo dejansko stanje v zadevi po presoji sodišča ugotovljeno pravilno ter na tej podlagi tudi pravilno uporabljen materialni zakon, katerega uporabi kot takšni tožeča stranka niti ne ugovarja.

Podane pa tudi niso zatrjevane kršitve pravil postopka. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje delavcev so razvidni iz obrazložitve drugostopne odločbe, iz katere dovolj jasno izhaja stališče, da zaslišanje delavcev, glede na pomanjkanje listinskih dokazil, za dokazovanje zatrjevanih gotovinskih izplačil ne zadostuje.

Vprašanje zakonitosti gotovinskega izplačevanja plač v konkretnem primeru za odločitev ni relevantno. Bistveno je namreč vprašanje, ali je do gotovinskega izplačila plač delavcem sploh prišlo. Zato sklicevanje tožeče stranke na možnost (tudi) gotovinskega izplačila plač oziroma na zakonitost njenega poslovanja ne more vplivati na odločitev.

Za odločitev tudi niso bistvene navedbe davčnega organa o telefonskih razgovorih z nekaterimi delavci, ki naj bi izjavili, da morajo pod pritiskom direktorja podpisati izjavo o prejemu gotovine, ki je niso prejeli. Predstavljajo namreč le eno od okoliščin, ki jo davčni organ sicer navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne opre pa nanjo svoje odločitve. Čim pa je tako, tudi ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko davčni organ tožeče stranke ni posebej seznanil z vsebino razgovorov z delavci in kot to zahteva tožeča stranka v tožbi. Za odločitev pa tudi niso ključnega pomena izjave, ki so jih dali delavci na zahtevo davčnega organa med pregledom. Ključnega pomena je namreč pomanjkanje relevantnih listinskih dokazil o opravljenih izplačilih. Kolikor se izjave vendarle upoštevajo ozirom vplivajo na odločitev, pa je po presoji sodišča bila tožeča stranka z njimi v zadostni meri seznanjena s tem, ko je v zapisniku povzeta vsebina danih izjav in s tem, ko je imela možnost, da posredovane izjave že med postopkom nadzora pregleda. Iz vsebine izjav je namreč razvidno, da so vsebinsko enake in da jih je zato bilo možno enotno povzeti, iz izjav pa je razvidno tudi, da so vsi vprašani delavci poziv razumeli in da so nanj vsebinsko ustrezno in povsem razumljivo tudi odgovorili. Zato je neutemeljen tudi tožbeni in pred tem že pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev pravil postopka tudi zato, ker pozvani delavci niso imeli možnosti komunikacije z davčnim organom preko tolmača. Nekateri od vprašanih delavcev so zares navedli, da so plačo za december 2011 dobili izplačano v gotovini. Vendar je pri tem šlo nesporno za izplačila, opravljena v januarju 2012 in zato nimajo vpliva na izpodbijano odločitev, ki se nanaša na izplačila, opravljena v letu 2011. Potrdila o gotovinskih izplačilih, ki jih je predložila tožeča stranka, po že povedanem niso verodostojna in kot takšna zatrjevanega ne dokazujejo. Zadosten dokaz pa tudi ne more biti okoliščina, da so bili davki in prispevki, razvidni iz REK obrazcev, plačani od višjih zneskov, kot so tisti, ki so bili nakazani delavcem na njihove bančne račune in ki zato utemeljeno ni bila upoštevana pri odločitvi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).